Te dni so oči splošne, zlasti pa cerkvene javnosti usmerjene predvsem v Nadškofijo Maribor, ki je postala predmet zanimanja zaradi finančnih težav, v katerih se je zaredi visokih dolgov znašla sama, zlasti pa gospodarske družbe, ki so z njo neposredno (Gospodarstvo Rast) ali pa posredno povezane.

Dolžniška kriza celotne mariborske metropolije – vse tri škofije so solastnice Gospodarstva Rast – je po objavi članka v italijanskem L'Espressu prejšnji petek dobila tudi mednarodne razsežnosti.

V javnosti je od takrat nadškofijske poglede na nastale razmere predstavljal zlasti novi ravnatelj nadškofijskega gospodarstva p. Lojze Cvikl. V prejšnji Družini smo tako objavili pogovor z njim, včeraj pa so ga v oddaji Pogovor o ... gostili tudi kolegi pri Radiu Ognjišče.

Pogosto pa so bila izražena pričakovanja, da bi se o položaju morali izreči tudi pristojni iz časov, ko je nastala velika zadolženost nadškofije in njenih (ne)posrednih gospodarskih družb.
Ali bo šla v to smer tiskovna konferenca mariborskega nadškofa, ki jo je sklical danes točno opoldne? Zelo verjetno.

V javnosti se je tudi že izpostavilo vprašanje, ali bi bilo prav, da bi kot prvi človek krajevne Cerkve zaradi krize, ki je bistveno načela zaupanje v celotno Cerkev na Slovenskem, moral ponuditi tudi svoj odstop. O tem smo se te dni pogovarjali tudi z dr. Ivanom Štuhecem, direktorjem Zavoda Antona Martina Slomška.

Za aktualno izdajo Družine je dr. Štuhec o tem dejal: "O tem /ali naj nadškof Kramberger odstopi/ težko sodim in se tudi ne želim o tem kakor koli izrekati. Odgovorni v Cerkvi bodo seveda morali potegniti nekatere poteze, saj smo zabredli v položaj, ko Cerkev na Slovenskem doživlja najnižjo stopnjo zaupanja, kar jo je doživela v zadnjih stoletjih.

Glede vloge ordinarija pa velja spomniti, da se je že nekaj let otresal vseh gospodarskih področij. Imel je tudi pomožne škofe in koadjutorje, ki so bili jasno nastavljeni, da mu pomagajo na tem področju. Je pa prav s tem povezana neka nesrečna kadrovska okoliščina. Spomnite se: imeli smo pomožnega škofa Stresa, nato pomožnega škofa Štumpfa, nato koadjutorja Stresa, zdaj koadjutorja Turnška. V zadnjih desetih letih so se na tem mestu zamenjale štiri službe in tri osebe. V tako občutljivem obdobju si v Cerkvi preprosto ne bi smeli privoščiti nedomišljenih in prehitrih kadrovskih menjav. Komaj je eden od omenjenih prišel v sistem, ko bi lahko začel uvajati nujne spremembe, že je bil zamenjan, gospodarski sistemi pa so zato nemoteno delovali naprej – po svoji logiki in svojih mehanizmih ves čas na enak, očitno sporen način.

Res je položaj mariborskega ordinarija kot formalno prvega človeka nadškofije ta trenutek zelo neugoden, iz lastne izkušnje pa lahko rečem nekaj: gospod nadškof Kramberger je človek, ki tistemu, ki ga pooblasti za neko službo, stoodstotno zaupa in se ne vmešava v njegovo delo. To je po eni strani njegova velika odlika, po drugi strani pa se mu je to zdaj vrnilo kot nekaj, kar naj bi bila njegova krivda. Hudo mi je za ta položaj – tudi zato, ker vemo, da se njegovo škofovanje izteka. Mislim, da si s svojim 30-letnim delovanjem niti približno ni zaslužil takega konca.«

Vsebina tiskovne konference bo kmalu razkrila, ali se bo v Mariboru pod pritiskom dolžniške krize vendarle zgodila kadrovska prelomnica.