Pisal sem že (septembra 2011 v Demokraciji), kako so Nemci 11. oktobra 1943 v povračilni akciji uničili vas Strmec nad Logom pod Mangartom. Zaradi povsem neodgovornega streljanja partizanov na nemška vozila pod vasjo so Nemci ustrelili 16 moških, vas požgali, ženske pa izselili.

Stanovišče so med vojno dvakrat požgali, leta 1976 jo je uničil še potres

Tudi vas Stanovišče (ob cesti iz Kobarida v Breginj) so dvakrat požgali in iz nje izselili prebivalce: prvič 2. novembra 1943, drugič pa so jo (po delni obnovi) popolnoma požgali in zminirali 5. februarja 1945. Takrat so Nemci ustrelili tudi enajst moških.

Stanovišče je kraj, ki mu domačini pravijo Snobišča. Kraj je 14 kilometrov oddaljen od Kobarida in štiri kilometre od Breginja. Lahko bi ga delili na dve vasi, na staro vas in novo Stanovišče. Prvotna stara vas izpred potresa leta 1976 je bila v lepi dolinici pobočja Stola na nadmorski višini 564 m, nevidna iz dolinske strani, vzhodno od potoka Stanoviščka, na vzhodni strani sta še Suhi potok in Gostenk. Predel vasi se je imenoval Gostenk, drugi pa pod Karličem.

Težko življenje v Breginjskem kotu

Vas je imela primorsko-beneški tip hiš. Domačije so imele na južni in jugovzhodni strani pročelja bedniko, čez pročelje razraslo enostebelno veliko vinsko trto (vino iz nje se imenuje amerikana). Okrog vasi so gojili vrste domačih jabolk in hrušk, v vasi ob domačijah pa je raslo več velikih orehov. Veliko polj pod vasjo je bilo terasasto podzidanih. Gozdove za drva in druge potrebe so imeli v Miji.

Glavni gospodarski dohodek jim je bila goveja živina. Ovce so redili le za domače potrebe, za volno, iz katere so pletli nogavice ter debele moške in ženske jope. Ukvarjali so se z živinorejo in poljedelstvom. Sadjarstvo ni bilo tako razvito, kot v Homcu in Sedlu. Moški so hodili na sezonska dela. V starih časih Avstroogrske so hodili gozdarit v Bosno in na Tirolsko, po priključitvi k Jugoslaviji pa se jih je veliko izselilo v urbana naselja Kobarid, Tolmin, v Novo Gorico in tudi na Kranjsko. Otroci so hodili v šolo v okoli en kilometer oddaljeno Sedlo, nato v Breginj in zdaj v Kobarid. Vas poleg vaške mlekarnice ni imela nobene uslužnostne dejavnosti, ne trgovine in ne gostilne.

Iz Stanovišč je doma znan gledališki in filmski igralec Stane Leban. Število prebivalstva po letih štetja: 1869 (219), 1880 (201) 1890 (208), 1900 (187), 1910 (211), 1931 (186), 1948 (132), 1961 (104), 1971 (71), 2002 (40).

Stanoviška kapela. Foto: Ivo Žajdela

Priimki Čebokli, Leban, Sabotič, Špehonja, Špolad, Terlikar

Stanoviške domačije (domača imena): Karlči (Čebokli), Lebáni (Leban), Ogrenci (Leban; od tod je doma goriški dramski igralec Stane Leban), Uštini (Kracina), Pedijci (Baloh), Blani (Sabotič), prazni sta domačiji pri Španču in Korinčičeva, Morici (Čebokli), Baluši (Kosmačin), Trnjarji, pri Geru (Špolad), Cencič (Cencič), Mok (Sabotič), Pislni (Čebokli), pr Špetr (Hrast), Muzlni (Skočir; gospodar je umrl v rajbelskem rudniku), Brgoni (domačija je šla »na kant«). Gašperji (Sabotič), Terezini (Čebokli), Krasi (Baloh; družina se je že leta 1918 »izgubila« v Milanu), Smašlči (Baloh), Žuani (Menič).

