Župnijska cerkev sv. Jožefa v Starem trgu ob Kolpi. FOTO: Ivo Žajdela

Starem trgu ob Kolpi imajo, kot je izračunal župnik Jože Pavlakovič, župnijo že 777 let, od leta 1248. Odločili so se, da ta visok jubilej obeležijo, tudi zato, ker so poskrbeli, da ima župnijska cerkev sv. Jožefa od leta 2022 nove klopi, okrašene z reliefnimi rezbarijami 40 figur iz Stare in Nove zaveze, dodali so jim še petnajstih podob slovenskih mučencev in pričevalcev. Mizarska dela je opravil domači župnik Pavlakovič, reliefne podobe pa je izrezljal domači umetnik rezbar Anton Šegina. V Lazah nad Kolpo pa so obnovili zunanjost cerkve sv. Vida. Vse to so proslavili 14. junija 2025 in medse povabili upokojenega škofa Andreja Glavana.

Župnijska cerkev sv. Jožefa v Starem trgu ob Kolpi, pogled proti oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

To so ljudje, ki so tukaj živeli, ljubili, jokali in verjeli

Pri slovesni maši je zbrane nagovorila Janja Mihelič in jih pozvala, naj so ponosni, ker so prišli na slovesnost. Namreč, to ni zgodba enega župnika ali enega škofa. »To je zgodba ljudi, ki vsak dan odklepajo cerkvena vrata, ki s kuhalnico delajo čudeže za župnijske praznike, tako kot danes Anka in Anica. Žene, ki skrivaj pustijo šopek rož ob Marijinem kipu. Dejanja, ki trajajo dlje kot govor. In vero, ne tisto v zlatih kelihih, ampak v blatnih škornjih preprostih ljudi, ki so včasih pešačili od daleč, da so prišli k maši v to cerkev, v vsakem vremenu, iz dneva v dan, iz leta v leto.

Naša župnija ima 777 let. To ni kar tako. To ni samo številka, to je veliko znoja, molitve, tišine, trpljenja in upanja. To je stara mama, ki je tiho prižgala svečo, in otrok, ki je jokal pri krstu. To so ljudje, ki so tukaj živeli, ljubili, jokali in verjeli. In med njimi smo zdaj mi.«

Župnijska cerkev sv. Jožefa v Starem trgu ob Kolpi, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Naj živi vera, taka, kot jo imamo mi vsi, ki smo tu

Včasih se ji zdi, da si želijo govoriti velike besede. »Ampak, župnija ni velika zaradi velikih besed, temveč zaradi malih ljudi. Tistih, ki niso nikoli stali tukaj za mikrofonom. Ampak, bili so tukaj. In so verjeli. Tudi, ko ni bilo lahko. In če je že Katica rekla, naj kaj povem, potem bom rekla: Ne nehajmo biti to, kar smo. Preprosti, trmasti, hvaležni, in ljudje, ki držimo skupaj. Vse ostalo, tudi ta govor, bo minilo. Ampak, to, to naj ostane.

Zato danes ne bom rekla samo naj živi župnija, ampak, naj živi vera, taka, kot jo imamo mi vsi, ki smo tu, malo zmečkana, malo utrujena, ampak živa. Taka, ki zna odpustiti. Ki zna zdržati. Ki zna biti tiho in ve, kdaj kaj povedati. In ki zna, ob vseh težkih trenutkih, še vedno reči hvala.«

Župnijska cerkev sv. Jožefa v Starem trgu ob Kolpi, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev ni le kraj molitve, ampak tudi kraj srečevanja

Spomnila je, da je župnija začela svojo pot, ko Slovenija še ni bila Slovenija. Bili so razdeljeni, malo pod Kranjsko, malo pod Štajersko, malo pod Koroško. Bela krajina pa? »No, mi smo bili vedno malo bolj 'na robu', včasih pozabljeni, včasih prepišni kot senik v burji, ampak vedno trmasto svoji.«

»Takrat je bila tu divjina. In ljudje, ki so se trudili preživeti. Brez elektrike, brez Google Mapsa, ampak z vero. Vera je bila tista, ki je ljudi povezovala. Cerkev ni bila le kraj molitve, ampak tudi kraj srečevanja, pogovora, dogovarjanja, kdaj bo kdo komu pomagal spraviti seno.

