Svetovni dan varstva okolja, ki bo potekal v nedeljo, 5. junija 2011, želi opozoriti širšo javnost na problem trajnostnega razvoja in ekološke ozaveščenosti. Varstvo naravnih dobrin je naloga in dolžnost celotne družbe, saj vsak posameznik lahko prispeva k čistejšemu okolju. Tudi katoliška Cerkev si prizadeva, da bi ljudje (bolj) skrbno ravnali z naravnim okoljem in aktivno sodelovali pri ohranjanju stvarstva. Generalna skupščina OZN je svetovni dan okolja razglasila 15. decembra 1972, da bi spodbudila družbeni dialog na to temo.

Podnebne spremembe – priložnost za spremembo »stila« življenja

»Ne gre samo za vprašanje, ali lahko najdemo tehnične rešitve, ki bi preprečile okoljske probleme ali pa, da najdemo alternativne energetske vire in še kaj drugega. Vse to ne bo dovolj, če sami ob tem ne spremenimo svojega načina življenja. Gre za osebno disciplino, ki je sestavljena iz različnih oblik samoodpovedi: najprej gre za priznanje drugega, ki se kaže v tem, da ima pravico do stvarstva tako kot tisti, ki ga lažje uporablja oz. izkorišča. Nadalje gre za odgovornost do lastne prihodnosti in do prihodnosti drugih. Gre za odgovornost pred našim Gospodom, ki je naš sodnik in kot sodnik tudi naš Odrešenik.« Papež Benedikt XVI. (6. avgust 2008).

Podnebne spremembe za večino človeštva postajajo vprašanje preživetja. Četrto poročilo medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) izpostavlja etična vprašanja ne samo za kristjane, temveč tudi za vse, ki si želijo uravnoteženega sobivanja z Božjim stvarstvom. V omenjenem poročilu avtorji opozarjajo, da se bo do leta 2100 temperatura na svetu povečala iz 1,6 na 6,9 stopinje (glede na temperaturo v predindustrijskem obdobju). Ob tem izpostavljajo podatek, da je zadnje toplo obdobje, ki je trajalo nekaj tisoč let in povzročilo taljenje ledenikov, povzročil dvig temperature za štiri stopinje; prav tako pa tudi podatek, da je bila Zemlja toplejša za dve do tri stopinje pred približno tremi milijoni let.

Tovrstne podnebne spremembe bodo povzročile spremembe ne samo v Evropi, temveč tudi na drugih koncih sveta. Najbolj ranljivi za tovrstne posledice bodo najbolj revni prebivalci sveta. Po omenjenem poročilu bo na stotine milijone ljudi trpelo zaradi pomanjkanja pitne vode in suše. Mnoge bo to prisililo v preselitve v druge dele sveta. Prav tako naj bi podnebne spremembe povzročile izumrtje 30 % rastlinskih in živalskih vrst. Ekstremno vreme (poplave in nevihte) pa bo v prihodnosti prizadelo na milijone ljudi. Zato je razumljivo, da klimatologi in politologi opozarjajo, da je potrebno zmanjšati segrevanje ozračja in s tem omejiti ekstremne podnebne pojave. Ob tem poudarjajo, da naj bi bilo omejitev naraščanja temperature ekonomsko in tehnično mogoče izvesti, vendar pa bi bilo že danes potrebno sprejeti nekatere ukrepe, kot npr. omejevanje izpustov toplogrednih plinov, zmanjšati porabo fosilnih goriv, razviti tehnologije, ki bi omogočale izkoriščanje obnovljivih virov itd.

Morda ni naključje, da se je sredi takšnih napovedi pojavila tudi svetovna finančna kriza s svojimi nepredvidljivimi posledicami. Zato ni čudno, da mnogi zahtevajo premislek o našem načinu življenja, stanju energetskih virov in posledicah našega industrijskega razvoja za okolje. Ustrezna etična refleksija in razprava je lahko predpogoj za iskanje uspešnega načina za preprečevanje tovrstnih problemov oz. odpravljanje negativnih posledic podnebnih sprememb. Tako kot v preteklosti tudi danes lahko krščanski teološki pogled s svojo zgodovino in bogato mislijo dopolni naš odnos do okolja, bližnjih in samega sebe. Prav tako pa nam ponuja odgovor na temeljno vprašanje, kaj lahko naredimo za preprečevanje negativnih podnebnih sprememb?

