FOTO: Tatjana Splichal

V tesnobi iztisneš iz sebe najboljše.

Citrona sok, trava mleček, človek naredi novi korak ali pol koraka nazaj;

zakaj bi naprej, v prvo vrsto, tam je nevarno.

Tesnoba ti zaklene usta z verigo molčanja,

vse telo se napne v eno samo čuječnost,

razum veli srcu: Umiri se!

A srce razbija naprej.

Roko položiš nanj, nič ni bolje.

Zatavaš v gozd med drevesa. Tam je še huje.

Skočiš v vodo. Nosi te in nosi.

Nadeneš si zaščitno masko, da ne bi staknil COVIDA-19. Peter ga je.

Bežiš pred njim, ko te ogovarja.

Povsod je – mali zahrbtni ubijalec.

Kamorkoli pogledaš, same maske.

Prestrašeni obrazi in spraševanje: Ali sem ga že dobil?

Še v cerkev se bojiš iti, a te edino to potolaži.

Sveti Rok in Sveta Korona

in drugi svetniki z iztegnjenima prstoma desnice, svarilom: Boj se samega sebe.

Tistih, ki ti uklenejo dušo,

telo privežejo na steber sramote,

nataknejo zanko za vrat,

se ti rogajo: Ti si sedaj korona, privezana kot strašilo.

Še ptice ti ne sedajo vrh glave.

Sedaj le kliči Jezusa: Pridi in me odreši!

In vržejo kocke kot rimski vojaki na Kalvariji: koliko časa bom zdržal.

Uro, dve, tri? Jezus je do tretje popoldne.

Anita se je naveličala čakati, je šla na pico v Daj-dam.

Jezus, umri kar sam.

Veliki petek se bliža, velika noč pa tudi,

ko bo vsakdo sam s seboj ali pa z NJIM.