In čeprav takrat še nismo poznali besede Slovenija, smo že imeli nekaj, kar nas je delalo skupnost. To so bili vera, jezik in sosed, ki ti je prinesel juho, ko si bil bolan.«

Župnijska cerkev sv. Jožefa v Starem trgu ob Kolpi, glavni oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Da se znamo zahvaliti, prositi, in, najtežje, odpustiti

Govornica je nadaljevala, da takrat ni bilo ne televizije, ne Facebooka, pa tudi župnijskega lista ne. »A ljudje so verovali. Močno. Po svoje. Preprosto. Maša je bila v latinščini, pa nobeden ni razumel pol besed, ampak vsi so vedeli, kdaj poklekniti in kdaj se prekrižati. Duhovnik je bil edini, ki je znal brati, pisati, pa še za zdravnika je včasih služil. Cerkev pa ni bila samo za molit, ampak tudi za zmenke, za novice, pa za to, da si koga srečal in rekel: 'Ej, a maš kaj žita za prodat?'

Vera takrat ni bila zapisana v knjigah, bila je zapisana v rokah, ki so delale, in v srcih, ki so zaupala. Če je prišla suša, so šli v procesijo. Če je nekdo zbolel, so molili k svetemu Roku, pa kakšno kokoš dali za obljubo.

Ni bilo pametnih telefonov, je bila pa pametna vera. Preprosta, ampak živa. Danes jo imamo bolj zapakirano, bolj moderno, ampak upam, da v njej še vedno tli tisto isto: da se znamo zahvaliti, prositi, in, najtežje, odpustiti.

Župnijska cerkev sv. Jožefa v Starem trgu ob Kolpi, stranski oltar. FOTO: Ivo Žajdela

Seveda bo šlo, ravno tako kot nekoč

In kako dalje, je svoj nagovor zaključila Janja Mihelič. »Če bomo le imeli malo več srca kot pameti. In tudi malo več molitve kot komentarjev na Facebooku. Morda bo šlo. Seveda bo šlo, ravno tako kot nekoč.«

Po maši je v cerkvi sledil kulturni program, v katerem sta zapela kar dva pevska zbora: domači, Pevski zbor Kulturnega društva Predgrad, in gostje iz Primorske, Moški pevski zbor Vinograd iz Vrtovina.

Cerkev sv. Vida v Lazah pri Predgradu. FOTO: Ivo Žajdela

Cerkev sv. Vida v Lazah pri Predgradu je najstarejša cerkev v župniji

Po prireditvi je sledilo druženje pred cerkvijo. Škof Glavan, župnik Jože Pavlakovič in nekateri drugi pa smo se odpeljali v dolino ob reki Kolpi, ob njenem toku navzgor, do vasice Laze in tamkajšnje cerkve sv. Vida, ene od več cerkva na tem območju, ki ima namesto zvonika zvonico oziroma je na preslico.

Cerkev sv. Vida v Lazah pri Predgradu je najstarejša cerkev v župniji, saj je iz zgodnjega 13. stoletja. Apsida, slavolok in del severne ter južne stene ladje so poslikani s podobami sv. očetov, svetnikov in poklonom svetih treh kraljev. V medaljonu na severni poslikavi je letnica 1657. Cerkev so začeli obnavljati leta 1995. Zdaj so na cerkvi obnovili streho in fasado. Župnik Pavlakovič je opravil vsa tesarska dela iz domačega materiala. Obnovitvena dela je blagoslovil škof Glavan.

Blagoslovitev obnovitvenih del na cerkvi sv. Vida v Lazah pri Predgradu (14. junij 2025). FOTO: Ivo Žajdela

Nedeljnikov je od 45 do 70

Kot je za Družino povedal župnik Jože Pavlakovič, je v župniji Stari trg ob Kolpi 500 vernikov. Leta 2024 je bilo nedeljnikov od 45 do 70, veroukarjev 29, krstov je bilo pet, prvih obhajil osem, pri birmi jih je bilo šest, poroke so bile tri, pogrebov je bilo enajst.

Nedeljsko mašo imajo eno ob 10. uri v župnijski cerkvi, od prve adventne do tihe nedelja imajo mašo v kapeli Janeza Krstnika v domu Tav. Med tednom so maše v delavniški kapelici v župnišču in po podružnicah, v Predgradu ob ponedeljkih, v Radencih ob petkih, v Spodnjem Log v soboto na dva tedna. V Zagozdacu in Čepljah, v Starem trgu imajo maše občasno v torek, sredi ali četrtek.