Teološko razumevanje stvarstva

Preden je mogoče razmišljati o konkretnih odgovorih na podnebne spremembe, je nujno, da si ogledamo razumevanje krščanske teologije do stvarstva oz. okolja. Za današnji krščanski odnos do stvarstva je značilno, da se katoliška Cerkev v svoji več kot dvatisočletni tradiciji naslanja na Sveto pismo, različna teološka in filozofska dela ter izročila. Znotraj katoliške teologije ločimo tri spoznanja, ki so nujna za razumevanje krščanskega odnosa do stvarstva:

A. Prvo spoznanje je, da ima stvarstvo pozitivni predznak. Gre za prepričanje, da med Bogom, človekom in stvarstvom obstaja globoka duhovna povezanost. Že v Prvi Mojzesovi knjigi je zapisano, da je Bog stvarnik tako človeka kot vsega stvarstva. Prav tako je zapisano, da ima stvarstvo v procesu stvarjenja dober in pozitiven pomen.

B. Drugo spoznanje poudarja človekovo odgovornost za stvarstvo. Katoličani verujemo, da je Bog že ob stvarjenju človeku zaupal skrb za stvarstvo. To pomeni, da je človek pred Bogom odgovoren za svoj odnos do narave, zato se mora človek izogibati slehernih dejanj, ki bi naravo brez premisleka spreminjala oz. brezobzirno uničevala.

C. Zadnje spoznanje pa je prepričanje, da je stvarstvo sicer dobro, vendar ni sveto. Katoliška teologija v celotni svoji tradiciji stalno zavrača tiste ideje in ideologije, ki trdijo, da je stvarstvo božansko in bi moralo imeti večjo vrednost kot človeško bitje. Samo tista dejanja na področju varovanja narave, ki spoštujejo dostojanstvo slehernega človeka, so zato smiselna in opravičljiva.

Odnos katoliške Cerkve do narave

Ko je govor o varovanju narave in odgovornosti za stvarstvo, Cerkev poudarja duhovno povezanost med t. i. ekologijo duha in ekologijo narave. Gre za prepričanje, da je mogoče v sožitju s stvarstvom živeti samo takrat, ko živimo v sožitju z bližnjim in Bogom. To misel je izpostavil apostolski nuncij nadškof Celestino Migliore v okviru govora v Združenih narodih 11. marca 2006 v New Yorku. Poudaril je, da ima nerazumno uničevanje narave svoj izvor v uničenju človekovega okolja. Prepričan je, da morajo vsaka prizadevanja za ohranitev stvarstva v središče svojega delovanja najprej postaviti spoštovanje sleherne človeške osebe od spočetja do naravne smrti. Šele nato je mogoče spoštovati stvarstvo in iskati rešitve za okoljske in podnebne spremembe. Bolj ko bomo ljudje spoštovali bližnjega, bolj bomo imeli tudi smisel za spoštovanje okolja.

Cerkev je z ozaveščanjem ljudi na področju ohranjevanja stvarstva pričela že pred več kot štiridesetimi leti na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965). Že takrat so škofje poudarili, da skrb za ohranjevanje stvarstva v bistvu vedno predstavlja obliko skrbi za ljudi. V tem duhu je Cerkev v zadnjih desetletjih izdala več dokumentov, ki govorijo o spoštovanju stvarstva, naravnih virov ter pozivala javnost in politike k ustrezni zaščiti okolja. Ob tem posebej omenjamo izjavi ameriške in avstralske škofovske konference o podnebnih spremembah, ter delo Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki je v zadnjih desetih letih organiziral sedem mednarodnih konferenc na temo varovanja okolja. V tej zvezi je bil leta 2007 pomemben dogodek v mestu Sibiu v Romuniji, kjer je potekalo največje ekumensko srečanje med katoličani, pravoslavnimi in evangeličanskimi Cerkvami. Delegati so skupno prepričanje izrazili v izjavi, da je odgovornost za stvarstvo sestavni del krščanske duhovnosti in etike. V tej perspektivi postajata tehnološki razvoj in naš način življenja vedno bolj problematična za naravo in podnebje.

