»Ti nisi več moj sin«

Farida je krščanska vera rešila iz hude življenjske stiske, zato je zapustil islam in postal kristjan. Zaradi tega je z ženo in otrokom moral zbežati iz svoje domovine, Irana. Med drugimi bo pričeval na konferenci Zgodbe preganjanih kristjanov, ki jo 2. oktobra na pobudo evroposlanca Mateja Tonina pripravlja organizacija Open Doors v sodelovanju z našo založbo in Evropsko ljudsko stranko. Zaradi varnosti je ime sogovornika spremenjeno. Kakšen je bil odnos do krščanstva v iranski družbi pred revolucijo leta 1979 in kako se je spremenil po njej? V Iranu imamo glede verske svobode dve težavi. Ena izhaja iz oblasti, druga iz družbe, ki je usidrana v islamski tradiciji. Pred letom 1979 je bila oblast bolj odprta do drugih verstev, zato je bilo več svobode. Ponekod so sicer obstajali pritiski na kristjane, vendar niso bili posebej hudi. Leta 1979 je prišlo do islamistične revolucije in ta skupina ljudi je postopoma vzpostavila svoj teokratski totalitarni režim. Država se je znašla v diskrepanci: po eni strani ima zakonodajo, ki na papirju zagotavlja vse človekove pravice. Na primer, 18. člen Splošne deklaracije človekovih pravic OZN, ki prinaša svobodo misli, vesti in vere, vključno s pravico do spremembe vere, je lepo vključen v zakonodajo, Iran je podpisnik mednarodnih dokumentov, ki te pravice zagotavljajo. Toda težavo povzroča druga zakonodaja, šeriatsko pravo, ki ima dejansko moč in se v praksi tudi izvaja. Na primer: odreja, da mora biti tisti, ki pusti islam in sprejme drugo vero, kaznovan s smrtjo. Ker pa bi to bila preveč očitna kršitev verske svobode, zagotovljene v civilni zakonodaji, so oblasti iznašle način, kako uveljaviti šeriatsko pravo, ne da bi kršili civilnega: spreobrnjenca preganjajo po civilnopravni zakonodaji zaradi kakšne povsem tretje zadeve, na koncu ga kaznujejo po šeriatskem pravu. Na primer, obsodijo nas, da s sodelovanjem v »sovražnih skupinah« ogrožamo »nacionalno varnost«, ali nas obtožijo, da »vohunimo za tuje sile«, najpogosteje kombinirajo obe obtožbi hkrati, za kar je odrejena smrtna kazen. Spominja na naš totalitarni komunizem, ki je nedolžne obsojal na montiranih procesih kot »narodne sovražnike« in »izdajalce« … Po padcu režima je bilo zanimivo brati arhive, kaj vse so režimski vohuni pisali o ljudeh … Nočem se preveč spuščati v politiko, ampak bi rekel, da se sedanje oblasti v Iranu zgledujejo in izobražujejo o izkušnjah iz komunizma, v praksi se zatekajo k istim prijemom, da ohranijo svoj režim. Ja, tudi pri nas bodo njihovi arhivi nekoč »zanimivo« branje … Preden ste leta 2003 sprejeli krščanstvo, ste odraščali v izrazito muslimanski družini. Kakšno je bilo vaše življenje do tedaj? Moja družina – imam dva starejša brata in mlajšo sestro – je bila tradicionalno muslimanska. Do mojega 14. leta je življenje teklo normalno. Tistega leta pa je očetu zaradi zunanjih in notranjih sankcij propadel posel in je izgubil vse. Življenje je postalo težko. Naenkrat sem postal reven, brez obilja, ki sem ga bil vajen, tudi brez družbe bogatih vrstnikov. Začutil sem grozno notranjo praznino. Bil sem še najstnik in vse skupaj je postalo zame preveč. Začel sem piti, kaditi in se drogirati. Nenehno sem se potepal na-okoli s skupino prijateljev, hodil na zabave, domov pa sem prihajal vse redkeje, samo zamenjat obleko. Vse do 24. leta sem bil nihče: brez cilja, brez prihodnosti, z veliko praznino, pa ne samo zaradi denarja. Prišel sem do točke, ko sem se spraševal, kakšen smisel sploh ima ta svet? Vse sem poskušal in nič ni mi pomagalo. Kaj vas je pri 24-ih pripeljalo k Jezusu? Kot sem dejal, sem bil nenehno s skupino prijateljev. Eden izmed njih je po zaslugi