Nadaljevanje iz: Stanovišče, Breginjski kot, požig vasi, partizani, Nemci [1]

Stanovišče danes; v ozadju so še vedno vidni sledovi uničenja vasi. Foto: Ivo Žajdela

Veliko ali en Nemec?

Po partizanskem opisu naj bi bilo mrtvih veliko število nemških vojakov s komandantom majorjem na čelu. Po pripovedovanju vaščanov pa partizanov, razen tistega Škrjanca, ki je bolj ali manj stalno pohajkoval po vasi in v okolici, sploh ni bilo. Ljudje niso ne slišali in ne videli kakšnega boja (kot je opisoval že omenjeni komandant Franjo Bavec). spominjali so se le strašnih eksplozij, ki so jim uničevale vas.

V trenutku, ko je bil avto, v katerem je bil nemški komandant, najbližje nastavljeni mini v obcestni škarpi, naj bi tisti »partizan« po mnenju domačina čisto iz norčavosti, nepremišljenosti ter po neumnosti nastavil in sprožil mino. Nemški komandant je bil močno ranjen in je potem v Kobaridu umrl, težko je bil ranjen tudi šofer, tako, da je bila cesta krvava.

Most, na katerem so Nemci ubili 11 Stanoviščanov in jih zmetali v grapo. Ubili so jih v povračilnem ukrepu zaradi partizanske »akcije«. Foto: Ivo Žajdela

Bele miši Partizanskega dnevnika

O tem dogodku so pisali tudi v časopisu Partizanski dnevnik (štev. 64, leto III, v petek 16. marca 1945, v rubriki Iz naših krajev): »Kobariško. Pobesnele okupatorske zveri ne poznajo usmiljenja do nikogar. Glejte primer, ki se je zgodil v neki naši vasici in ki kaže, kako plačujejo Nemci celo svoje hlapce ... V dotični vasi /Stanovišče/, ki je bila pred nekaj časa požgana, živi družina, ki je domala vsa domobranska. En sin je domobranec, drugi koplje svinec švabom v Rajbelskem rudniku, tretji je skrivač.

Ko je pred kratkim prihrumela zločinska druhal vseh barv v to vas, se je kruto znesla nad civilnim prebivalstvom. Krvoloki so nagnali skupaj vse vaščane, odbrali 12 oseb, ter jih 11 postrelili v bližini vasi. Le enemu, ki je skoraj še otrok, se je posrečilo uteči. Žrtve so morilci po ustrelitvi vrgli v potok, kot da se ni nič zgodilo. Med ustreljenimi je bil tudi skrivač iz omenjene domobranske hiše, ki jo je drhal zažgala. Ob isti priliki je v borbi padel neki kurir, ki je že dve leti vestno izvrševal svojo narodno in državljansko dolžnost. Boril se je do zadnjega diha in padel kot junak. Slava padlemu borcu – Smrt okupatorju in narodnim izdajalcem! Stana.«

Most, na katerem so Nemci ubili 11 Stanoviščanov in jih zmetali v grapo. Ubili so jih v povračilnem ukrepu zaradi partizanske »akcije«. Foto: Ivo Žajdela

Ustreljeni Stanoviščani za komuniste niso bili vredni niti omembe

Takšna je bila lažniva partizanska propaganda. Enajst nedolžnih Stanoviščanov ni bilo vrednih, da bi v Partizanskem dnevniku zapisali: Slava ustreljenim.

Partizanska »akcija«, naj bo delo neke skupinice ali le enega, je, kot že veliko krat pred tem, povzročila uničenje nedolžnih življenj in njihove vasi. Ustreljeni in vrženi z mostu v grapo so bili: Alojz Baloh (1886), po domače Smašču, Anton Baloh (1880), po domače Pedicu, Alojz Čebokli (1908), po domače Pislnu, Jožef Čebokli (1888), po domače Moricu, Jožef Filipič, 1886, po domače Drejcu, Pepi Filipič, 1928, po domače Drejcu, Anton Kracina (1903), po domače Ustinu, Ivan Kracina (1890), Ivan Sabotič (1885), po domače oče Gašperju, Mirko Sabotič (1915), sin, Anton Špehonja (1892), po domače Trnjar.

Spominska plošča pod vasjo Stanovišče z imeni ubitih 19. februarja 1945. Foto: Ivo Žajdela

Vprašanja Ivana Rutarja ostajajo brez odgovora

Te, kot mnoge druge podatke o partizanskih zločinih na Kobariškem, je zbral Ivan Rutar. Postavil je tudi nekaj jasnih vprašanj, na katera pa od vzdrževalcev revolucionarnih tradicij gotovo ne bo dobil odgovora.

