Solkanska oljenka. Foto: Ivo Žajdela

Praznujemo /1. februar 2026/ spomin na nekdanjo solkansko pražupnijo, ki se je izoblikovala pred letom 1000 in je mater vseh župnij na ožjem Goriškem. Veselimo pa se lahko še precej starejših skupnih krščanskih korenin v Solkanu in na Goriškem, ki presegajo današnje državne meje. Glede na to, da je bila prva krščanska skupnost v Ogleju prisotna že v prvem stoletju po Kr. in je Solkan oddaljen od Ogleja le dobrih 40 km, je povsem mogoče, da so bili prvi kristjani pri nas prisotni že pred 1.500 leti. Na to nas spominjata dva predmeta, najdena v Solkanu: rimsko krščanska glinena oljenka in manj znan železni pasni okov langobardskega vojščaka, ki ga krasi Salamonov vozel oziroma križ, najden v enem od langobardskih grobov s konca 6. oziroma začetka 7. stoletja.

Solkan s Sabotina. Foto: Ivo Žajdela

Eden najstarejših znanih predmetov, povezanih s krščanstvom

Najprej nekaj misli o solkanski oljenki. Z oljenkami so si stari Rimljani osvetljevali domove, kot mi danes z žarnicami. Poganski Rimljani so oljenke krasili s podobami božanstev, njihovi krščanski potomci pa so upodabljali krščanske simbole.

Solkansko oljenko je v 80 letih 20. stol. našel takrat mlad fant Tadej Komavec st., in sicer med gradbenimi deli v domačem vrtu družine Klemenčič-Komavec, ki leži le nekaj metrov za cerkvijo. Glinena oljenka iz Solkana je eden najstarejših znanih predmetov, povezanih s krščanstvom na Goriškem. Strokovnjaki menijo, da so jo izdelali v delavnici v Aleksandriji v Egiptu. V Solkan je verjetno prišla iz Ogleja, ki je bil tudi pomembno pristanišče. Morda jo je v kraj prinesel kak rimski vojak, trgovec, popotnik ali domačin iz takratnega Siliganuma (Solkana). Arheologi jo datirajo v čas pozne antike, in sicer v obdobje od 4. do 6. stoletja po. Kr. Kljub temu da je originalna oljenka na vrhu malo poškodovana, je razvidno, da jo krasijo Kristusov monogram in stilizirani palmovi listi, ki so simbol mučeništva in zmage nad smrtjo. Kristusov monogram je sestavljen iz prekritih grških črk X (gr. H) in P (gr. R), ki sta prvi črki grške oblike Kristusovega imena Hristos.

Solkan s Sabotina. Foto: Ivo Žajdela

Tisočletne krščanske korenine Solkana in Goriške so živa dediščina

Naša krščanska oljenka nas spominja, da vera ni bila nekaj oddaljenega ali vzvišenega, temveč nekaj domačega – pri mizi, ob večerih, ob rojstvih in slovesih. Njena svetloba je povezovala rodove, varovala skupnost, vlivala poguma in dajala smisel vsakdanjemu življenju. Izdelana je bila v težkih časih poznega rimskega cesarstva, v temnih stoletjih preseljevanja ljudstev, v času sv. Hieronima, ko se je oblikovala srednjeveška, krščanska Evropa, ki je poleg kasnejšega humanizma in razsvetljenstva predstavlja temelje, na katerih se je oblikovala sodobna evropska kultura. Ko jo danes prižigamo, potrjujemo, da tisočletne krščanske korenine Solkana in Goriške niso le del zgodovine, temveč živa dediščina, ki nam v teh naših zmedenih časih daje upanje in kliče k odgovornosti.

