BENEDIKT XVI.
Dvorana Pavla VI.
sreda, 2. septembra 2009
Dragi bratje in sestre!

Po daljšem premoru bi rad nadaljeval s predstavitvami velikih avtorjev vzhodne in zahodne Cerkve iz srednjega veka. V njihovem življenju in spisih namreč kot v ogledalu vidimo, kaj pomeni biti kristjan. Danes postavljam pred vas svetlo figuro svetega Odona, clunyjskega opata. Svoje mesto ima sredi tistega meniškega srednjega veka, ki je doživel v Evropi presenetljivo širitev življenja in duhovnosti, ki sta se navdihovala pri Vodilu svetega Benedikta. V tistih stoletjih so vstajali in se množili samostani, ki so s tem, da so se razvejali po celini, do skrajnih meja razširili krščanskega duha in krščansko čutenje. Sveti Odon pa nas popelje še posebej v enega teh samostanov, v Cluny, ki je bil v srednjem veku med najsijajnejšimi in najbolj slavljenimi; še danes s svojimi veličastnimi ruševinami razodeva znamenja slavne preteklosti zaradi izjemne predanosti askezi, študiju in še posebej bogoslužju, prežetemu z veličastnostjo in lepoto.

Odon je bil drugi clunyjski opat. Rodil se je okrog leta 880 na meji med pokrajinama Maine in Touraine v Franciji. Oče ga je posvetil svetemu škofu Martinu iz Toursa (+ 397), v čigar blagodejni senci in spominu je Odon preživel vse življenje in ga slednjič zaključil blizu njegovega groba. Pred odločitvijo za redovno posvetitev je doživel poseben trenutek milosti, o katerem je sam povedal nekemu drugemu menihu, Janezu Italijanu, ki je pozneje napisal njegov življenjepis. Odon je bil še mladostnik, star okrog 16 let, ko je na sveti večer zaznal, da mu kar sama od sebe prihaja na ustnice tale molitev: “Moja Gospa, Mati usmiljenja, ki si v tej noči rodila Odrešenika, prosi zame. Tvoje slavno in enkratno rojstvo naj bo, o predobra, moje zatočišče” (Vita sancti Odonis, I,9: PL 133,747). Poimenovanje “Mati usmiljenja”, s katerim je mladi Odon tedaj poklical Marijo, mu je ostalo najbolj pri srcu; z njim se je vedno obračal na Marijo, ki jo je klical tudi “edino upanje sveta, … po zaslugi katere so se odprla rajska vrata” (In veneratione S. Mariae Magdalenae: PL 133,721). Zgodilo se je, da je v tistem času naletel na Vodilo svetega Benedikta, in ga je začel spolnjevati v nekaterih delih, “tako da je, ko še ni bil menih, nosil lahki meniški jarem” (prav tam, I,14: PL 133,50). V nekem svojem govoru Odon slavi Benedikta kot “svetilko, ki sije v mračnem tekališču tega sveta” (De sancto Benedicto abbate: PL 133,725), in ga označi kot “učitelja duhovnega nauka” (prav tam: PL 133,727). Z naklonjenostjo pokaže, kako se ga krščanska pobožnost “nadvse rada spominja” v zavesti, da ga je Bog dvignil “med najvišje in izbrane očete svete Cerkve” (prav tam: PL 133,722).

Odona je pritegnil benediktinski ideal, zato je zapustil Tours in vstopil kot menih v benediktinsko opatijo v mestu Beaune, kasneje pa prestopil v Cluny, kjer je leta 927 postal opat. Iz tega središča duhovnega življenja je lahko izvajal širen vpliv na samostane po vsej celini. Na njegovo vodenje in njegovo reformo so se oprli celo mnogi samostani v Italiji, med njimi samostan Svetega Pavla zunaj obzidja. Odon ni le enkrat obiskal Rima, potem pa stopil še dalje do Subiaca, Montecassina in Salerna. Prav v Rimu je poleti 942 zbolel. Ker je čutil, da se bliža koncu, se je hotel z zadnjimi močmi vrniti k svojemu svetemu Martinu v Tours, kjer je umrl na svetnikovo osmino, 18. novembra 942. Ko življenjepisec poudarja Odonovo “krepost potrpežljivosti”, podaja dolg seznam drugih njegovih kreposti, kot na primer prezir do sveta, gorečnost za duše, zavzemanje za mir Cerkva. Opat Odon je silno hrepenel po slogi med kralji in veljaki, po spoštovanju zapovedi, skrbi za uboge, poboljšanju mladih, spoštovanju do starejših (prim. Vita sancti Odonis, I,17: PL 133,49). Rad je imel celico, kjer je bival, “odmaknjen od pogledov vseh in skrben samo za to, kako bi ugajal Bogu” (prav tam, I,14: PL 133,49). Vendar pa se kot “preobilni studenec” ni odtegoval služenju z besedo in zgledom, “objokoval je ta svet kot nekaj neizmerno revnega” (prav tam, I,17: PL 133,51). Njegov življenjepisec razlaga, da je v enem samem menihu bilo zbranih toliko različnih kreposti, kot se jih drugod najde raztresenih po vsem samostanu: “Jezus je v svoji dobroti nabral z raznih meniških vrtov in oblikoval na majhnem kraju pravi raj, da bi iz njegovega studenca napajal srca vernih” (prav tam, I,14: PL 133,49).