2. novembra 1943, ob prvem prihodu Nemcev v Stanovišče, so bili partizani od umikanja pred Nemci utrujeni. Očitno niti straže niso postavili, saj je bilo priti neopažen v vas skoraj nemogoče.

Kam so še pred prihodom Nemcev šli trije partizanski oficirji na konjih iz Stanovišč v smeri Breginja nad Sejskim pokopališčem? Ali so oficirji, preden so odšli, uredili vse potrebno za zavarovanje utrujenih, lačnih, mokrih, prezeblih in zbeganih borcev?

Ali je prav, da partizansko vodstvo ni držalo besede dogovora z nemško komando v Bovcu, da pustijo prost prehod nemške vojske skozi Kobarid in naprej v Italijo, v zamenjavo za zapornike v Vidmu? Nemci so se dogovora držali in izpustili vse zapornike s partizanskim oficirjem Francem Črnugljem - Zorkom in njegovim prevajalcem Maksom Miklavičem - Poceljanom iz Kobarida. Pripeljali so jih z avtobusom v Kobarid, od koder so potem šli vsak na svoj dom. Iz okoliških vasi in z Livškega je bilo vseh 43. Posledica je bil konec znamenite »Kobariške republike«.

Ali je bilo potrebno napasti močno vojsko, ki se je 18. februarja 1945 pomikala (vračala) iz zahodne Benečije?

O hrabrem padlem »partizanu«, ki se je boril »do zadnjega diha«, Stanoviščani niso nič vedeli. Tudi Škrjanca niso nikoli več videli.

Spominska plošča z zvezdo pod vasjo Stanovišče z imeni ubitih 19. februarja 1945. Foto: Ivo Žajdela

Ubiti ljudje so bili nepomembni

Toda odveč se je spraševati ali je partizansko vodstvo v enem, drugem, tretjem in nešteto drugih primerih ravnalo vojaško taktično in odgovorno; slednje predvsem do civilnega prebivalstva. Umrli, ne v lastnih vrstah, še manj pri civilnem prebivalstvu, jih niso zanimali prav nič. Nasprotno, več kot jih je bilo, bolj so si jih pripenjali na prapor in za njihovo smrt ter uničenje krivili druge.

Nemška vojska se je s tovornjaki in manjšimi terenskimi vozili, z vozovi in otovorjenimi mulami pomikala iz Kobarida proti Breginju in naprej čez most Ponte Vittorio v dolini Nadiže za Breginjem z namenom, da gre v smeri Tarčenta. Na vsej poti od Kobarida in vračajoči se nazaj do mesta postavljene mine pod Stanoviščami, ni v nobeni vasi naredila nobenega izpada.

Ko je predhodnica te dokaj močne vojaške enote prišla dober kilometer pred vas Plestišča, je ugotovila, da z vozili sploh ne bodo mogli nadaljevati poti, ker je bila cesta minirana nad prepadom in je bila za vozila neprehodna. Nemška komanda velike motorizirane kolone je dala povelje, naj se vsi, vojaščina in vozila, tovornjaki, avtobus in terenska vozila, vrnejo nazaj v izhodiščno bazo v Kobarid.

Spominska plošča pod vasjo Stanovišče z imeni ubitih 19. februarja 1945. Foto: Ivo Žajdela

»Hud boj« Franja Bavca

Pod Stanoviščami je močni sovražni sili partizan Škerjanc (verjetno partizansko ime nekega borca doma s Krasa) postavil mino »na poteg« (po pripovedovanju Stanka Baloha, roj. 5. maja 1932, vaščana iz Stanovišč) in vrgel v zrak terensko vozilo, v katerem naj bi bil mrtev vodja vračajoče se kolone, šofer pa ranjen. O tem so pripovedovali tudi drugi še živeči Stanoviščani, med njimi Franc Čebokli, ki je takrat imel 15 let, filmski in dramski igralec Stane Leban, ki je bil tedaj v enajstem letu starosti, Marija Čebokli, ki je živela pri hčeri v Kobaridu, in še drugi.

Kdo je dobil mrtvega nemškega majorja, če je zgorel med množico nemških vojakov v gorečem avtobusu, kot opisuje Franjo Bavec - Branko v knjigi Na zapadnih mejah? Omenil je tudi hud boj, ki da so ga bili partizani prisiljeni zapustiti in se umakniti v smeri Logov (vas Logje), ker niso pričakovali tako silovitega odpora. Seveda, da ne bi kdo krivil njegovih partizanov, je moral lagati o partizanskih akcijah in tako zvračati pozornost oz. krivdo z njih.

26. aprila 2015 so »borci« postavili ploščo tudi v vasi.