Solkan s Svete Gore, zadaj Nova Gorica in Gorica. Foto: Ivo Žajdela

Najprej cerkve v sklopu utrdb, ki so pozneje dobile župnijske pravice

Kakšna je bila podoba solkanske prafare? Srednjeveška cerkvena teritorialna organizacija škofije Oglej v Furlaniji, kamor je nekdaj spadal tudi prostor ob Soči, naj bi v osnovi temeljila na poznoantičnem sistemu župnij iz 5. in 6. stol. Poleg teh pa so zlasti v langobardski dobi 7. in 8. stoletja nastale cerkve v sklopu utrdb, ki so pozneje dobile župnijske pravice. Po predvidevanju zgodovinarja Janez Höflerja se je takšna grajska župnija razvila tudi v Solkanu.

Skoraj 70 let trajajoči vdori Madžarov v Furlanijo, ki so se začeli konec 9. stoletja, so močno opustošili naše kraje in so poleg fevdalne organizacije zrušili tudi cerkveno upravno mrežo. Ko so madžarski vdori v drugi polovici 10. stoletja ponehali, se je začela obnova opustošenega ozemlja. V obnovo je dejavno posegla oglejska cerkev in zopet vzpostavila cerkveno upravno organizacijo.

Zunanji okvir za nastanek srednjeveških velikih pražupnij so bila kronska (kraljeva) posestva na območju ožje Goriške, Vipavske doline in Goriškega Krasa. Do konca 10. stoletja so nastale tri pražupnije: Solkan (patrocinij sv. Štefana), Vipava (patrocinij sv. Štefana) ter Komen (patrocinij sv. Jurija). Poleg teh treh velikih pražupnij pa so nastale še manjše lastniške župnije: Miren, Ločnik, Moš in Krmin.

Solkan, pred župnijsko cerkvijo sv. Štefana so postavili spomenik ob 1000. obletnici prvega pisnega poimenovanja Solkana (in Gorice). Foto: Ivo Žajdela

Leta 1000 je bil Solkan upravno in cerkveno središče ožjega goriškega ozemlja

Solkanska prafara je pokrivala ozemlje, ki ga je cesar Oton III. leta 1001 podelil oglejskemu patriarhu Janezu (Ivanu) in furlanskemu grofu Verihenu, in sicer vsakemu polovico. To je bila obsežna posest, ki se je raztezala med Sočo na zahodu, Ortaono-Vrtovinščkom oziroma Vrtovinom na Vzhodu, reko Vipavo na jugu in Trnovsko planoto na severu. Ta podelitev je bila osnova za oblikovanje kasnejše goriške dežele. V tej darovnici je pred Gorico, ki se omenja kot vas, omenjen utrjen Solkan (Castellum Siliganum), ki je bil takrat upravno in cerkveno središče ožjega goriškega ozemlja. Je pa solkanska cerkev s patrocinijem sv. Štefana prvič izpričana posredno prek duhovnika (Johannes presbiter de Celkan) šele v oglejski darovnici iz leta 1170.

Srednjeveško cerkveno ozemlje solkanske pražupnije je bilo zelo obsežno. Vse do konca 13. stoletja je ostalo enovito, nedotaknjeno, nakar so se iz nje rojevale, nastajale nove manjše župnije. Najprej so se v poznem srednjem veku in v začetku novega veka iz solkanske pražupnije izločile vsaj štiri sekundarne župnije: Črniče, Prvačina, Šempas, Šempeter in Gorica.

Solkan, pred župnijsko cerkvijo sv. Štefana so postavili spomenik ob 1000. obletnici prvega pisnega poimenovanja Solkana (in Gorice). Foto: Ivo Žajdela

