Starši otrok športnikov: navijači ali trenerji?

Zastor nad 25. zimskimi olimpijskimi igrami se je spustil. Nosilcem medalj bodo ostale v najlepšem spominu, marsikateri športniki se z njih vračajo razočarani, vsi pa so nas znova navdihovali in razvajali z vrhunskimi predstavami. Olimpijske igre so sanje vsakega profesionalnega športnika, nemalokrat jih začnejo gojiti že v otroštvu in jih ženejo k trdemu delu, vztrajnosti in odrekanju. Želje o vrhunskem športnem uspehu marsikdaj delijo tudi njihovi starši. Njihovi apetiti včasih celo prehitevajo in presegajo sposobnosti otrok in v svoji hčerki, sinu že vidijo bodočo Niko Prevc, Janjo Garnbret, Benjamina Šeška, Tadeja Pogačarja … Ob prevelikih ambicijah se lahko zgodi, da starši pozabijo na svojo vlogo, njihova podpora pa se nehote spremeni v pritisk. Otrok športnik kot življenjski projekt Na to je na okrogli mizi v okviru svetoletnega srečanja slovenskih športnikov lani jeseni na Brezjah opozoril Božidar Prevc, oče petih otrok, med katerimi so kar štirje nosilci olimpijske medalje (ali celo več le-teh). »Šport je lep, a nekateri ga jemljejo zelo narobe,« je dejal. Ko se kot sodnik, tehnični delegat ali gledalec udeležuje tekem smučarjev skakalcev, bolj kot skoke opazuje odzive staršev. »Včasih so pozitivni, največkrat pa zelo negativni. Ogromno je pričakovanj. Pa tudi nekdanjih, neuspelih skakalcev, ki mislijo, da bodo s svojim otrokom ubrali povsem drugo pot. Veliko je nepravih prijemov,« opaža oče najbolj uspešne skakalne družine na svetu. Prizor ni omejen zgolj na skakalni svet, pojavlja se v vseh športnih panogah. Nekaterim staršem je otrok športnik življenjski projekt ali naložba, ki naj bi se nekoč povrnila, je v pogovoru za Našo družino omenil filozof športa dr. Jernej Pisk. »Starši investirajo ogromno svojega časa in denarja.« In starši s takšno miselnostjo nekaj pričakujejo v zameno. A takšna »poslovna« logika uniči otroški šport. Otrok tam ni več zaradi igre, temveč je »v službi« in mora doseči normo, pokazati rezultat. »Dejansko gre za zlorabo otrok,« opozarja Pisk. Nešportno ravnanje Takšen odnos staršev do svojih malih športnikov, v katerih se skriva potencial za vrhunske rezultate, se, kot pravi Pisk, lahko kaže tudi navzven: z neprimernim vedenjem na tekmah, vmešavanjem v delo trenerjev, visokimi pričakovanji glede dosežkov … Fenomen staršev, ki živijo življenje prek svojih otrok, vanje projicirajo lastne neizpolnjene ambicije in ego, lahko vodi do negativnih posledic. Po eni strani pretiran pritisk na dosežek vodi v stres, izgorelost in celo umik iz športa. Po drugi strani pa, kot omeni Pisk, »otroci staršev, ki so preveč osredotočeni na rezultat in status, pogosteje sprejemajo goljufanje in nešportno vedenje kot sprejemljivo sredstvo za dosego cilja.« Nešportno vedenje staršev na otroških turnirjih je pri nas še posebej pereče na nogometnih zelenicah, kjer starši neredko zmerjajo sodnike, vpijejo na trenerje, žalijo nasprotne igralce in celo kričijo na svoje otroke. Napeto ozračje v tribunah je že privedlo do fizičnih obračunov, ko je morala posredovati policija. Kampanja Spoštuj Da bi se izognili takšnim ravnanjem, ki mečejo slabo luč na šport in otrokom dajejo slab zgled, so pri Nogometni zvezi Slovenije (NZS) lani septembra zagnali kampanjo Spoštuj. Namenjena je sicer vsem udeležencem v športu, predvsem pa želijo opozoriti na odgovorno vlogo staršev in na pomen njihove podpore pri športnem razvoju otrok. S kampanjo ciljajo na vse športe, predvsem ekipne. Pripravili so zloženko Starši v športu, kodeks vrednot staršev športnika ter posneli kratek video z naslovom Oči otrok, v katerem pokažejo na razkorak doživljanja otroka, ko oče nanj kriči in ga kritizira in ko ga spodbuja in pohvali. Starši imajo namreč ključno vlogo pri ustvarjanju spodbudnega in varnega športnega okolja. Besede očeta ali mame so tiste, ki gradijo pogum in veselje do igre, ali pa otroka zlomijo in mu odvzamejo užitek. »Nogomet je za otroke igra, druženje in veselje. Ko pa odrasli postavimo svoje ambicije pred njihove potrebe, šport izgubi ves svoj smisel,« je ob predstavitvi kampanje poudaril predsednik NZS Radenko Mijatović. Usmerjanje, spodbujanje in vzgajanje Ko govorimo o vlogi staršev v športu, se začne že s tem, da otroka vanj usmerijo. V športu je treba biti vztrajen, za kar je potrebna tudi spodbuda staršev. A ne za vsako ceno, pripomni Pisk. »Če ne gre, če noče, ga je nesmiselno siliti. Naj si poišče drug šport, drugo skupino.