Dojenček, ki je danes star mesec ali dva, ima pred sabo še vse življenje. Vendar to življenje ne bo več takšno, kakršnega smo imeli mi. V naši zavesti se s krizo zaradi soočanja s širjenjem bolezni COVID-19 spreminja mnogo stvari. Na te spremembe, ki jih, roko na srce, opažamo vsi, je zanimivo in sistematično opozoril večkrat nagrajeni italijanski igralec Stefano Massini. Vsak teden v oddaji Piazzapulita (Čisti trg) na zasebni televiziji La7 spregovori o aktualni temi. Spletni časopis La Repubblica je razširil njegovo pronicljivo razmišljanje o spremembah v družbi, ki jih prinaša pandemija koronavirusa, s katero se v kriznih razmerah sooča tako Italija kot tudi Slovenija.

Foto: Tatjana Splichal


1. Ideja sveta

Vse do včeraj smo si svet predstavljali kot solastništvo, kjer so na vrhu bogati gospodarji, recimo najbogatejše države G8, na dnu, v kleti, pa revni t. i. tretji svet. Virus nas je naučil, da se lahko okužimo prav vsi – tako tisti, ki živijo v New Yorku, kot tisti, ki živijo v Iranu, Koreji ali podsaharski Afriki. To bo najbrž spremenilo naš pogled na svet in na delitve v svetu.

2. Udobje doma je tudi osamljenost

Dolgo časa smo se trudili za to, da bi imeli vse stvari na dosegu udobnega fotelja, da bi nogometne tekme ne gledali na stadionu, ampak s kavča, da bi najnovejše filme dobili prek interneta s streamingom, ne da bi se z avtom odpravili iskat parkirni prostor pred kinodvorano. Danes, ko smo prisiljeni ostati v hiši, ki je polna komodnosti, pa smo naenkrat spoznali, da bi šli radi ven, na stadion, v kino ... Najbrž bomo po koncu krize raje hodili na javne kraje, kot da bi sedeli na kavču.

3. Delitve in razlike

Dolgo časa smo razmišljali o tem tako, kot da obstajajo VIP (zelo pomembne) osebe in tisti, ki to niso. Tudi filmi so nam povedali veliko o tem. Sedaj pa smo v položaju, ko smo vsi enaki. Prekinile so se tako tekme na lokalni ravni kot prva nogometna liga. Zaprla se je tako majhna pekarna kot veliko podjetje, ki izdeluje avtomobile. Vsi so postali enaki vsem.

4. Politika

Ko človek doživi globok strah, ko doživi velik šok, se zgodi, da se mu potem, ko šok mine, vse tisto, kar je bilo pred tistim trenutkom, zdi neverjetno staro, postano in zastarelo. Čeprav je morda minilo malo časa, ima šok velik učinek. Morda bo na svetu in v naši državi zavladala drugačna politika. Pomislite, vse, kar se je zgodilo predvčerajšnjim, se že danes zdi zelo oddaljeno, staro.

5. Cikličnost

Pred kratkim mi je nekdo rekel: »Poglej, drevesa že cvetijo, ampak se zdi, da ni še niti pomlad.« Kar je povedal, je resnica in ima opravka s predstavo o cikličnosti. Prej smo bili prepričani, da smo kot hrčki v kolesu, ki se nenehno vrti. Najprej so prišli cvetovi na drevesa in smo vedeli, da je pomlad, potem se je končalo šolsko leto in smo imeli počitnice, septembra so se otroci vrnili v šolske klopi, sledila je jesen in potem božič. Nato se je spet vse začelo od začetka. Sedaj pa ni več tako. Zdaj vemo, da se lahko mehanizem zaustavi. Ideje vedno enake cikličnosti ne bo več.

6. Družabnost

Nekaj časa smo mislili, da je brez težav mogoče zamenjati resnične stike s prijatelji s stiki in prijatelji v virtualnem svetu. Verjeli smo v sledilce, v prijatelje na Facebooku. Verjeli smo, da je »četanje« boljše kot prijateljski udarec po hrbtu. Najbrž se bo tudi to spremenilo. Smo v trenutku, ko bomo imeli večjo potrebo po tem, da gledamo ljudi v obraz, in ne, da klikamo.


Foto: Žiga Živulović/BOBO


7. Spomin

Zgodilo se je nekaj globokega. Prvič v moderni zgodovini smo na zahodu izkusili kolektivno dramo. To bo povzročilo, da se bomo čez nekaj let pogovarjali tako: Ali si ti že bil, ko se je zgodil koronavirus? Ali si videl, ko so zaprli trgovine, ko ni bilo nikogar na cesti? Ja, bil sem tam in sem to videl! Opazil sem, da pogosto nismo verjeli tistim, ki so nam govorili, kaj se je zgodilo recimo po drugi svetovni vojni ali v taboriščih. Danes bomo spominu dali drugačno vrednost, saj imamo tudi sami stigme, imamo nekaj, kar nam bo ostalo na telesu.

8. Ranljivost

Naenkrat se zavedamo, da smo zelo krhki, kot novorojenček. Toda to je osnovno človeško stanje. Zavedeni smo, da je človek vsemogočen, močen, nepremagljiv, skoraj kot stroj. V resnici pa to ni res. Ta izkušnja nas dramatično spominja, da smo vsi izredno krhki.

Dodajmo še dve spremembi ...

9. Odnos do hrane

Z zaprtjem šol in pozivom k socialni izolaciji (preprosto: ostanite doma) in tudi s strahom pred izpostavljanjem okužbi smo nakupili večje zaloge hrane. Marsikdo je začel na primer peči svoj kruh. Iz Avstralije poročajo, da zmanjkuje toaletnega papirja. Če smo bili prej navajeni, da gremo v trgovino po stvar, ki nam manjka, da bi lahko skuhali zamišljeno kosilo, se danes učimo skuhati, kar pač imamo doma. Veliko bolj iznajdljivi smo postali tudi s porabljanjem ostankov, hrane v tem času ne mečemo več v smeti (ali na kompost).

10. Solidarnost do starejših

Da bi rešili življenja (večinoma) najbolj ranljivih, to so starejši in kronično bolni, je država ustavila javno življenje, zaradi česar je in še bo nastalo veliko gospodarske škode. Prevladalo je življenje nad koristjo najbogatejših. S tem, ko ostajamo doma in otrok ne dajemo v varstvo starim staršem (če ni res nujno), skrbimo zanje tudi mi.

Izziv?

Kako bi bilo, če bi tako nujno obravnavali tudi podnebne spremembe? Morda bi dejansko lahko še rešili planet!

In še: maša je postala privilegij

Ker ne moremo več k maši, se vse bolj zavedamo, da maša ni dolžnost, ampak privilegij. Bolj se zavedamo, da je naša duhovnost odvisna od osebne molitve, zavzetosti za branje Božje besede. Doživljamo post v pravem pomenu besede: v stiski se z vsem srcem zatečemo k Bogu.

Vse, kar naredimo, opazijo tudi naši otroci. Zdaj imamo veliko časa, da jim povemo in pokažemo, kaj verujemo. Družina lahko zares postane domača cerkev.

*Prispevek je bil objavljen v 12. številki Naše družine.*