V odlomku govora v čast Mariji Magdaleni nam clunyjski opat razodeva, kako dojema meniško življenje: “Marija, ki je sedela ob Gospodovih nogah in je s pozornim duhom poslušala njegovo besedo, je simbol ljubkosti kontemplativnega življenja, katerega okus, bolj ko ga pokušamo, bolj navaja duha k odmiku od vidnih reči in od burnih posvetnih skrbi” (In ven. S. Mariae Magd., PL 133,717). To je pojmovanje, ki ga Odon potrjuje in razvija v drugih svojih spisih, iz katerih proseva ljubezen do ponotranjenosti, pogled na svet kot krhko in minljivo resničnost, iz katere se je treba izkoreniniti, nenehno nagibanje k odmiku od reči, ki jih dojema kot vir nemira, ostra občutljivost za navzočnost zla pri raznih skupinah ljudi, globoko eshatološko hrepenenje. Ta pogled na svet lahko zgleda precej daleč od našega, vendar pa Odonovo pojmovanje upoštevajoč krhkost sveta ovrednoti notranje življenje, ki je odprto za drugega, za ljubezen do bližnjega in prav na ta način preoblikuje življenje ter odpira svet za božjo luč.

Posebno omembo si zasluži “pobožnost” do Kristusovega telesa in krvi, ki jo je Odon spričo razprostranjene malomarnosti, ki jo je živo obžaloval, vedno gojil s prepričanjem. Trdno je bil namreč prepričan v resnično navzočnost Gospodovega telesa in krvi pod evharističnima podobama, in sicer v moči “bistvene” spremembe kruha in vina. Takole piše: “Bog, Stvarnik vsega, je vzel kruh in rekel, da je to njegovo telo, ki ga bo daroval za svet; in je razdelil vino, ki ga je imenoval za svojo kri.” - “Naravni zakon zapoveduje, da se na ukaz Stvarnika zgodi sprememba,” in zato “narava takoj spremeni svoje redno stanje; brez odlašanja kruh postane meso in vino postane kri.” Na Gospodov ukaz “se bistvo spremeni” (Odonis Abb. Cluniac. occupatio, ed. A. Swoboda, Lipsia 1900, str.121). Naš opat še dodaja, da žal to “čez vse sveto skrivnost Gospodovega telesa, v kateri je vse odrešenje sveta” (Collationes, XXVIII: PL 133,572), malomarno obhajajo. “Duhovniki,” tako opaža, “ki nevredno stopajo k oltarju, omadežujejo kruh, to je Kristusovo telo” (prav tam, PL 133,572-573). Samo kdor je duhovno združen s Kristusom, je lahko vredno soudeležen pri njegovem evharističnem telesu; sicer jesti njegovo meso in piti njegovo kri ni v korist, ampak v obsodbo (prim. prav tam, XXX, PL 133,575). Vse to nas vabi, da z novo močjo in globino verujemo v resnično Gospodovo navzočnost. Navzočnost Stvarnika med nami, ki se izroča v naše roke in preoblikuje nas, kakor preoblikuje kruh in vino, spreminja svet.

Sveti Odon je bil pravi duhovni voditelj tako za menihe kot za vernike svojega časa. Spričo “neizmernosti grehot”, razširjenih v družbi, je bilo zdravilo, ki ga je odločno ponudil, korenita sprememba življenja, utemeljena na ponižnosti, strogosti, odmiku od minljivih reči in oklepanju večnih (prim. Collationes, XXX, PL 133, 613). Kljub realizmu v diagnozi položaja njegovega časa pa Odon ne popušča pesimizmu: “Tega ne govorimo,” pojasnjuje, “da bi pahnili v obup tiste, ki bi se želeli spreobrniti. Božje usmiljenje je vedno na voljo; pričakuje uro našega spreobrnjenja” (prav tam: PL 133, 563). In vzklika: “O neizrekljiva globina božje dobrohotnosti! Bog preganja krivde in vendar varuje grešnike” (prav tam: PL 133,592). Oprt na to prepričanje se je clunyjski opat rad zaustavljal v kontemplaciji usmiljenja Kristusa Odrešenika, ki ga je prepričljivo označil kot “ljubitelja ljudi”: “amator hominum Christus” (prav tam, LIII: PL 133,637). Opaža tudi tole: Jezus se je podvrgel bičem, ki smo si jih zaslužili mi, da bi rešil ustvarjenino, ki je njegovo delo in ki jo ljubi (prim. prav tam: PL 133, 638).

Tukaj se pokaže poteza svetega opata, ki je na prvi pogled skoraj skrita pod zahtevnostjo njegove reformatorske strogosti: globoka dobrota njegovega duha. Bil je strog, predvsem pa je bil dober, človek velike dobrote, dobrote, ki izhaja iz stika z božjo dobroto. Odon, tako pravijo njegovi sodobniki, je širil okrog sebe veselje, ki ga je bil prepoln. Njegov življenjepisec potrjuje, da ni nikoli slišal iz ust nobenega človeka “tako sladkih besed” (prav tam, I,17: PL 133,31). Navado je imel, tako nadaljuje življenjepisec, povabiti k petju otroke, ki jih je srečal na cesti, da bi jih potem obdaril s kako malenkostjo, in dodaja: “Njegove besede so od radosti kar prekipevale …, njegova veselost je vlivala v naša srca globoko radost” (prav tam, II, 5: PL 133,63). Na ta način je ta živahni in obenem ljubki srednjeveški opat, navdušen za reformo, z odločnim delovanjem v menihih in tudi v vernih laikih svojega časa spodbujal željo, da bi s krepkim korakom napredovali po poti krščanske popolnosti.

Hočemo gojiti upanje, da se bosta njegova dobrota in veselje, ki izhaja iz vere, združena s strogostjo in nasprotovanjem pregreham sveta, dotaknila tudi našega srca, da bomo tudi mi lahko našli vir veselja, ki izhaja iz božje dobrote.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.