svoje sestre postal goreč kristjan v eni izmed protestantskih denominacij, ki so v Iranu zelo žive. Ona je evangelizirala njega, on pa vso našo prijateljsko skupino. Dejansko sem bil jaz zadnji, ki je postal kristjan. Nekaj globoko v meni se je spremenilo. Začel sem razumeti realnost tega sveta. Začelo se je nenavadno. Ko sem začel sprejemati veselo oznanilo evangelija, sem najprej postal boljši musliman. Nisem bil več zadovoljen s površnim sprejemanjem verskih resnic, začel sem preučevati Koran in Biblijo ter ju primerjati med seboj. Moj cilj je bil najti šibke točke v Bibliji, da bi lahko zagovarjal islam. Nekaj mesecev sem se s temi prijatelji goreče prepiral o veri, v razpravah sem kar kričal nanje, jih zmerjal, bil sem zelo vznemirjen. Toda … bolj ko sem jih jaz napadal, bolj milosrčni so bili oni z menoj. V njihovih očeh sem videl takšno resnično ljubezen in takšen mir, da tega nikakor niso mogli zaigrati. Počasi mi je postajalo jasno: to pa je nekaj čisto novega, drugačnega. Kar sem doživljal, se ne da opisati. Daleč je presegalo moje razumsko razumevanje. Kmalu sem doživel dve stvari: prva je spoznanje, da sem živel grešno in da sem, ne glede na to, ali sem musliman ali kristjan, grešen človek in da tega ne morem spremeniti. Druga novost je bila, da sem začel zelo iskreno moliti: »Bog, vem, da si v tem svetu navzoč, jaz ne poznam resnice, toda vem, da si ti resnica, zato te prosim, pokaži mi resnico.« Šele pozneje sem v Svetem pismu odkril lep stavek o tem: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Spomnim se trenutka, ko sem se dokončno poslovil od svoje stare vere. Bil sem pri prijateljih in sem jim prebral stavek iz Korana: »Reci: O neverniki! Ne častim tega, kar častite vi, in vi ne častite tega, kar častim jaz« (109,1–3). To sem prebral in sklenil, da se bom poslovil, ker nimamo nič skupnega. Nato sem se z avtom vračal domov in razmišljal o tem, kar se mi je zgodilo. Nenadoma sem začutil neko neznansko veliko ljubezen, mir, milost, nežnost … vse, po čemer sem vedno hrepenel, je vstopilo v moje srce. Vedel sem, da je bilo resnično, da to ni trenutna čustvenost … da gre za Osebo. Nekaj nadnaravnega. Dobil sem odgovore na svoja življenjska vprašanja, vse mi je nekako postalo jasno, a ne po moji logiki ali pameti, temveč kot spoznanje srca. Vedel sem, da sem srečal Resnico. Spomnim se, da nisem mogel več voziti, ustavil sem avto, da se izjokam, dolgo sem se tako jokal in na koncu sem izročil svoje srce Kristusu. Tako sem postal kristjan. Kako se je po tej izkušnji vaše življenje spremenilo? Ta izkušnja je seveda sladki začetek. V nadaljevanju je tudi moja vera morala dozoreti, biti preizkušana. Ampak postal sem popolnoma drugačna oseba. Seveda, vse življenje se izpopolnjujemo, toda po tisti milosti sem takoj opustil slabe razvade: kajenje, pitje, drogo, grešne zabave … Verjetno vas je čakala huda reakcija domačih … Seveda, v družini so kmalu opazili spremembo in so me začeli spraševati, kaj se mi je zgodilo. Naj dodam, da kadar Iranci rečemo »družina«, ne mislimo samo na starše in sorojence kot vi v Evropi, temveč na vse mogoče tete, strice, nečake, bratrance … na stotine ljudi. Vsi so bili zelo tradicionalni muslimani. Eden izmed mojih stricev je bil ugledni mullah, verski voditelj. Glavna težava je pri nas žalostna tradicija: sprememba vere prinaša družini sramoto in ji okrni ugled. Mojim domačim je bilo težko shajati s tem. V življenju lahko počneš kar koli in greš kamor koli, to ni problem, ne smeš pa sprejeti druge vere in družini prinesti sramote. Zgodilo se je še nekaj: po mojem zgledu je tudi en moj sorodnik postal kristjan, in ko je njegova sestra to odkrila, je