Foto: Radio Vatikan

Ob koncu pastoralnega leta so se v četrtek, 22. junija, na Kureščku zbrali sodelavci škofijske Karitas. Ob tem je mašo ob somaševanju mariborskega nadškofa metropolita Alojzija Cvikla, predsednika Karitas Slovenija, daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

V pridigi se je nadškof Cvikl uslužbencem Karitas zahvalil, da ob svojem osebnem življenju vidijo tudi težave drugih. »Dostikrat so potrebe vedno večje. Tako velike, da presegajo naše moči. Zato je vedno bolj potrebno naše medsebojno sodelovanje in povezovanje.«

Nadškof Cvikl je opozoril, da je poleg materialne revščine, ki jo je mogoče premagati s solidarnostjo, v zadnjem času vse več moralne revščine, posledice greha in človekovega egoizma. To lahko premagamo s spoštovanjem in odprtostjo do bližnjega. »Samo tako se doseže božje usmiljenje.« Največja skušnjava je videti le sebe. Moč greha se kaže v nesposobnosti sožitja, iz česar nastaneta prezir in sovraštvo. Jezus nas iz te človeške logike želi popeljati v Božjo. »Vsi smo bratje in sestre: verni in neverni, revni in bogati, izobraženi in neuki,« je poudaril nadškof. Vse združuje ljubezen, ki naredi čudež edinosti in povezanosti.

Veliko je tudi duhovne revščine. Starejši in bolni se čutijo osamljene in ne vidijo smisla življenja. Celo mladi v sebi doživljajo praznino, ki jo želijo zapolniti z nadomestki, je opozoril nadškof. »Poslanstvo Karitas je oznanjevanje in prinašanje Božjega usmiljenja. Je oznanjevanje tega, da Bog želi doseči srce in duha vsakega človeka. Je oznanjevanje tega, da Bog prihaja naproti vsakemu človeku. Nihče ni izločen iz tega. Verodostojnost naše vere se meri po tem, kako želimo živeti in pričevati usmiljenje.«

Služenje Karitas ni le zunanje, temveč sta v tem tudi vera in srce. Zato je pomembno, da so sodelavci očiščeni in prosti lastne nemoči in grešnosti, da v drugem prepoznajo dostojanstvo božjega otroka in k njemu pristopijo z usmiljenjem. Nadškof Cvikl je poudaril pomembnost sodelovanja in povezovanja med škofijskimi Karitas.