Kaj menimo, kdo smo? Kako nas po našem mnenju gleda Bog? To sta temeljni vprašanji, ki si ju zastavljamo. Vplivata na številne naše odločitve ter na odnose z ljudmi okoli nas.

Celoten članek si preberite v reviji Beseda med nami.

Ker sta ti vprašanji nadvse pomembni, se hudič močno trudi, da bi nam vsilil napačna odgovora. Če bi nam lahko vcepil negativno podobo o nas, meni, da bi se počutili nevredne Božje ljubezni. In če nas lahko prepriča, da nas Bog ne ljubi, ne bomo posvečali časa iskanju Gospoda.

Diakon Keith Strohm v junijskem eseju razčleni tri izmed hudičevih laži: da nismo pomembni, da Bog meni, da nismo vredni njegove pozornosti, in da pričakuje, da bomo popolni, preden nas bo blagoslovil. Po opisu posamezne laži nam ponuja jasno in spodbudno razlago resnic, ki nam jih hudič želi prikriti. Bolj verjemimo temu, kar pravi Bog, kot lažem hudega duha.

Prva laž: »Nepomemben sem«

Kdor ima težave z lažjo nepomembnosti, se spopada z revščino, zakoreninjeno v svojo bit, in »majhnostjo«, ki jo vidi kot del svoje osebnosti. Sicer se ne sramuje in priznava, da ima resnične darove in talente, vendar verjame, da so nepomembni v okoliščinah, v katerih se je znašel, oziroma premalo pomembni, da bi jih drugi opazili.

Kdor se ukvarja s to lažjo, utegne zakopati darove ali obtičati v ozadju, prepričan, da nikomur ni mar zanj. Morda tiho živi s prevladujočim občutkom žalosti, zagrenjenosti in jeze, ki ovira njegov odnos z Bogom.

Sovražnik to laž rad zavije v jezik ponižnosti. Katoličani vemo, da moramo biti zvesti in ponižni. Toda resnična ponižnost ni mnenje, da smo nepomembni, nevidni ali da nikomur ni mar za nas. Pristna ponižnost pomeni, da živimo, kakor smo bili ustvarjeni, ne da bi svojim darovom ali sposobnostim pripisovali neprimeren pomen.

Celoten članek si preberite v reviji Beseda med nami.