pri mojih domačih dvignila veliko prahu: »Vaš sin nam prinaša sramoto, brata mi je spreobrnil v krščanstvo in zdaj bo končal v peklu …« Ko je za to izvedel moj oče, se je zelo razjezil name, nič mu ni pomenilo, da sem opustil škodljive razvade in si uredil življenje. Postal je tako agresiven, da sem se bal, da bo zgrabil kakšen nož in me zabodel. Zato sem večkrat prespal pri bratu. Mama je mirila situacijo in ga rotila, naj mi odpusti, zato sem se vrnil domov, toda kar nekaj tednov je spala zraven moje sobe pri odprtih vratih, ker se je bala, da me bo oče ubil. Naslednja tri leta je ponavljal »ti nisi več moj sin«, grozil mi je, da se mi bo zakonsko odpovedal. V nekem trenutku so me vsi zavrgli in izjavili, da nisem več del njihove družine, niti ožje niti širše. Na klice mi niso odgovarjali, ko smo se srečali, so se obrnili stran. Deset let so me zavračali, kar me je močno zadelo v srce, saj so to moji domači, ki jih imam rad ... Toda veliko sem molil zanje in zgodilo se je marsikaj čudežnega. Moj brat, ki je bil sprva zgolj zmeren musliman, je sčasoma postal zelo konservativen. Nekoč je šel k ajatoli in ga vprašal za mnenje, kaj je prav narediti z menoj. Ajatolah mu je odgovoril, da bi po šeriatskem pravu moral biti kaznovan s smrtjo. Postalo je res nevarno, da bo kaj storil meni, ženi ali sinu, ki sva ga v tem času dobila. Imeli smo navado, da se ob nedeljah kot družina zberemo pri moji mami, takrat pa me je poklicala in rekla, naj ne prihajam, ker je brat ves iz sebe in bi mi lahko storil kaj hudega. To strašno boli, saj je to tvoj lastni brat … Po Božji milosti je ta brat danes zelo veren kristjan, in to je še ena velika zgodba za podeliti. Drugi brat je prav tako kristjan, tudi mati se je spreobrnila. Oče se je temu približal, videl sem njegovo spremembo, samo sram ga je bilo povedati na glas, pred tremi leti je umrl. Očitno jih je vaše pristno spreobrnjenje prepričalo. Postali ste pastor. Kako ste delovali v podzemni Cerkvi? Pastor sem postal spontano, na to sta vplivali dve okoliščini. Prva je preganjanje, ki je realno in je sestavni del krščanstva. Ne moreš priti k Jezusu zgolj po čokolado … (smeh). Krščanska vera je res nekaj velikega in je vredna, da ji daruješ vse svoje življenje. Drugič, naša mala skupnost, ki ji rečemo hišna cerkev, je kakor družina, ki ji pripadaš. Deluje podzemno in nima velikih skupnih srečanj, zgolj po 10–12 oseb. Niti nismo vedeli, če in kje so druge skupnosti. Začel sem z drobnim sodelovanjem, kot je razporejanje, kdo bo naslednjič prinesel pecivo in kdo čaj … Po enem letu služenja je pastor v meni prepoznal poklic. V podzemni cerkvi sem spoznal svojo ženo, ki je bila moja biblijska učiteljica in me je pri tem podprla. In vendar je tudi vas leta 2017 doletelo, da ste morali zapustiti domovino … Veste, v Iranu ima vsako podjetje ali služba pisarno z obveščevalci, ki brskajo po zasebnem življenju zaposlenih. Bolj ko imaš pomembno službo, bolj te preverjajo. Tako so po več letih nekega dne tudi pri meni izbrskali o moji veri in s čim se doma ukvarjamo. To je pomenilo, da moramo v nekaj tednih oditi, sicer nas čaka zapor. Bilo je podobno, kot je izvoljenemu ljudstvu v Egiptu v nekem trenutku Gospod sporočil, da je treba hitro užiti pashalno jagnje, pobrati osnovno in oditi. Ampak to je cena, če hočeš biti kristjan v Iranu, preganjanje je resno. Prej ali slej prideš na vrsto. Kaj na podlagi svojih stikov s kristjani v Iranu veste o tem, kaj doživljajo danes? Ali se je njihov položaj od začetka vojne z Izraelom in ZDA spremenil? Prej sem vam razložil, kakšno rešitev je režim našel med šeriatskim in civilnim pravom. S to vojno so v roke dobili samo še dokaz. Olajšala