Gre za šolo vztrajnosti, discipline, sodelovanja in spoštovanja. V športu se učimo prenašati poraze in ostati ponižni ob zmagi. Gre za krepostni boj, ki oblikuje značaj in pripravlja športnika – pa tudi gledalca – na življenje. Ravno zato ima šport od nekdaj tako močno vzgojno in kulturno poslanstvo, ki je od nekdaj posebej blizu tudi Cerkvi.

Telo je Božji dar

Ob jubilejnem svetem letu smo se zato na Brezjah zbrali in obhajali jubilej športnikov, s čimer Cerkev v Sloveniji izraža naklonjenost, podporo in pastoralno bližino vsem, ki živijo poslanstvo športa. Dogodek je lepa spodbuda, da bi Cerkev v prihodnje tudi bolj sistematično pristopila k športu, saj so v njem že mnogi papeži prepoznali globlji pomen. Ne gre le za trening človekovih fizičnih moči, ampak za to, kaj nam šport lahko pove o človeku kot celoti. Telo, ki teče, pleza, skače in se bori, ni ločeno od duše, ki se veseli, in duha, ki veruje, upa in ljubi. V tem se skriva krščanski pogled na šport: telo je Božji dar, ki nas nošen od duha usmerja k večnemu cilju – k občestvu z Bogom.

Šport ima močno vzgojno in kulturno poslanstvo, ki je od nekdaj posebej blizu tudi Cerkvi.

Papež Leon XIV. je v pridigi ob zaključni maši letošnjega jubileja športnikov junija v Rimu posebej izpostavil, da »vsaka dobra človekova dejavnost na nek način odseva lepoto Boga. In mednje prav gotovo spada tudi šport.« Šport, je nadaljeval papež, nam lahko pomaga srečati Boga, ker nas izziva, »da se povežemo z drugimi ne le na telesni ravni, navzven, ampak predvsem tudi notranje«. V športu pogosto slišimo govoriti o ekipnem duhu, o presežku seštevkov sposobnosti posameznih športnikov. A športni duh je še mnogo več kot to. Če v športu ni duha, šport postane nič več kot prazno tekmovanje močnih mišic in napihnjenih egov.

Kaj je športni duh?

Športni duh je spoštovanje človekovega dostojanstva – tekmec ni sovražnik, temveč brat, ki z menoj deli isto igro in me spodbuja, da iz sebe iztisnem najboljše. Šport uči sodelovanja in predstavlja pomemben način srečanja med narodi, znotraj skupnosti, šol, mest in družin. Nadalje šport ponuja redko privlačno alternativo digitalnemu svetu ter ohranja zdrav človekov stik z naravo, resničnim življenjem in pristnimi čustvi. In ne nazadnje šport lahko presega slepo tekmovalnost ter nas sooča z lastno krhkostjo, omejitvami in nepopolnostjo. S tem pa človeka odpira za resnico pred Bogom. Zato šport lahko zdravi probleme sodobnega sveta. Ne vedno in ne popolnoma, a lahko – in to je pomembno!

Potrebujemo trening telesa in duha

Naj se na koncu s prošnjo obrnemo na nedavno razglašenega svetnika Petra Jurija Frassatija (1901–1925), ki ga je papež letos večkrat omenil kot zavetnika športnikov. Mladi Italijan je bil strasten športnik, predvsem planinec, smučar in plavalec, hkrati pa človek globoke vere in goreče karitativne dejavnosti. Frassatijevo življenje nam kaže, da se »nihče ne rodi kot prvak, nihče se ne rodi kot svetnik«. Potreben je vsakodnevni trening, krepitev telesa in duha. Naj bo letošnji jubilej športnikov priložnost, da na šport pogledamo kot na Božji dar. In naj nas ob tem spremlja priprošnja novega svetnika, ki je pokazal, da je pot na vrh gore le znamenje večje poti: poti k Bogu.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina.