Zapri
Iskanje

Špela Hočevar – gasilka, ki obožuje velike zveri

Za vas piše:
Marko Mesojedec
Objava: 08. 10. 2021 / 05:17
Oznake: Slovenija
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 08.10.2021 / 07:00
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Špela Hočevar – gasilka, ki obožuje velike zveri

Špela Hočevar – gasilka, ki obožuje velike zveri
Med operativnimi gasilci v društvu je le Špela predstavnica nežnejšega spola. FOTO: osebni arhiv
Špela Hočevar ima veliko talentov, zanimajo pa jo številne stvari. Med drugim je članica Prostovoljnega gasilskega društva Ambrus, ki sodi pod okrilje Gasilske zveze Ivančna Gorica. V društvu s približno 240 člani je 20 operativnih gasilcev.

Članica društva je že skoraj 13 let, od tega osem let članica upravnega odbora, šest let v operativni enoti, pet let pa je tudi tajnica društva in vodja bolničarjev.

Vaši gasilski začetki so precej nenavadni. Kaj vas je pritegnilo oziroma kdo vas je navdušil za prihod v gasilske vrste?

V gasilske vrste me ni pripeljala družinska tradicija, ampak prijatelji. Pred tem sem komaj vedela, da obstajajo gasilci, kaj šele, da bi se jim pridružila. Potem pa so ravno, ko sem začela obiskovati gimnazijo, moji prijatelji prevzeli vodenje gasilske mladine in me povabili zraven, češ da rabijo eno punco, ki bo znala pisati zapisnik. Ker imam rada nove izzive, sem rekla, zakaj pa ne. Začela sem kot članica mladinske komisije, a kmalu postala mentorica mlajšim ekipam, hkrati pa sem tudi sama tekmovala kot mladinka in članica. Moji začetki so bili pestri in zdi se mi, da se še nisem ustavila.

 Špela pravi, da med moškimi kolegi nima občutka manjvrednosti. FOTO: osebni arhiv

Oktober je mesec požarne varnosti, zato v tem obdobju v sodelovanju z Aleteio več pozornosti posvečamo gasilkam in gasilcem. Doslej ste že lahko spoznali gasilski zgodbi Neže Strmole in Blaža Turka.


Ste edina članica družine, ki je dejavna v gasilskem društvu. Kako v družini gledajo na vas kot gasilko? Jih je kdaj strah za vas?

Že kot otrok sem bila bolj divje narave, vedno pripravljena na vse najbolj nore dogodivščine. Vedno sem uživala v adrenalinu, tako da se mi zdi, da se je moja družina že navadila na vse to. Gasilstvo zato ni nekaj, zaradi česar bi jih bilo strah zame. Seveda jih skrbi, a so obenem ponosni name, saj vidijo, koliko truda vložim v gasilstvo in kako rada pomagam ljudem. Mogoče včasih celo težko razumejo, zakaj toliko svojega časa in truda namenim prostovoljstvu, saj potem občasno zanemarim druge stvari, a me vseeno pri gasilstvu podpirajo.

Na prvi intervenciji v Brezovem Dolu. FOTO: osebni arhiv

Vaša prva intervencija, pri kateri ste sodelovali, je bila menda nekaj posebnega. Kaj se je zgodilo in koliko časa je trajala?

Res je, doživela sem pravi »ognjeni krst«. Nikoli ne bom pozabila tistega občutka, ko je prvič zapiskal pozivnik. Najprej sem potrebovala nekaj sekund, da sem sploh dojela, kaj se dogaja in potem kar malo brezglavo odhitela na intervencijo. Ker je bilo v začetku poletja, nisem imela obutih nogavic, kar je bila lekcija za vse prihodnje intervencije, saj na koncu 17-urnega posredovanja nisem mogla prešteti vseh žuljev. Ker je gorela velika količina sena, ki je tlela, tudi ko je bil požar že pogašen, smo morali vse seno pospraviti s poslopja, kar je vzelo ogromno časa. Vmes smo enkrat zamenjali ekipe, da smo šli nekateri domov spat za nekaj ur in se nato vrnili nazaj, ampak mislim, da nihče izmed nas ni zares spal. Smo si pa vsaj malo odpočili. To je bila intervencija, ki je človek ne pozabi.

Moram priznati, da je bilo najhuje, ko sem dobila poziv, kjer je pisalo »z gokartom v kapelico, močno poškodovan voznik«.

Vsaka intervencija torej pusti pečat v človeku. Katera izkušnja na terenu pa se vas je najbolj dotaknila?

Vsaka te po svoje zaznamuje, a če bi morala izbirati, je to intervencija, v kateri se je prijatelj z gokartom zaletel v kapelico. Žal so bile poškodbe prehude in ni preživel. Moram priznati, da je bilo najhuje, ko sem dobila poziv, kjer je pisalo »z gokartom v kapelico, močno poškodovan voznik«. Takrat mi je bilo prvič težko iti na intervencijo, saj sem bila prepričana, da nas tam čaka grozen prizor močno poškodovanega otroka. Ko smo prišli tja, se je izkazalo, da ni otrok, voznik pa ni več kazal znakov življenja, zato smo ga dlje časa oživljali. A takrat odmisliš vse drugo in se posvetiš temu, kako pomagati. Velikokrat je sama pot na intervencijo hujša kot potem sama intervencija.

Znanje z veseljem prenaša na mlajše generacije. FOTO: osebni arhiv

Ste edina ženska med operativnimi gasilci v vašem društvu. Kako se na intervenciji počutite v zgolj moški družbi? Vas moški kolegi jemljejo kot enakovredno partnerico v ekipi?

Na tem mestu moram res pohvaliti svoje sogasilce. Ponosna sem, da lahko rečem, da mi nikoli niso dali občutka manjvrednosti. Dejansko imam občutek, da so celo ponosni name in mi včasih dajo še preveč zadolžitev. Kdaj pa kdaj jih moram kar sama opomniti, da je morda kakšna stvar fizično prezahtevna zame. Vsak v enoto doprinese svoje in ta naša povezanost je tudi velik razlog, zakaj še vedno z veseljem prihajam na vsake vaje. Če se še navežem na mojo prvo intervencijo, se mi je vtisnila v spomin še iz enega razloga. Ko je bilo treba spraviti seno ven iz poslopja, smo to seveda delali z dihalnimi aparati, ki ščitijo naša dihala pred nevarnimi plini. Ker sem bila takrat še čisto »zelena« in povrhu vsega še punca, sem delala bolj lahka dela. Potem pa je do mene prišel vodja intervencije in me vprašal, ali se želim opremiti z dihalnim aparatom in pomagati. Ko sem ga presenečeno vprašala, ali res jaz, mi je odgovoril: »Rekla si, da hočeš delat, evo, delaj.« To je bil zame ogromen zagon za naprej in potrditev, da sem enakopravna v operativi.

Veliko ljudi ima zmotno mišljenje, da so velike zveri napadalne in nevarne. V resnici se nas veliko bolj bojijo kot mi njih.

Ste diplomirana biologinja, trenutno pa ste študentka magistrskega študija. Katere smeri?

Trenutno zaključujem magistrski študij ekologije in biodiverzitete. Med študijem sem razvila veliko strast do velikih zveri, s katerimi se trenutno ukvarjam študijsko, poklicno in v prostem času. Velike zveri v Sloveniji so tri: volk, ris in medved. Trenutno kot študentka delam v laboratoriju za genetiko velikih zveri, kjer tudi opravljam svojo zaključno nalogo, sem pa tudi članica društva Dinaricum, ki se ukvarja z raziskovanjem, ohranjanjem in trajnostnim razvojem Dinaridov. Veliko časa posvečamo velikim zverem in pomagamo pri zbiranju genetskih vzorcev ter monitoringu slovenskega volka. Velike zveri so res fascinantne, saj jih redko srečamo v naravi, zato se moramo zanašati na druge znake njihove prisotnosti. Veliko ljudi ima zmotno mišljenje, da so velike zveri napadalne in nevarne. V resnici se nas veliko bolj bojijo kot mi njih. Še posebej to velja za volka in risa, ki bosta vedno izbrala pobeg pred napadom.

Katera od omenjenih treh velikih zveri je za vas najbolj zanimiva oziroma skrivnostna?

Za najbolj skrivnostno bi zagotovo izbrala risa, saj gre za samotarsko žival, ki se pridno izogiba človeku, zato ga je v naravi težko opaziti. Za najbolj zanimivo pa bi izbrala volka. Več kot se naučim o volkovih, bolj so mi zanimivi. Nemogoče je na hitro opisati to fascinantno vrsto, čeprav bi z veseljem, saj ima veliko ljudi nizko toleranco do volka. Prav zato, ker vrste ne poznajo dovolj dobro.

Opazovanje kitov v Kanadi. FOTO: osebni arhiv

Vaša strast so tudi potovanja. Kateri košček sveta vas je doslej najbolj navdušil?

Težko izberem samo en košček sveta, saj vsaka država, vsako mesto, vsako novo prijateljstvo in vsaka nova izkušnja zaznamujejo moje življenje na najboljši možen način. Mislim, da še nisem videla tistega koščka, ki bi me najbolj navdušil. Med dosedanjimi destinacijami pa bi izbrala Ten Mile Lake v Kanadi, kjer živi moj stric. Nekaj hiš okoli jezera z najlepšimi sončnimi zahodi.

Velikokrat sta znanje in iznajdljivost veliko večjega pomena kot sama moč.

Prosti čas radi preživljate v naravi, zanimajo vas tudi športne dejavnosti. Dobra fizična pripravljenost je najbrž ključnega pomena pri gasilskih intervencijah?

Svoj prosti čas rada preživljam aktivno. Veliko pomagam tudi očetu pri različnih opravilih. Trenutno je najin projekt izgradnja počitniške hišice v vinogradu. Že od nekdaj sem bila raje zunaj kot v hiši in delala bolj fizična opravila, čeprav rada tudi kaj skuham ali preberem kakšno dobro knjigo. Pozimi rada bordam, zelo rada imam tudi morje in »snorkljanje«. Rada igram odbojko, čeprav v zadnjem času vedno manj, saj zmanjka časa za vse. Dobra fizična pripravljenost je seveda pomembna, ni pa ključna. Velikokrat sta znanje in iznajdljivost veliko večjega pomena kot sama moč. Predvsem v prostovoljnih enotah, saj gasilstvo ni naša primarna služba.

Špela je vedno pripravljena na nove izzive. FOTO: osebni arhiv

Kakšen občutek vas prevzame, ko veste, da ste nekomu pomagali in ob tem vidite izraz hvaležnosti na njegovem oziroma njenem obrazu?

Ne vem, če bi lahko to opisala samo z eno besedo. Če sem vstopila v gasilstvo zaradi prijateljev, sem zagotovo ostala zato, ker je pomoč ljudem nekaj, kar me res veseli. Tudi sicer vedno rada priskočim na pomoč vsakemu, ki jo potrebuje, če je le v moji moči.


Nalaganje
Nazaj na vrh