Na vrhu, ob potoku, na samem, je bila domačija Patokarjevih, Petrì, Makec, Šperic, Konač, Pink, Drejon, Žuani, Šmaškič, Tarezini, Baluš, Gajšper, kras, Matičk, Lazura, Nokič, Grapar, Blažič, Andrejc, Bergon, Melt, Peštolini, Penc, Španjč, Buti, Makec, Prosnikič.

Najpogostejši priimki v vasi so bili Čebokli, Leban, Sabotič, Špehonja, Špolad in Terlikar. Nekateri so že izumrli. Pravi vaški vodovod so uredili šele leta 1955. Po letu 1976 je popotresna komisija zgradila novo naselje v bregu tik nad cesto, ki pelje v Breginj.

Vas Stanovišče so bile kobariške Dražgoše

Prebivalci Stanovišč so med drugo svetovno vojno doživeli zelo hude udarce. Vas bi lahko imenovali kobariške Dražgoše, s to razliko, da so Stanovišče uničili dvakrat. Prvič 2. novembra 1943, ko so Nemci v preboju t. i. Kobariške republike nadaljevali v smer Breginja in se jim je v Stanoviščah uprla majhna partizanska enota 18. brigade. Ta se je prejšnje noči po dolgih in mukotrpnih pohodih prebila iz Brd in Benečije, da bi prešla Stol ter pomagala enotam, ki so zaustavljale močne nemške sile, ki so pri Žagi hotele prost prehod v Kobarid in naprej v Furlanijo. Borci so bili popolnoma nepripravljeni za boj. Utrujeni so bili telesno in duševno ter že več dni niso imeli hrane.

Prvič so Stanovišče uničili 2. novembra 1943

Tistega usodnega jutra so Nemci partizane popolnoma presenetili, zato so le zasilno krili umik, da so se lahko umikali proti Homcu in Breginju, nekateri pa po grapi navzdol proti Podbeli, čez Nadižo in v Mijo. Boj se je odvijal v sami vasi in pravijo, da je šlo nož na nož. Mrtvih naj bi bilo nekaj Nemcev in partizanov, toda nihče ne ve koliko enih in drugih.

Po končanem spopadu so Nemci nagnali vse prebivalce iz vasi. Vsak je bežal, kamor je vedel in znal, v Homec, Sedlo, Breginj in Podbelo, k sorodnikom ali znancem. Potem so Nemci vas popolnoma uničili, požgali, nekatere stavbe pa celo minirali.

Stanoviška kapela. Foto: Ivo Žajdela

Po prvi še druga tragedija, tudi zdaj družno, partizani in Nemci

Ko se je vojna vihra po razbitju t. i. Kobariške republike potišala, so se Stanoviščani (Snobiščani), ki jim domačije niso bile čisto uničene, vrnili in domove ter gospodarska poslopja za silo popravili. Nekateri pa so ostali v begunstvu pri sorodnikih in znancih v sosednjih vaseh, kjer so imeli tudi nekaj živine. Takrat Nemci vasi niso izropali, pač pa le tako uničili, da v njej ni bilo mogoče živeti. Med ljudmi ni bil nihče ubit, le en trinajstletni fant je bil ranjen v trebuh in je po nekaj dneh ozdravel.

Toda Stanoviščani so doživeli še eno tragedijo, tokrat še hujšo. Zgodila se je 18. februarja 1945, le dobre tri mesece pred koncem vojne, ko so se v vas vrnili že skoraj vsi domačini in živeli v zasilnih bivališčih. Tistega popoldneva se je iz globoke doline ob Nadiži, iz zahodne Benečije, pomikala proti Breginju velika kolona nemških vozil ter vojaščine s konji in vozovi.