« Starši bi morali poslušati otrokove želje in cilje ter jih upoštevati. Je pa seveda umetnost starševske vzgoje prepoznati, kdaj (določeni) šport otroku res ne ustreza in kdaj se mu zgolj ne ljubi in potrebuje le pravo spodbudo. Ob zagotavljanju logistike in opreme pa ne gre pozabiti, da so starši tisti, ki naj bi otroku zagotavljali čustveno podporo in moralno vzgojo. »Z lastnim zgledom in vedenjem bi morali otroke učiti poštene igre (fair play), spoštovanja nasprotnikov in sodnikov ter sodelovanja,« meni Pisk. Tega sicer morda ne pokažejo, a otroci opazijo in si zapomnijo vsako potezo, gesto ali besedo svojih staršev na navijaški tribuni. Šport naj bo igra V Sloveniji se s športom v okviru obšolskih dejavnosti ukvarja približno 70 odstotkov osnovnošolcev, vključujejo se tudi že predšolski otroci. Športna aktivnost je za otrokovo zdravje in razvoj koristna. Otrokom šport predstavlja predvsem igro, sprostitev in prijateljstvo. Šport jim je zabaven, vznemirljiv, dinamičen, v njem uživajo, ker počnejo nekaj, v čemer so dobri, se počutijo sprejete in vključene ter zaznavajo napredek v znanju in spretnostih. Igra je najučinkovitejši način vzgoje in izobraževanja – med igro se otrok uči, ne da bi se tega zavedal, je pisal že starogrški filozof Platon, spomni Pisk. Zato bi šport za otroka moral biti rekreativna dejavnost, žal pa je »sistem« vse preveč naravnan na tekmovanja in rezultate že od mladih let. In tako se dogaja (pre)hitro usmerjanje v tekmovalni šport in zgodnjo specializacijo, ki je problematična tako s telesnega kot duševnega vidika. Z rezultati pogojeno okolje pa hitro privede tudi do pritiskov. Razliko med otrokom, ki v športu uživa, in otrokom, ki čuti pritisk, lahko najdemo že pri Platonu. Antični filozof je, kot je omenil naš sogovornik, razlikoval med »siljenjem telesa«, kar je lahko športni trening, in »siljenjem duše«, kar je učenje. »Če bo telo vsaj v neki meri sprejelo in napredovalo, tudi če ga skozi proces treniranja silimo, pa to nikakor ne velja za dušo. Zato bo otrok, ki se ga sili na treninge, seveda v tem športu fizično in tehnično napredoval (telo bo postajalo močnejše, hitrejše, spretnejše), a posebne vzgojne koristi ali osebnega razvoja, rasti ob tem ne bo v takšni meri, kot bi lahko bilo. Nasprotno, včasih lahko pride celo do travmatičnih izkušenj, ki se lahko vlečejo skozi življenje,« je opozoril Pisk. Sprejeti in ljubljeni ne glede na rezultat Otroci potrebujejo odrasle, ki razumejo, da so otroci in ne pomanjšani odrasli ter da imajo pravico do igre, počitka in življenja zunaj športa, poudarja Pisk. Potrebujejo odrasle, ki bodo prepoznali in preprečili tveganja (poškodbe, zlorabe, izgorelost) in ne bodo dovolili, da ambicije staršev ali trenerjev prevladajo nad zdravjem. Predvsem pa jim je treba zagotoviti občutek, da so sprejeti in ljubljeni ne glede na športni rezultat. »Njihova vrednost ne sme biti pogojena z zmago,« poudarja Pisk. Ali kot je v nedavnem pogovoru za Siol.net dejala Andreja Lanišek, mama šampiona Anžeta Laniška: »Uspeh je postranskega pomena. Anže je moj sin. Sina pa sprejmeš in podpiraš v vseh pogledih, v dobrem in slabem.« Tudi Božidar Prevc je delil besede sina Petra, da je bila v težkih trenutkih, ob neuspehu samo mama tista, ki mu je rekla: »Peter, mi smo še vedno s tabo.« Da sta starša vedno navijala zanje in jih podpirala ne glede na rezultat, je po prejemu zlatega olimpijskega odličja potrdil tudi drugi sin, olimpionik Domen. Kot lahko preberemo v zloženki kampanje Spoštuj, starš ni največji navijač, ampak največja opora. Starši morajo otroku dajati občutek varnosti, podpore in spodbude, tudi ko mu ne gre. Se zanimati za njegove dosežke, prepoznati tudi majhen napredek ter ne delati »cirkusa« iz porazov, poudarja Pisk. Ob tem dodaja, da morajo starši otroku prenesti sporočilo, da šport ni središče, temveč le ena od mnogih aktivnosti v življenju. Športna dejavnost se »v svojem času sicer lahko zdi izredno pomembna, celostno gledano pa ni bistvena za otrokovo odrešenje, večnost«.

Starši otrok športnikov: navijači ali trenerji?

Starši otrok športnikov: navijači ali trenerji?

Otrok športnik kot življenjski projekt

Več kot navijači

Kdo so ranljive osebe v Cerkvi?

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.