Stanovišče je obnovila Zavezniška vojaška uprava (ne pa »NOB borci«)

Stanovišče so obnovili v letih po vojni za časa Zavezniške vojaške uprave, ko je kraj spadal pod cono A. Begunci iz leta 1943 so dobili priznano begunstvo in delno povrnjeno odškodnino za begunstvo.

Med zavzetimi Stanoviščani za obnovo sta bila poznana posebno Albin Leban - Lebanov, ki je vodil celotno knjigovodstvo, in Franc Sabotič - Mok, ki je bil med sposobnimi iskalci ustanov pri ZVU, da so pridobili sredstva za odškodnino, s katero so obnovili vas. Zaradi tega sta bila po priključitvi k Jugoslaviji večkrat klicana v Tolmin na Udbo na »razgovore«, kjer so ju dolžili, da so se s tem prodali kapitalistični in imperialistični zasedbeni oblasti Angloameričanov.

26. aprila 2015 so »borci« postavili ploščo tudi v vasi, nagovor župana Kobarida Roberta Kavčiča.

26. aprila 2015 so »borci« postavili ploščo tudi v vasi, nastop učencev podružnične šole Breginj.

Umor Albina Kracine iz Stanovišč leta 1947

Toda komunisti (partizani) niso uničevali Slovencev samo med vojno. Pasji so bili tudi po vojni. Poglejmo primer iz Stanovišč. Albin Kracina iz Stanovišč se je rodil leta 1923. Za časa Italije je bil pri vojakih in je imel srečo, da se mu je uspelo po kapitulacije Italije leta 1943 vrniti domov. V času t. i. Kobariške republike so ga partizani mobilizirali v neko enoto Briško-beneškega odreda. Po končani vojni se je vrnil domov. Bil je mirne narave, v družbo ni hodil, ker so se iz njega radi norčevali, saj je bil majhen.

Po pripovedovanju znancev so zločin nad njim storili verjetno na predvečer državnega praznika dneva republike 28. novembra 1947, po proslavi v vasi Sedlo pri Breginju. Po proslavi se je Albina lotila neka skupina domačinov. Najprej so se iz njega grdo javno norčevali, nato pa naj bi ga zvabili s prizorišča vsesplošne pijanske zmede, češ, da gredo nekaj popiti v Breginj. Najbolj vneti divjaki, ki so se znašali nad Albinom, naj bi bili iz Homca. Nad njim naj bi se znesli zaradi tega, ker je bil Albinov brat Ludvik pri angloameriški vojaški policiji, kot t. i. »čerin« v Breginju. Vendar o njem ljudje niso vedeli povedati nič slabega. Celo zamižati da je znal v marsikaterem primeru ne le na eno oko, pač pa na obe. Poleg tega ni bil edini kotarski domačin v tej službi, bili so še drugi, a Ludvik je bil poveljnik. Vsi pa so se ob priključitvi umaknili v Italijo in naprej po svetu, ker so vedeli, kaj bo z njimi, če pridejo v roke komunistom oziroma t. i. »ljudski oblasti«. Oklevetali so jih za »ta bele« in to je bilo dovolj za vse najslabše, čeprav so bili nekateri prej partizani in prekomorci.

Stanovišče danes, zadaj Stol. Foto: Ivo Žajdela

Oefovci so ga umorili za Breginjem

Albina so odgnali z mesta proslave pri Pologarju v Sedlu v Breginj, od tam pa v kraj za Gradom. Kaj so tam delali z njim ni znano, moralo pa se je dogajati nekaj zverinskega. Po sledovih posledic, za katerimi je Albin umrl, je bilo videti, da so ga hudo mučili in nato zverinsko ubili. T. i. »ljudska« oblast« z milico ni odredila nikakršne preiskave. Zagotovo zato, ker so bili med protagonisti sami ugledni oefovci in partijci. Domači vedo tudi za imena, toda takrat je imela moč partija.

Po drugi varianti naj bi Albina našli mrtvega za Breginjem, ob italijanskem bregu reke Nadiže. V vodi naj bi ležal tako kot bi jo hotel piti. Toda ta varianta je manj verjetna. Komunisti so svoje zločine vedno zaščitili z govoricami, ki so kazale drugačno podobo, kot je bila v resnici.

Borec, št. 12, 1958

Pamflet v Borcu leta 1958: »Koga slavi ta spomenik?«

Leta 1958 je v reviji Borec Izidor Stres objavil članek (v resnici pamflet, kakršne so komunisti po Sloveniji objavljali več desetletij in z njimi žalili Slovence) z naslovom Koga slavi ta spomenik? Namenjen je bil spominski plošči, postavljeni ubitim Stanoviščanom leta 1945.

