Solkanska oljenka. Foto: Ivo Žajdela

Na predvečer svečnice, v nedeljo, 1. februarja 2026, so v župnijski cerkvi sv. Štefana v Solkanu priredili slovesnost Starokrščanska oljenka in prafara v Solkanu. Obeležili so spomin na nekdanjo solkansko pražupnijo, ki se je izoblikovala pred letom 1000 in je mati vseh župnij na ožjem Goriškem.

Somaševala sta koprski škof dr. Peter Štumpf in goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli. Tudi za ta dogodek si je zelo prizadeval Bogdan Vidmar, obudo za srečanje in mašo pa je dal goriški nadškof Karlo Maria Redaelli.

Nagovor škofa Petra Štumpfa. Foto: Ivo Žajdela

Pričevalka o zgodnji veri naših prednikov

Koprski škof dr. Peter Štumpf je v nagovoru spomnil, da nam solkanska oljenka iz prvih stoletij krščanstva, ki so jo našli blizu župnijske cerkve sv. Štefana, pričuje o zgodnji veri naših prednikov. »Tudi tukaj je krščanstvo dalo slovo antiki, saj je teološko in filozofsko postajalo močnejše in učinkovitejše. Obdobje med četrtim in šestim stoletjem po Kristusu – v tem času so izdelali solkansko oljenko – je že bilo obdobje cerkvenih očetov, ki so pripomogli k zadnjemu razcvetu klasične literarne kulture.«

Med njimi so bili največji retoriki, najbolj prefinjeni metafiziki in najbolj inovativni stilisti. Redki poganski pisci tega obdobja so se lahko kosali z osupljivo močjo grščine Janeza Zlatoustega, s spokojnim tokom klasične veličine Gregorja Nacianškega, z izjemnim prelivanjem, okretnostjo in neposrednostjo Avguštinove latinščine, z eleganco in natančnostjo Hieronima in Ambroža. Slednji je posvetil v škofa Kromacija Oglejskega, pastirja naših antičnih prednikov, sicer pa odličnega latinista, pridigarja in pomočnika revnim in zaničevanim.

Nagovor nadškofa Carla Redaellija. Foto: Ivo Žajdela

Oljenka pomeni duhovno prebujenje in odgovornost do vere

Oljenka je verjetno prišla v Solkan iz rimskih kulturnih območij (morda iz Ogleja ali celo iz severne Afrike) in nosi arheološko vrednost kot predmet iz zgodnje krščanske antike, je dejal škof, in dodal, da je na oljenki upodobljen krščanski monogram (Chi–Rho), to je simbol Kristusa, kjer se prepletata grški črki X (Chi) in P (Rho), prvi dve črki imena Kristos. Ta znak predstavlja Kristusa kot luč sveta, ki je vstal od mrtvih. Njegova stalna prisotnost premaguje temo greha in tudi nevednosti.

»Če svetilka ni napolnjena z oljem, ki pomeni moč in delovanje Svetega Duha, ne more dati svetlobe. Oljenka pomeni duhovno prebujenje in odgovornost do vere, ki nam osvetljuje poti do Kristusa. Naš čas pomeni vračanje v obdobje začetkov krščanstva. Izginjata množičnost in privilegiranost, grozijo nam preganjanja. Krščanstvo kot ideja ni več sol in luč sveta. Vendar pa so sol in luč tisti, ki še zmeraj resno jemljejo blagre.«

Somaševanje goriškega nadškofa Carla Redaelli in koprskega škofa Petra Štumpfa. Foto: Ivo Žajdela

Kristjani dajemo temu svetu smisel in upanje

Škof Štumpf je dejal, da je Jezus garant za vse, ki vanj verujemo. »Ne bo nas dosti, vendar bomo obstali. Ne bomo glasni in vplivni, vendar bomo smiselni in potrebni. Ne bomo učinkoviti za geopolitiko, vendar odločilni za prihodnost tega sveta. Kristjani dajemo temu svetu smisel in upanje. To se prečiščuje in kali v ognju Svetega Duha, ki naše besede, misli in dejanja povezuje z Bogom, in niso zreducirana zgolj na dogajanja v tem času in prostoru. Kristjani ne živimo od logike tega sveta, temveč od modrosti Svetega Duha, ki se nam je razodela v Jezusu Kristusu in jo spoznavamo v Svetem pismu ter cerkvenem učiteljstvu.«

Škof Peter Štumpf je oljenko predal predstavnikom župnij. Foto: Ivo Žajdela

Solkan, pramati goriških župnij

Na koncu maše je zgodovinar dr. Jernej Vidmar Bašin predstavil solkansko pražupnijo in rimsko krščansko glineno oljenko. Dejal je solkanska prafara pokrivala ozemlje, ki ga je cesar Oton III. leta 1001 podelil oglejskemu patriarhu Janezu (Ivanu) in furlanskemu grofu Verihenu, in sicer vsakemu polovico. To je bila obsežna posest, ki se je raztezala med Sočo na zahodu, Ortaono (Vrtovinščkom) oziroma Vrtovinom na vzhodu, reko Vipavo na jugu in Trnovsko planoto na severu. Ta podelitev je bila osnova za oblikovanje kasnejše goriške dežele.

