To je bilo sicer v skladu s tradicijo hitrega in preciznega prevajanja Kunderovih del v slovenščino, za katero je skrbel Jaroslav Skrušný, a prevod Srečanja je bil vendarle nekaj posebnega: ne le zato, ker je bil časovni zamik med izidom izvirnika in prevoda še manjši kot običajno, pa tudi ne zato, ker je bil slovenski prevod prvi, ampak predvsem zato, ker so v njem nekatere korekture in drobni dodatki, ki jih ni niti v originalu. In kot mi je povedal urednik zbirke Matevž Kos, je bil Kundera, ki je slovensko besedilo sam pregledal, z njim zelo zadovoljen.

Seveda smo (bili) z vsem tem zadovoljni tudi slovenski bralci. Kulturnim postmodernim Evropejcem je pač prijetneje brati Kunderovo pisanje kot pa ugibati o resničnosti obtožb, da je sodeloval s komunistično tajno policijo; ali pa razmišljati o tem, kako domiselna in pikra je ironija življenja, ki si izbere za svojega glasnika, za zagovornika ne-resnosti človeka, ki je bil v mladih letih go...