Zaradi dežja je bila spominska slovesnost v župnijski cerkvi sv. Martina na Teharjah.

Mašo je daroval celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Foto: Ivo Žajdela

Še vedno so kosti izkopanih žrtev nevredno odložene v plastičnih vrečah

V nagovoru je celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž dejal, da duhovne oči ostajajo zazrte tja dol, v tisti kraj groze in trpljenja, kjer je bilo mučenih ter ubitih ali od tam v smrt odpeljanih več tisoč fantov in mož slovenske vojske, deklet, žena in celo otrok in dojenčkov. »Težko nam je, da ne moremo obhajati evharističnega bogoslužja na samem kraju prav v tem jubilejnem svetem letu, ko prosimo za milost miru in sprave za vse pokojne tega taborišča, za vse pokojne druge svetovne vojne in revolucije, pa tudi za žive, ki so na kakršenkoli način povezani z njimi. Primerno bi bilo, da bi se ta slovesnost odvila v tem teharskem spominskem parku, ki je eden redkih, žal preredkih, urejenih krajev spomina, ki jih je bila sposobna slovenska družba in država postaviti v osemdesetih letih od časa teh krutih zločinov, od katerih jih že 35 živimo v demokratični državi. Še vedno jih na tisoče leži brezimno zakopanih po številnih znanih in neznanih moriščih po naši državi, še vedno so kosti izkopanih žrtev nevredno odložene v plastičnih vrečah in čakajo na končanje političnega ignorantstva in na naše spreobrnjenje, da jih dostojno pokopljemo in sprejmemo očiščene v narodno občestvo.«

Mašo je daroval celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Foto: Ivo Žajdela

Ubiti nas s svojo smrtjo posvečujejo in zavezujejo za resnico

Škof je dejal, da smo se verni zbrani z namenom, da bi skupaj ljubili in skupaj prosili najprej Boga, da odpusti in ozdravi rane tega strašnega zločina, ki ga je brat prizadel bratu. »Tukaj smo, da bi molili za žrtve, storilce in preživele, da bi našli v Bogu, ki se v vsaki sveti maši daruje za odrešenje sveta, svoj mir in tolažbo.«

Spomnil je na Kristusovo molitev pri zadnji večerji: »Oče, posveti jih v resnici, tvoja beseda je resnica (Jn 17,17)«, in dodal, da nas naši mučenci, ki so bili žrtve zla in laži, s svojim življenjem in smrtjo posvečujejo in zavezujejo za resnico. »Tudi Resnica pisano z veliko, nas zavezuje za iskanje zgodovinske resnice. Iskanje resnice pa nikoli ni bilo lahko delo in so jo zmogli samo pogumni, zvesti in ponižni. Samo takšni zmorejo stopiti preko nesporazumov in zamer, zavzeti držo poslušanja, pogovora, izpovedi, soglasja in pomiritve.«

Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža. Foto: Ivo Žajdela

Pridiga škofa Maksimilijana Matjaža (v wordu)Motijo jih zgodovinarji, ki odkrivajo tudi temno stran meseca

V odsotnosti dr. Helene Jaklitsch je njen govor prebrala njena sestra Katarina Jaklitsch Jakše. Jaklitscheva je spomnila na povojne mesece, ki so se napajali iz revolucije, začete v istem mesecu, ko je okupator napadel našo domovin, in so pustili neizbrisni pečat na našem narodu ter ga pohabili. Tako zelo pohabili, da še danes nosimo posledice. Toda še danes o tem težko govorimo. Dopovedujejo nam, da je bilo o tem izrečenega že dovolj besed. Da bi morali govoriti o čem drugem, bolj bistvenem za naš čas, za našo prihodnost. V zahtevi, da bi morali o tem, kaj se nam je zgodilo, molčati, so najbolj glasni prav nosilci revolucionarne dediščine. Motijo jih Pričevalci, motijo jih zgodovinarji, ki odkrivajo tudi temno stran meseca, motijo jih vsi, ki postavljajo pod vprašaj upravičenost revolucionarnega med in po vojnega nasilja. Motijo jih pravzaprav vsi, ki si želijo demokratično, pravno in pluralno državo, v katerem ni prostora za idealizirano podobo totalitarne preteklosti, v kateri je bilo storjenega toliko hudega.

V odsotnosti dr. Helene Jaklitsch je njen govor prebrala njena sestra Katarina. Foto: Ivo Žajdela

Zgroženo preštevajo mrtve palestinske otroke, do naših pa ...

»Prišli smo tako daleč, da smo se kot družba sposobni pretreseno spominjati Srebrenice, ne zmoremo pa pretresenega spomina na po obsegu še hujši zločin, ki se je zgodil pri nas,« je opozorila Jaklitscheva, in dodala, da dnevno poslušamo o grozotah v Gazi. Zgroženo preštevajo mrtve palestinske otroke, nas pozivajo k brezkompromisni solidarnosti s Palestinci in terjajo sankcije proti temu zločinu. Toda ta ista družba, ti isti ljudje ostajajo popolnoma hladni, brezčutni do umorjenih otrok v Matjaževi jami pri Pevnem pri Škofji Loki; do mater, ki so jim sredi teharskega taborišča iz rok trgali njihove otroke in jih nalagali na vozove, do ugrabljenih otrok s Petrička, Ormoža ter sirot, ki so zaradi povojnih pobojev ostale brez očetov.

Spominski križi. Foto: Ivo Žajdela

Ko zlo ni več zlo samo na sebi, je dovoljeno vse

»Nekaj je hudo narobe v tej dolini Šentflorjanski, če ob zločinih nad lastnim narodom ostaja srce kamnito, hladno in otopelo. Če nismo sposobni obsoditi zla zaradi zla – zato, ker je zlo samo na sebi, potem ni več meje zanj. Potem je mogoče vsako zlo, ki ga povzroča nekdo, ki nam je blizu, s komer delimo podobne poglede ali ideale, opravičiti. Ko zlo ni več zlo samo na sebi, je dovoljeno vse. Banalnost zla, pravi Hannah Arendt. To se nam dogaja danes v naši domovini,« je dejala dr. Helena Jaklitsch.

Med slovesnostjo je pel Slovenski vokalni kvartet. Foto: Ivo Žajdela

Med mašo je prepeval mešani zbor dekanije Celje – Nova Cerkev, po maši med slovesnostjo pa Slovenski vokalni kvartet.

Zbrane je nagovoril tudi celjski župan Matija Kovač. Foto: Ivo Žajdela

1/10