Leta 1460 je primat prevzela Gorica

Zanimiva je bila relacija med Gorico in Solkanom. Kljub temu da je postala Gorica kot sedež Goriških grofov v visokem srednjem veku upravno, gospodarsko in družbeno središče dežele, je bila do druge polovice 15. stoletja cerkveno podrejena Solkanu. So pa zaradi pomembnosti mesta solkanske župnike včasih imenovali kot goriške župnike. Goriška »odcepitev« od solkanske pražupnije oziroma bolje rečeno sprememba vlog se je zgodila leta 1460 (po nekaterih domnevah naj bi se to zgodilo šele v 16. stoletju). Župnija je ostala sicer enotna, vendar je primat prevzela Gorica. Od tedaj je »solkanska cerkev iz matere postala hčerka«. Duhovno oskrbo v obeh delih župnije je vodil goriško-solkanski župnik, ki je živel v Gorici. V mestu mu je pomagalo šest kaplanov, v solkanskem delu župnije pa je deloval vikar z dvema pomočnikoma. Matične knjige so od leta 1596 za mesto Gorico vodili pri cerkvi sv. Hilarija in Tacijana, za podeželje pa pri solkanski cerkvi sv. Štefana (od leta 1597).

Solkan, pred župnijsko cerkvijo sv. Štefana so postavili spomenik ob 1000. obletnici prvega pisnega poimenovanja Solkana (in Gorice). Foto: Ivo Žajdela

Najmlajša je župnija Kristusa Odrešenika v Novi Gorici iz leta 1976

18. stoletje je v cerkvenoupravnem smislu prineslo precej sprememb. Z ustanovitvijo Goriške nadškofije je bila v Solkanu vnovič vzpostavljena samostojna župnija z lastnim župnikom. Iz katapana župnije Solkan iz leta 1757 izvemo, da so v drugi polovici 18. stoletja v solkansko župnijo spadale naslednje kuracije: Kromberk, Loke, Pevma z Oslavjem, Štmaver, Podsabotin s Podsenico, v »gorah« pa Grgar, Ravnica, Bate s Podlako, Čepovan z Lokvami in Lokovcem in Gorenjo Trebušo. Imele so svojega kurata in določeno samostojnost. V 19. stoletju so se razvile v vikariate, ki so konec 19. večinoma pa v 20. stoletju postali samostojne župnije.

Po drugi svetovni vojni se je proces nastajanja novih župnij nadaljeval. Zadnja župnija, ki se je oblikovala na ozemlju solkanske župnije, je bila župnija Kristusa Odrešenika v Novi Gorici leta 1976.

Solkan, župnijska cerkev sv. Štefana. Foto: Ivo Žajdela

Župnije in vikariati z obeh strani današnje meje

Iz nekdanje solkanske pražupnije so izšle župnije in vikariati z obeh strani današnje meje. V Sloveniji: Solkan, Črniče, Prvačina, Šempas, Šempeter, morda tudi Renče, ki pa je lahko nastala na ozemlju nekdanje mirenske župnije, Batuje, Vrtojba, Bukovica, Bilje, Osek, Vogrsko, Kromberk, Podsabotin s Podsenico, Grgar, Bate, Banjšice, Čepovan, Lokovec, Lokve, Ravnica, Trnovo, Gorenja Trebuša, Nova Gorica – Kapela, Nova Gorica – Kristus Odrešenik.

V Italiji: Pevma, Štmaver, Sovodnje, Štandrež, Peč, Podgora, vse župnije v Gorici: sv. Hilarij in Tacijan (goriška stolnica), sv. Rok, sv. Ignacij (na Travniku), sv. Ivan (Slovensko pastoralno središče), Sv. Ana, Sv. Vid in Modest (Placuta), Madonna della misericordia (Campagnuzza), Maria SS. Regina (Via Montesanto), N.S. di Lourdes (Madonnina), S Maria Assunta (Cappucini) piazza S. Francesco, S. Pio X (Via Bella veduta), Sacro Cuore (via Nizza), S. Giovanni di Dio e S. Giusto (piazzale Saba).

Zgodovinar Jernej Vidmar Bašin med predstavitvijo pražupnije Solkan in solkanske oljenke 1. februarja 2026 v župnijski cerkvi sv. Štefana v Solkanu. Foto: Ivo Žajdela

1/10