Komunistična pamet, polna nestrpnosti, pretiravanj, komunističnih floskul in laži, je takole napisala: »Ob mostu čez potok blizu Borjane pri Kobaridu stoji spomenik, pravzaprav kapelica s spominsko ploščo in verskim kipom. Postavitev je leta 1946, ko je bila okolica, ko je bil kraj še pod oblastjo zavezniške vojaške uprave, organiziral borjanski župnik Ošnjak. Nemci so namreč na tem mestu ustrelili 11 domačinov iz vasi Stanovišče, ker je tukaj naletel na mino nemški vojaški avto, pri tem pa je bil ubit nemški višji oficir. Na spominsko ploščo, ki je pod verskim kipom, si je dal Ošnjak vklesati samohvalno posvetilo: 'Z Bogom gospod nunac Ošnjak je bil zadnji pozdrav žrtev. Naj počivajo v Kristusu žalujoči sorodniki.'

Kdo je bil nunac (župnik) Ošnjak? Najprej je služboval na Livku, odtod pa je nekaj let pred zadnjo vojsko prišel v Borjane. Ko so Nemci po kapitulaciji Italije ustanovili svojo postojanko na Kredu, je bil Ošnjak pri njih kuhan in pečen. Takrat se še ni hotel razgaliti kot sovražnik vsega naprednega. To je storil šele pod zavezniško vojaško upravo, ko so 1945. leta zavezniki zasedli te kraje. S prižnice je neutrudno dan za dnem sipal grožnje, psovke in klevete proti naši domovini, partizanom in komunistom. Strašil je vernike, da v Jugoslaviji mučijo ljudi, če hodijo v cerkev, grozil, da bodo Jugoslovani vzeli kmetom zemljo in 'nacionalizirali' tudi ženske, če bodo prišli v Borjano. S pomočjo 'Marijine družbe' je zavajal dekleta v izdajstvo lastnega ljudstva, organiziral agitacijo za zbiranje podpisov proti priključitvi Borjane in okolice Jugoslaviji. Ko pa so se Angloamerikanci vseeno umaknili iz nekdanje cone A, je z njimi odšel tudi 'nunac' Ošnjak. S seboj je odpeljal precej vaščanov, ki so mu nasedli, oziroma verjeli. Nekateri so svojo zmoto spoznali in se kmalu skesano vrnili, drugi pa še zdaj tavajo po vsem svetu. 'Nunac' pa je dobil v Italiji drugo župnijo. Zdaj živi v Kalu nad Štupico v Benečiji in še vedno rovari proti Jugoslaviji.

Kapelica, oziroma spominska plošča, stoji že od leta 1946. Ves ta čas se še ni nihče spomnil, da bi namesto nje postavil drugačno ploščo, ploščo, kakršno zaslužijo žrtve fašističnega nasilja. Spomenik, ki bo slavil veličino njihove žrtve, njihov prispevek za osvoboditev, ne pa protiljudskega duhovnika, ki zna samo vešče izkoriščati vero v politične namene.«

»Krščanska« spominska plošča iz leta 1946 z križem ter omembo Boga in Kristusa (Borec, št. 12, 1958).

Komunisti so si, kot vedno, lastili vse, tudi spomin

V pamfletu očrnjeni je bil Evgen Ošnjak, rodil se je leta 1908 v Chicagu v ZDA, v družini beneških izseljencev, doma iz Gorenje Merse v občini Sveti Lenart (Merso di Sopra, San Leonardo). Posvečen je bil leta 1936. V Benečiji je služboval tudi kot učitelj v osnovnih šolah, v 60. letih je bil učitelj in župnik v Črnem Vrhu v občini Podbonesec (Montefosca, Pulfero) v Nadiški dolini. Umrl je 25. decembra 1969, pokopan je na podutanskem pokopališču (župnija Podutana, Št. Lenart ob Nadiži (San Leonardo al Natisone).

Ne le, da so bili takšni ljudje, kot je bil pisec tega pamfleta, krivi za uničenje Stanovišč in pomor Stanoviščanov, še obliko spomina so si lastili. Pa saj so si lastili vse. Spomenik ni smel biti versko obarvan. Podrli so ga. Uničili, kot so prej odločilno prispevali pri uničenju Stanovišč. Potem pa so postavili »svojega«, komunističnega, z zvezdo. Z zvezdo. Ta spomenik tam, pri tistem mostu, kraju pomora Stanoviščanov, še vedno stoji in žali spomin na žrtve partizanjenja. To je neskončna beda Slovenije, tudi po demokratizaciji.

Ivan Rutar – gradivo o uničenju Stanovišč (v wordu)Ivo Žajdela, Stanovišče – žrtev partizanstva, Breginjski kot, Demokracija, 25. 6. 2015

Neva Blazetič, Na pogorišču tli novo upanje, Stanovišče, požig vasi, Primorske novice, 28. 4. 2015Stanovišče danes. Foto: Ivo Žajdela

1/12