Cerkev v različnih dokumentih poudarja, da senzibiliziranje ljudi za okoljske probleme ni dovolj. Potrebno je tudi, da ljudem približamo smisel in odgovornost za naravo. Obstajajo tri glavna področja za vzpostavitev pozitivne drže do stvarstva in planeta, kjer je Cerkev tako na mednarodni kot tudi na lokalni ravni že vrsto let dejavna.

1. Prvo področje je prebujanje smisla za Boga, spoštovanje narave in spoštovanje slehernega človeka od spočetja do naravne smrti. Bolj ko bo človek živel vrednoti vere v Boga in spoštovanja do življenja, lažje se bo zavzemal tudi za okolje ter preverjal svoj način življenja in delovanja.

2. Drugo je odločno zavzemanje za mir in nasprotovanje vojaškim konfliktom, ki nimajo samo hudih človeških, temveč tudi katastrofalne ekološke posledice za naravo oz. podnebje. Gre za prepričanje, da je mir med ljudmi največji temelj miru med človekom in stvarstvom.

3. Ekonomski in tehnološki razvoj je področje, ki ga mora vedno spremljati ustrezen duhovni razvoj. Ta vključuje premislek o stilu življenja, potrošništvu, etičnem investiranju in spoštovanju nedelje kot dneva počitka tako za naravo kot za človeka.

V duhu teh področij je razumljivo, da Cerkev v svoje vzgojne programe vključuje vsebine, ki prebujajo smisel za presežno, okolju prijazen način življenja in odgovornost za stvarstvo.

Pogled v prihodnost

Podnebne spremembe so za kristjane veliko vabilo, da premislimo in spremenimo stil življenja in se okoljsko spreobrnemo. To je potrebno tako z vidika medgeneracijske pravičnosti kot tudi odgovornosti do prihodnjih rodov. Oba vidika sestavljata temeljni vrednoti družbenega nauka Cerkve. Potrebno je, da sprejmemo resnico, da smo ljudje Božji otroci, ki smo med seboj odvisni tako na ravni materialnega kot tudi duhovnega sveta. Načelo solidarnosti med ljudmi od nas zahteva dosleden etičen premislek in konkretno ravnanje. Zato se je potrebno zavedati, da so klimatske spremembe simptom »okoljsko nevzdržnega« načina življenja. To je tisti način življenja, ki predpostavlja prekomerno izkoriščanje energetskih virov in onesnaževanje ter je značilnost današnjega potrošniškega načina življenja, ki je premalo samokritičen in dolgoročno nevzdržen.

Vsaka rešitev podnebnih problemov je povezana z uveljavljanjem novega stila življenja, ki je manj odvisen od materialnih dobrin in bolj temelječ na kulturnih dobrinah ter medosebnih odnosih. Takšnega načina življenja pa ni brez globoke duhovne zavesti, da je stvarstvo velik dar, ki ga moramo s svojim življenjem ohranjati in varovati. Gre za duhovno držo, ki jo je sv. Frančišek Asiški (1181(2)–1226) v znameniti Sončni pesmi ubesedil z naslednjimi besedami: Hvaljen, moj Gospod v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem, sploh vsakem vremenu s katerimi ohranjaš svoje stvari … Hvaljen, moj Gospod v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem. – Takšno premišljevanje in odkrivanje presežnega v naravi in sebi ter osebna skromnost so lahko pot, ki bo nam in prihodnjim generacijam omogočila preživetje in mirno sožitje.

Besedilo, ki ga objavljamo s posredovanjem Tiskovnega urada SŠK, je pripravil p. dr. Tadej Strehovec OFM, delegat Slovenske škofovske konference v Bioetični komisiji pri Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE).