Red malih sester Jagnjetovih učenk s sedežem v osrednji Franciji je prva kontemplativna skupnost na svetu, ki je v posvečeno življenje sprejela ljudi z Downovim sindromom ali trisomijo 21.

Skupnost, ki posebej časti sv. Benedikta in sv. Terezijo Deteta Jezusa, je na posvečevanje ljudi z Downovim sindromom prvič pomislila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Začelo se je s prijateljstvom. S. Line je raziskovala svojo duhovnost in čutila, da jo Bog kliče k delu z otroki, Véronique pa je mlada ženska z Downovim sindromom, ki je začutila klic v posvečeno življenje.

S. Line je zdaj mati prednica v Redu malih sester Jagnjetovih učenk (Petites Soeurs Disciples de l'Agneau). Kot pojasnjuje, je obiskala več skupnosti, ki so sprejemale ljudi s posebnimi potrebami, vendar ti v skupnostih niso našli svojega mesta, ker zanje niso bile primerne. Po srečanju z Véronique, dekletom z Downovim sindromom, je dobila idejo za nov začetek: »Rekla sem si: moram ji pomagati, da bo lahko udejanjila svoj poklic.«

Véronique se je želela odzvati Gospodovemu klicu, vendar so jo zaradi Downovega sindroma zavrnile vse redovne skupnosti. Kanonsko pravo in samostanska pravila ljudem z duševnimi motnjami ne dopuščajo vstopa v redovno življenje. Line in Véronique sta potrebovali 14 let za priznanje statutov te posebne skupnosti z lastnim, izvirnim načinom življenja.

Postopno priznanje Cerkve

Line in Véronique sta svojo skupnost ustanovili leta 1885 v majhnem stanovanju, ki je bilo v občinski lasti. Pozneje se jima je pridružilo še eno dekle z Downovim sindromom. Leta 1990 sta poznejšega kardinala in nadškofa v Toursu, Jeana Honoréja (1920-2013), prosili, naj skupnost prizna kot javno združenje vernih laikov. S podporo kardinala Honoréja, ki je skupnost predstavil v Rimu, je redovnice z Downovim sindromom priznala tudi Cerkev.

Leta 1995 so se morale male sestre zaradi vedno večjega števila članic preseliti. Nastanile so se v Le Blancu, mestecu s 6.500 prebivalci v škofiji Bourges. Pierre Plateau (1924-2018), nadškof te škofije v osrčju Francije, jih je z veseljem sprejel. Z njegovim posredovanjem so leta 1999 prejele status kontemplativne verske ustanove.

Po besedah s. Line je bil nadškof Plateau za njihovo skupnost kakor oče. Bil je zelo blizu ljudem z Downovim sindromom. Sestre so počasi ustanovile opatijo in uredile kapelo, leta 2011 pa so dobile dokončno potrditev svojih statutov, zahvaljujoč posredovanju nadškofa Armanda Maillarda, ki je prav tako podprl skupnost, »vir življenja in radosti na tem območju«.

Skupnost življenja

V skupnosti trenutno živi deset sester; osem izmed njih z Downovim sindromom. Redovnice upajo, da se jim bo pridružila še kakšna članica, saj ljudje s trisomijo 21 potrebujejo pomoč in podporo skupnosti. Kljub temu, pojasnjuje s. Line, so sestre zelo samostojne, »ker jim kontemplativno življenje dopušča, da stvari počnejo s svojim ritmom. Za ljudi z Downovim sindromom so spremembe zahtevne, če pa je življenje urejeno, se zelo dobro znajdejo.«

Urejeno življenje se kaže v vsakdanjih opravilih in obveznostih. Vsak torek v kapeli obhajajo sveto mašo, med dejavnostmi v skupnosti pa so tudi tkanje, lončarstvo in vrt, kjer gojijo zdravilne rastline.

S. Véronique pripoveduje: »34 let je minilo, odkar sem zaslišala Jezusov klic. Jezusa sem poskušala spoznati s prebiranjem Svetega pisma in Evangelijev. Rojena sem bila z motnjo, ki se imenuje Downov sindrom. Srečna sem. Ljubim Življenje. Molim, žalostna pa sem zaradi otrok z Downovim sindromom, ki ne občutijo enakega veselja do življenja. Za vse, ki so bili poklicani v življenje, kot sv. Terezija, v poklic ljubezni, je bilo potovanje dolgo, toda njena potrpežljivost in vera sta obrodili sadove. Z Jezusom rastem v Njegovi ljubezni.«

Po številnih zavrnitvah v drugih redovnih skupnostih se s. Véronique z veseljem spominja 20. junija 2009, ko je izrekla večne zaobljube v redu malih sester Jagnjetovih učenk in postala »Jezusova nevesta«.

Darovi prijateljstva z Jezusom

S. Line pripoveduje, da je odkrila veliko duhovno moč v sestrah z Downovim sindromom. »Poznajo Sveto pismo, življenja svetnikov, in imajo odličen spomin. So duša molitve, zelo so poduhovljene in zelo blizu Jezusu.«

Mati prednica v preprostosti sester vidi preroško znamenje našega časa. »Njihove duše niso motene! Nasprotno, bližje so Gospodu, z njim se še lažje sporazumevajo. Druge sestre v skupnosti občudujejo njihovo sposobnost hitrega odpuščanja in njihovo spodbudo, ko vedno najdejo ravno pravšnji svetopisemski navedek, ki pomaga osmisliti tisti dan.«

Nekaterim ljudem se skupnost malih sester Jagnjetovih učenk zdi nenavadna. Toda njihov svet moramo še odkriti, meni s. Line: »V družbo prinašajo radost, predvsem pa svetu prinašajo mir. Svetu, ki mir tako zelo potrebuje.«

Vir: Vatican News
Foto: Vatican Media