Župnik Jože Pavlakovič med pozdravom gostov in vernikov ob praznovanju 777-letnice župnije Stari trg ob Kolpi 14. junija 2025. FOTO: Ivo Žajdela

Katarina Špehar – Katica iz Župnijske karitas

ŽPS in Župnijska karitas delujeta skupaj z istimi člani, drugih skupin praktično ni, pove župnik in doda, da je problem velika razdrobljenost po podružnicah in postaranost župnije. Še najbolj aktivnih je nekaj članov Župnijske karitas, zlasti tajnica Katarina Špehar – Katica. Za večja opravila ji pomaga sestrična Anica in njena sorodnica Anka.

»Ob nedeljah in v Radencih so redni bralci beril. Ministranti so občasno, če jih ne poberejo gasilci ali folklora. Molitvena skupina se je nekaj časa zbirala ob torkih, med korono so bili voditelji strogo proti cepljenju in testiranju, zato sem jim predlagal, naj molijo doma. Do zdaj se še niso vrnili, škoda, da so podlegli ideološki histeriji.«

Glede pevcev pove, da jih je žal od zelo dobrega zbora ostalo nekaj malega. Nekaj jih je, ki lepo skrbijo za svoje podružnice, jih čistijo in krasijo. Za župnijsko cerkev skrbijo po dve ali tri vasi en mesec, da se razporedijo in ni treba vsak teden misliti kdo je na vrsti. Za drugo sodelovanje se je treba sproti dogovoriti.

Župnijske slovesnosti 777-letnice župnije Stari trg ob Kolpi 14. junija 2025 so se udeležili tudi škof Andrej Glavan in duhovniki iz bližnjih župnij. FOTO: Ivo Žajdela

»Naj ne bo samohvala«

Glede skrbi za cerkvene stavbe pove, da je to velik in drag problem. Od sedemnajstih cerkva jih je ostalo še deset. Od tega tri velike, dve večji in pet manjših ter veliko župnišče in še večji dom Tav. Pred sto leti je bilo tu 5.200 vernikov, torej deset krat več, kot danes. Kljub temu nekako poskrbimo vsaj za strehe. Zdaj imamo še eno streho za prekritje ter prebarvati dva velika in dva majhna zvonika. Nekaj prispevajo agrarne skupnosti. Veliko je pomagal Unior, ki je žal lani zaprl svoj obrat. Velik del opravi župnik sam in založi svoj denar ter prosti čas. Sam prispeva od ene tretjine do polovice, kdaj tudi več. V mizarski delavnici naredi vse, kar je lesenega. »In še, naj ne bo samohvala. Prve tri ure dneva, od 4. do 7. ure in pol, preživim v kapeli. Malo molim, včasih se mi kaj sanja in pride kakšen navdih, ali zamisel. Zdaj, ko je samo ena nedeljska maša, najbolj uživam v nedeljskem jutru. Brez dobro opremljene delavnice bi tudi meni bilo kdaj dolgčas v tej samoti.«

Pevski zbor Kulturnega društva Predgrad. FOTO: Ivo Žajdela

Škofijska karitas pripravlja tabor Valovi poletja

Škofijska karitas s podporo ministrstva za zdravje organizira tabor Valovi poletja. Letos so ga imeli že tretje leto. Namenjen je temu, da se otroci družijo in razgibajo, tudi tisti, ki ne hodijo k verouku. Nekaj jih pride tudi iz drugih župnij dekanije. »Gre za neke vrste alternativo oratoriju, ki ga delno financira država, delno Škofijska karitas,« pojasni župnik. »Pri nas so začeli s taborom, ker tesno sodelujemo s Škofijsko karitas že od komune in imamo dobre prostorske pogoje.«

Župnijska slovesnost 777-letnice župnije Stari trg ob Kolpi 14. junija 2025 – kuharice. FOTO: Ivo Žajdela

Skupnost oziroma komuna Tav

Župnik posebej izpostavi tri dejavnosti: skupnost oziroma komuno Tav, slikarja Maksima Sedeja ml. in rezbarja Toneta Šegino. Pove, da je komuna delovala trinajst let. V Tav se je zvrstilo okrog 200 gojencev. »Nekaj jim je povsem uspelo drugim delno in začasno. Pomagali smo številnim sorodnikom vsaj z nasvetom in spodbudo. Dejavnost je pustila tudi materialne sledi, povsem obnovljeno in izolirano župnišče in predelano gospodarsko poslopje v dom Tav z veliko kapelo s sto sedeži, veliko kuhinjo z jedilnico z 38 sedeži.« V župnišču je sedem sob, namenjenim za občasne tabore skavtov in podobnega.