Bavčevo pravljičarstvo

Kot je v knjigi Na zahodnih mejah. 1945 (Operativni štab 9. korpusa za Zapadno Primorsko; november 1944 – maj 1945) zapisal Franjo Bavec - Branko, je bil o tem pohodu obveščen štab Zapadno-primorskega okrožja v Logeh (vas Logje). Z namenom, da bodo Nemce napadli, je komandant poslal nad cesto pod Stanoviščami manjšo partizansko enoto, sestavljeno iz borcev prvega bataljona (Operativnega štaba za Zapadno Primorsko). Na cesto pod vasjo so nastavili mino, ki naj bi uničila cesto in še vojake, ki so bili na vozilih ali peš. Na mino je po zapisu komandanta Franja Bavca - Branka zapeljal avtobus poln Nemcev. Po njegovem je bil pokol strašen in avtobus je popolnoma uničen zgorel. Ostali Nemci so se podali v boj, a partizani, presenečeni nad tako velikimi silami, so se umaknili brez žrtev v Loge (Logje). Toda ti podatki so očitno precej napihnjeni; Bavec jih je povzel iz poročila, ki so ga pošiljali komandanti svojim nadrejenim. Toda o tem več v nadaljevanju.

Povračilna akcija Nemcev

Po pripovedovanju domačinov in prizadetih prič so se Nemci v klasični povračilni akciji strahotno znesli nad bližnjo vasjo Stanovišče. Spravili so skupaj vse ljudi in jih gnali na kraj Pod Trobir, kjer je eksplodirala v obcestni zid nameščena mina na poteg. Tam so ljudi ustavili, jih razporedili na moške in ženske ter izmed njih izbrali dvanajst moških, med njimi tudi tedaj še ne trinajstletnega Stanka Modrijančiča, ki se je rodil 5. maja 1932.

Tistega popoldneva, takoj po kosilu, je šel Stanko gor za vas pogledat, če se mu je kaj ujelo v zanke za lovljenje divjih zajcev (način krivolova, ki so ga opravljali pogosto tudi odrasli domačini, ne le otroci). Še preden je obšel vse nastavljene zanke, je spodaj pod vasjo strašno počilo, natančno kje ni vedel. Takoj se je napotil proti domu in med potjo vzel na ramo še večje poleno, da bosta z mamo imela za drva.

Maščevanje Nemcev za »akcijo« partizanov

Še preden je prišel do vasi, so ga obšli trije Nemci. Bili so silno jezni in razburjeni. Eden mu je po italijansko ukazal: »Butta giù quel legno e vieni qui«. Stanko je vrgel z ramena poleno in šel k vojakom, ki so ga na zelo grd način, pehaje ga sem ter tja, spraševali, kje je bil in kje so partizani. Za pasom je imel obešen »kanjc« in eden mu je snel orodje s pasu ter mu pretil, da mu bo odsekal glavo, če ne bo povedal. Fantkovo obnašanje ter odgovori v lepi italijanščini so jih pomirili in predvsem prepričali, da res nič ne ve. Dovolili so mu vzeti poleno in ga gnali v vas. Ko je prišel v vas, so Nemci zganjali iz hiš ljudi, tudi žene z dojenčki in starke. Poklicala ga je mama, zato je vrgel poleno kar na tla in stekel k njej. Ko so Nemci spravili vse ljudi skupaj, so jih kot v procesiji gnali dol na cesto in naprej na ovinek Pod Trobir. Tam je neki partizan, ki so ga domačini dobro poznali in klicali ali imenovali Škrjanc, Nemcem nastavil v obcestni zid mino »na poteg«. Ko je do nje pripeljal prvi komandni avto, v katerem je bil komandant kolone vojakov in vozil, jo je iz varne razdalje nad cesto sprožil.

Za sina je prosila na kolenih

Ko so prispeli vsi tja, pehani in gnani z vseh strani od Nemcev, so ljudje zagledali grdo porušeno zgornjo obcestno škarpo in po cesti veliko krvi. Neki oficir je kričal na ljudi, jih strašil s streli čez glave in zahteval, naj povedo, kdo je miniral škarpo. Ker nihče ni vedel reči drugega kot: »Bog ve kdo?«, je oficir ukazal, naj se ločijo moški od žensk. Ker se nihče ni ganil, so jih vojaki kar vlačili iz skupine žensk.

Eden od vojakov, menda je bil Mongolec, je potegnil za roko tudi malega Stanka, toda mati ga je hitro popadla za drugo roko, ga vlekla nazaj ter jokaje kričala in prosila oficirja, naj pustijo otroka. Pokleknila je pred oficirja in ga prosila kot Boga, naj se usmili otroka. Strogega in jeznega oficirja je stvar tako pretresla, da je ukazal vojaku, naj otroka pusti. Stekla sta med ženske, mama je Stanka zavila v predpasnik, se stisnila v gručo žensk, se tresla, hlipala od joka in božala ubogega edinca.

