Cerkev je z včerajšnjo nedeljo vstopila v novo liturgično leto, ki se začne z adventom, časom priprave in pričakovanja Jezusovega rojstva. Pomen liturgičnega oziroma bogoslužnega leta in adventnega časa je bil včeraj tudi v središču opoldanskega nagovora papeža Benedikta XVI. Sveti oče je poudaril, da je Kristus temelj upanja, ki ga potrebuje vsak človek in ne le kristjan, so poročali pri vatikanskem radiu.

Papež je zbranim vernikom na trgu sv. Petra v Vatikanu pojasnil, da je v bogoslužnem letu predstavljena celotna Jezusova skrivnost, od učlovečenja in rojstva do vnebohoda, binkošti in pričakovanja ponovnega Gospodovega prihoda. S spominjanjem skrivnosti odrešenja se vernikom razkrije bogastvo odrešenjskih del, da lahko na ta način pridejo v stik in se napolnijo z milostjo odrešenja. Kakor poudarja drugi vatikanski koncil, je v središču liturgičnega leta Kristus, ki je kot sonce, okrog katerega kakor planeti krožijo Devica Marija, mučenci in svetniki.

V nadaljevanju je sveti oče spregovoril o pomenu liturgičnega leta za človeka, za zgodovino in za kulturo, njegov pomen pa nam kaže ravno adventni čas. Sodobni svet, je dejal papež, potrebuje predvsem upanje, ne le narodi v razvoju, ampak tudi tisti dobro razviti. Vedno bolj opažamo, da se nahajamo v istem čolnu in da se moramo rešiti vsi skupaj, je dejal sveti oče in nadaljeval, da ob gledanju, kako se rušijo mnoge lažne gotovosti, spoznavamo, da potrebujemo zanesljivo upanje, in to upanje je moč najti le v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.

Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti in bo prišel v prihodnosti. Zaobjema vse časovne dimenzije, kajti umrl je in vstal, živi in ostaja na veke, in medtem ko z nami deli našo človeško negotovost, nam daje trdnost Boga samega. Kristus je meso kakor mi in je skala kakor Bog. Zato po papeževih besedah Kristus ni le pomemben za kristjane, za vernike, ampak za vse ljudi, kajti On, ki je v središču vere, je prav tako temelj upanja. In upanje stalno potrebuje vsak človek, je povedal Benedikt XVI.

Ob koncu je sveti oče še pokazal na Marijo in jo imenoval Devica adventa, vernike pa pozval, naj vstopijo v njeno šolo, da bi zares lahko vstopili v ta milostni čas in z radostjo in odgovornostjo sprejeli Božji prihod, tako v osebno kot v družbeno zgodovino.

Dan poprej, na predvečer prve adventne nedelje, pa je papež Benedikt XVI. v vatikanski baziliki svetega Petra vodil večernice, pri katerih je vernike pozval, naj v adventu postanejo v tišini, da bi začutili in razumeli Jezusovo navzočnost, ki jim bo pomagala svet videti z drugačnimi očmi. Sveti oče je namreč opozoril, da sodobni človek pogostokrat preveč hiti in si ne vzame časa za Gospoda, po drugi strani pa je obremenjen z mislimi na lastnino, zabavo in razvedrilo, s stvarmi, ki ga pogosto pogubljajo.

Advent nas vabi, da postanemo v tišini, da bi razumeli neko navzočnost. Advent je povabilo k razumevanju, da je sleherni dogodek v našem vsakdanu sporočilo, ki nam ga pošilja Bog, je znamenje njegove pozornosti do vsakega izmed nas, je poudaril papež in vernike pozval k motrenju Jezusa Kristusa. Benedikt XVI. je sicer homilijo posvetil razlagi besede advent.

Kot je dejal, pojem advent po eni strani lahko pomeni Božji prihod ali Božji obisk, po drugi pa pričakovanje. Pričakovanje je po papeževih besedah temeljna prvina adventnega časa, to pričakovanje pa je hkrati tudi upanje, ki začrtuje pot človeštva. To upanje je pri kristjanih poživljeno z gotovostjo, da je Gospod prisoten v njihovem življenju, da jih spremlja in da bo nekega dne posušil vse njihove solze. Nekega dne, ki ni tako daleč, bo vse našlo svojo izpolnitev v Božjem kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru, je svoje misli zaključil papež.