Slikar Maksim Sedej jim je kot darilo naslikal dva križeva pota, dva oltarja, spravno kapelo in še nekaj monumentalnih podob, kot je triptih Narodna pomiritev. Rezbar Tone Šegina je (za minimalno ceno) ustvari okoli 430 figuric za velike jaslice, v župnijski cerkvi 69 reliefov na klopeh in zakristijski omari, sedem večjih skulptur svetnikov, nekaj cerkvenih vrat in mega jaslice v vasi Zagozdac.

Izrezljane podobe svetniških kandidatov na novih klopeh v župnijski cerkvi. FOTO: Ivo Žajdela

Katarina Špehar, ŽPS, Karitas

Katarina Špehar, ŽPS, Karitas. FOTO: Ivo Žajdela

V delo župnije sem vključena vsestransko. Že 20 let sem tajnica Župnijske karitas, aktivna v župnijskem pastoralnem svetu tudi redna bralka beril. Skupaj s sodelavci opravimo delo, kot je delitev hrane in razvoz po dolini ter obisk starejših. Kadar imamo v župniji posebne dogodke, na primer jubilejna praznovanja, konferenco duhovnikov, srečanje župnijskih Karitas, ali ko treba preprosto postoriti gospodinjska dela, imam še posebej pridni dve sodelavki, Anko Majerle in Anico Štefanc, obe iz Predgrada. Skupaj opravimo potrebno – v slogi je moč. Predvsem ljubezen do ljudi in Boga je tisto, kar mi daje moč in željo narediti nekaj malega za bližnjega.

O mučencih iz Bele krajine v cerkvi v Starem trgu ob Kolpi. FOTO: Ivo Žajdela

Srečko Hrovatin, ključar

Srečko Hrovatin, ključar. FOTO: Ivo Žajdela

Že kot mladeniča pri desetih letih me je pokojni župnik Martin Gorše v podružnični cerkvi v Čepljah postavil za ključarja. Pri 25. letih sem se poročil v sosednjo vas Zagozdac. Takoj so me postavili za ključarja v podružnični cerkvi v Zagozdacu, seveda s škofovim potrdilom. Z vaščani skrbimo za Marijino cerkev in okolico. S tem je tudi vas lepša. Tako sem ključar že več kot petdeset let. Sodelujem v ŽPS in sem član Karitas. Vse to mi veliko pomeni, da ohranjam vero v Boga in pomagam ljudem, ki kaj potrebujejo.

O mučencih iz Bele krajine v cerkvi v Starem trgu ob Kolpi. FOTO: Ivo Žajdela

Jože Pavlakovič, župnik

Župnik Jože Pavlakovič. FOTO: Ivo Žajdela

Pred 52. leti sem pred 23. letom postal najmlajši obrtnik v skrajnem jugu naše domovine. Volje in energije je bilo veliko, le pogajati se ne znam. Sem preveč socialno naravnan. Tako sem si zaželel nemogoče. Kako lepo bi bilo delati, če ne bi bilo treba trgovati. To se mi je uresničilo pred 35. leti, ko sem postal župnik v naši starodavni župniji. Je zelo prostrana z veliko cerkva ter malo verniki in malo denarja. Gozda in lesa je za enega mojstra pa je zadosti. Na pričetku me je žalostilo poročanje Družine o številnih dosežkih po naših župnijah, mi pa nimamo kaj pokazati. Kljub temu smo se trudili in krpali nujne potrebe. Pred nekaj leti se je pojavil slikar Maksim Sedej ml. z ženo Anko. Potem se je vse bolj uveljavil rezbar Tone Šegina. Tako imamo zdaj že marsikaj za pokazati. Tudi na področju Karitas smo naredili v komuni Tav veliko lepega in koristnega. Zaradi majhnega števila vernikov, ki so precej postarani in živijo na velikem območju, je malo pastoralnega dela. To mi omogoča, da brez velike škode kar velik del časa porabim za konkretno delo z lesom. Po 35 letih se je nekaj nabralo. Brez tega vložka bi marsikaj propadalo, ali čakalo na obnovo. Ko bi sobratje vedeli, kako lepo je v naši dolini, bi me kdo že zdavnaj izrinil.

Bogomir Štefanič, Dejanje človečnosti in pravičnosti, Stari trg ob Kolpi, spominske plošče, Franc Rode, Družina, 7. 12. 2003

Duhovnika Jože Pavlakovič in Vinko Guna (Adlešiči), 14. junija 2025. FOTO: Ivo Žajdela

1/24