Iz nekdanje solkanske pražupnije so izšle številne župnije in vikariati iz obeh strani današnje meje. V Sloveniji: Solkan, Črniče, Prvačina, Šempas, Šempeter, morda tudi Renče, ki pa je lahko nastala na ozemlju nekdanje mirenske župnije, Batuje, Vrtojba, Bukovica, Bilje, Osek, Vogrsko, Kromberk, Podsabotin s Podsenico, Grgar, Bate, Banjšice, Čepovan, Lokovec, Lokve, Ravnica, Trnovo, Gorenja Trebuša, Nova Gorica - Kapela, Nova Gorica - Kristus Odrešenik.

V Italiji: Pevma, Štmaver, Sovodnje, Štandrež, Peč in Podgora, ter vse župnije v Gorici: sv. Hilarij in Tacijan (goriška stolnica), sv. Rok, sv. Ignacij (na Travniku), sv. Ivan (Slovensko pastoralno središče), Sv. Ana, Sv. Vid in Modest (Placuta), Madonna della misericordia (Campagnuzza), Maria SS. Regina (Via Montesanto), N. S. di Lourdes (Madonnina), S Maria Assunta (Cappucini) piazza S. Francesco, S. Pio X (Via Bella veduta), Sacro Cuore (via Nizza), S. Giovanni di Dio e S. Giusto (piazzale Saba).

Škof Peter Štumpf je nadškofu Carlu Redaeliju ob njegovem odhodu v Vatikan in lepem sodelovanju podaril sliko. Foto: Ivo Žajdela

Rimska krščanska glinena oljenka

Glede na to, da je bila prva krščanska skupnost v Ogleju prisotna že v prvem stoletju po Kr. in je Solkan oddaljen od Ogleja le dobrih 40 km, je povsem mogoče, da so bili prvi kristjani pri nas prisotni že pred 1.500 leti. Na to nas spominjata dva predmeta, najdena v Solkanu: rimska krščanska glinena oljenka in manj znan železni pasni okov langobardskega vojščaka.

Glinena oljenka iz Solkana je eden najstarejših znanih predmetov, povezanih s krščanstvom na Goriškem. Strokovnjaki menijo, da so jo izdelali v delavnici v Aleksandriji v Egiptu. V Solkan je verjetno prišla iz Ogleja, ki je bil tudi pomembno pristanišče. Morda jo je v kraj prinesel kak rimski vojak, trgovec, popotnik ali domačin iz takratnega Siliganuma (Solkana). Arheologi jo datirajo v čas pozne antike, in sicer v obdobje od 4. do 6. stoletja po Kr.

Našli so jo na domačem vrtu družine Klemenčič Komavec, ki leži le nekaj metrov za cerkvijo. Kljub temu, da je originalna oljenka na vrhu malo poškodovana, je razvidno, da jo krasijo Kristusov monogram in stilizirani palmovi listi, ki so simbol mučeništva in zmage nad smrtjo.

Zgodovinar Jernej Vidmar Bašin. Foto: Ivo Žajdela

Dediščina, ki nam v današnjih časih daje upanje in nas kliče k odgovornosti

Jernej Vidmar Bašin je dejal, da nas solkanska krščanska oljenka spominja, da vera ni bila nekaj oddaljenega ali vzvišenega, temveč nekaj domačega, prižigali so jo pri mizi, ob večerih, ob rojstvih in slovesih. Njena svetloba je povezovala rodove, varovala skupnost, vlivala poguma in dajala smisel vsakdanjemu življenju. Ko jo prižigajo, potrjujejo, da tisočletne krščanske korenine Solkana in Goriške niso le del zgodovine, temveč živa dediščina, ki nam v današnjih časih daje upanje in nas kliče k odgovornosti.

Po njegovi predstavitvi sta škofa oljenko, eno prvih znamenj krščanstva na Goriškem, najdeno v Solkanu, centru nekdanje solkanske pražupnije, predstavnikom župnij, ki so izšle iz Solkanske prafare, podarili v dar.

V četrtek 29. januarja, so ob v Trgovskem domu v Gorici predstavili slovensko izdajo bogatega kataloga Nadškofijski zaklad. Od Ogleja do Gorice. Za slovensko izdajo si je močno prizadeval vikar Bogdan Vidmar. Zbornik je končno izšel tudi v slovenskem jeziku, predgovor so posvetili Bogdanu Vidmarju.

Foto: Ivo Žajdela

Jernej Vidmar Bašin, Slovesnost posvečena spominu na solkansko pražupnijo in rimsko-starokrščansko oljenko, Solkan, Svetogorska Kraljica, 1. 4. 2026

1/9