13. svetovni dan posvečenega življenja pod geslom Posvečen v Gospodu

V katoliški Cerkvi 2. februarja (štirideset dni po božiču) obhajamo praznik Jezusovega darovanja v templju. Odlomek o Jezusovem darovanju v templju opisuje samo evangelist Luka in sicer v Lk 2,22–38: Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka. Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.« Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.« Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema. Praznovanje je dobilo tudi ljudsko ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. V vesoljni Cerkvi redovnice in redovniki praznujejo dan Bogu posvečenega življenja, zato se bodo skupaj s slovenskimi škofi ter drugimi verniki zahvalili za dar posebne življenjske poklicanosti.

foto: arhiv Družine / Tamino Petelinšek

Škofje, ob katerih se bodo zbrali redovniki in redovnice, bodo v ponedeljek, 2. februarja 2009, darovali sv. maše v vseh šestih (nad)škofijah po naslednjem razporedu:

v celjski škofiji bo ob 15.00 v župniji bl. Antona Martina Slomška v Celju sv. mašo daroval škof msgr. dr. Anton Stres;

v koprski škofiji bo ob 15.00 na Vipavskem Križu sv. mašo daroval koprski škof msgr. Metod Pirih;

v nadškofiji Ljubljana bo ob 15.00 v župnijski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani (pri uršulinkah) sv. mašo daroval nadškof msgr. Alojz Uran;

v nadškofiji Maribor bo ob 15.00 v župniji sv. Jurija na Ptuju sv. mašo daroval mariborski nadškof msgr. dr. Franc Kramberger;

v škofiji Murska Sobota bo ob 10.00 v Kančevcih sv. mašo daroval škof msgr. dr. Marjan Turnšek;

v škofiji Novo mesto bo ob 9.00 v župnijski cerkvi Novo mesto – Šmihel sv. mašo daroval škof msgr. Andrej Glavan.


Bogu posvečeno življenje v Cerkvi

Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.


Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Posamezne ustanove si v skladu z lastno apostolsko karizmo prizadevajo za obnovljeno zavzetost na vzgojnem in izobraževalnem področju, za oblikovanje in posredovanje kulture in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje kandidatov za nove duhovne poklice (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.