Še ena rešitev življenja

»Dokler bom živ, ne bom pozabil, kako se je mama vsa tresla in kako močno me je stiskala k sebi in neprenehoma govorila, ne boj se, Stankič moj, nobeden te ne bo vzel, ti si samo moj. Uboga moja mama, zdi se mi, da je po tem dogodku začela postajati vedno bolj slaba. Iz bolnišnice za tuberkulozne bolnike v Gradiški ob morju sva se vrnila po razpadu Italije, že proti zimi. Mama še ni bila čisto zdrava, čeprav so jo zdravili že več kot štiri leta. Mene so imeli tam blizu kot v nekakšnem domu za sirote. Bil sem namreč nezakonski otrok. Tako sem tam hodil tudi v šolo. Moja mama je potem bolehala vse do leta 1954, ko je umrla in ostal sem sam,« je povedal Stanko, za katerim so bila potem huda leta samote in trdega dela od podjetja do podjetja.

V tistem strašnem trenutku, ko so Nemci iskali in zbirali moške, se je uspelo skriti tudi starejšemu moškemu Ivanu Sabotiču, po domače Bólanu, ki je bil suhe in majhne postave. Za svojo še kar močno in postavno ženo se je čepe pritajil ter se tako rešil gotove smrti pod kroglami kot »talec« v maščevalnem povračilu partizanom.

Ubite so pometali čez most

Tako so spravili skupaj enajst moških, od najmlajšega, komaj petnajstletnega Gabrijela Hrasta, in jih odgnali proti Kobaridu. Na mostu za Borjano so skupino ustavili in začeli svoj ubijalski ples. K ograji ob mostu so klicali po enega, ga ustrelili, nato drugega, ki je moral prvega pahniti mrtvega čez most v grapo, in tako naprej vseh enajst.

Strašno dogajanje je opazoval stari Kramar iz Borjane, ki se je iznad mostu, po grapi, s svežnjem nasekanih rakel vračal proti domu. Ko je zaslišal streljanje na mostu, se mu je uspelo skriti za večjo skalo in grm, od koder je ves tresoč opazoval grozno dogajanje, o katerem je potem kot živa priča pripovedoval sovaščanom Borjancem in Stanoviščanom, ko so že skoraj v mraku prišli spraševat za svojimi. Še isti večer so jim Borjanci pomagali spraviti ubite gor na cesto ob mostu. Naslednjega dne so jih, izkrvavljene in obtolčene od padcev v grapo, na vozovih zvozili kar na domače pokopališče, ker domov za zadnji počitek niso več imeli, saj so Nemci vas do tal požgali in zminirali.

Spominska plošča z imeni ubitih 19. februarja 1945 – po partizanski »akciji« in protiakciji Nemcev. Foto: Ivo Žajdela

»Zakaj«, so jokali in molili Stanoviščani

Po žalostnem pogrebu, ki ga je opravil župnik iz Sedla, so se ljudje vrnili nazaj v vas pogledat, če je mogoče še ostalo kaj uporabnega, posebno kaj od oblek ali pogrinjal. Praznih rok so morali oditi spet v begunstvo k sorodnikom ali znancem v sosednjih vaseh, ter tako dočakali konec vojne, ko so začeli obnavljati domačije.

V času, ko so padali nedolžni ljudje v grapo pod most, so drugi nemški vojaki njihovo vas Stanovišče popolnoma uničili, tako, da ni ostala cela niti najmanjša stavbica. Vas so tako rekoč zbrisali z zemlje. Ko so se ženske z otroki in ostali vrnili pred domačo vas, so na mestu vasi zagledali eno samo ruševino in pogorišče. »Zakaj«, so se spraševali ljudje, »Zakaj«, so jokali in molili.

Konec v: Stanovišče, Breginjski kot, požig vasi, partizani, Nemci, Evgen Ošnjak, Albin Kracina [2]

Ivo Žajdela, Uničenje vasi Stanovišče, Breginjski kot, Demokracija, 18. 6. 2015

1/4