jim je delo, sedaj brez težav lahko obsodijo kogar koli, češ da je vohun Izraela ali ZDA. Poleg tega jim je vojna dala dodatno motivacijo, da odkrivajo in kaznujejo kristjane. Situacija ni dobra. Po odhodu sva z ženo stalno ohranjala stike s kristjani v Iranu. Po začetku te vojne nekaj mesecev nismo imeli te možnosti, niti članov svoje družine nismo mogli slišati, ker so oblasti izključile internet ali ga cenzurirajo, izvajajo temeljit nadzor. V zadnjem času nam zopet uspeva vzpostavljati minimalne stike, ampak jih ne želimo izpostavljati nevarnosti. Poleg tega ste verjetno slišali, da so bili januarja letos po Iranu demokratični protesti, ki so jih oblasti krvavo zatrle. Tudi mnogi kristjani so se jih udeležili in so bili zaprti ali usmrčeni. Sicer je med nami živa razprava, ali je udeležba v protestih res del našega poslanstva ali ne. To vprašanje ostaja odprto. Leta 2020 ste se ustalili v Nemčiji, sodelujete tudi z organizacijo Open Doors. Kako še naprej podpirate preganjane rojake? Iranski kristjani delujejo po »jagodni metodi«, kot jagode, ki se razraščajo z živicami: te poženejo korenine in iz njih zrastejo nove rastline. Tako se širi tudi naša mreža majhnih cerkva, ki jo redno podpiramo. Vsaka skupnost ima svoje voditelje. Če je katera ogrožena, prekinemo povezave z njo, da ona in vse povezane ostanejo varne. Najbolj jih podpiramo prek organizacije Open Doors, ki deluje vsestransko. Sodelujemo že 20 let, ne samo finančno, tudi na primer s prevajanjem in dostavo krščanske literature, z ozaveščanjem mednarodne skupnosti o režimskih kršitvah človekovih pravic. Open Doors so že prebili marsikatera vrata izolacije in zrušili zidove, ki jih režim skuša zgraditi okoli Irana. Kako je tam s Katoliško Cerkvijo? Rekel bi, da imajo katoličani v Iranu malenkost več svobode, toda niti oni ne smejo v svoje vrste sprejemati iranskih, perzijskih ljudi, to je izrecno prepovedano. So se pa oblasti bolj agresivno spravile na naše protestantske skupnosti, imajo nas kar za tuje podtaknjence. So preganjeni kristjani v skušnjavi, da bi mislili, da jih je Bog zapustil, ali vendarle čutijo Njegovo navzočnost? Rekel bi, da doživljajo eno in drugo. Tudi največji svetopisemski junaki so potožili: kje si, o Bog, celo Kristus s svojim vzklikom: Zakaj si me zapustil? Tako se tudi v Iranu slišijo glasovi kristjanov, ki se sprašujejo, o Bog, kje je tvoja pravičnost, kaj pa počneš … ? Vsak razume, da se jim zaradi trpljenja včasih zamaje upanje. Toda kot pravi sv. Pavel: »Kakor žalostni, pa vedno veseli …« (2 Kor 6,10), torej je mešanica obojega. Kaj lahko storijo slovenski kristjani v podporo preganjani Cerkvi v Iranu? Na prvem mestu bratsko prosimo vsakega, naj moli za naše preganjane brate in sestre. Molitev veliko doseže. Pomembno je še nekaj: bodite naš glas! Režim skuša utišati glasove kristjanov. Ko preganjani slišijo za vašo podporo, dobijo veliko poguma za naprej. Vedo, da jih nismo zapustili in se čutijo del vesoljne Cerkve. Oni so že sestavni del telesa Cerkve. Človeka ne uničita samo žeja in lakota, ampak tudi izolacija, ko nima stikov z drugimi. Prav to skuša trenutni režim storiti s kristjani v Iranu. Zato se jih spomnite, bodite njihov glas, izrazite nestrinjanje s početjem tega režima in skupaj pomagajmo prekiniti njihovo izoliranost. Naj vedo, da niso sami, da jih imamo za brate in sestre, da nanje mislimo, da zanje molimo, da storimo vse, kar lahko, da jih rešimo, vse dokler njihovega preganjanja ne bo konec. Upajmo, da čim prej.

Dostop do članka (47174)

»Ti nisi več moj sin«

»Ti nisi več moj sin«

Kakšen je bil odnos do krščanstva v iranski družbi pred revolucijo leta 1979 in kako se je spremenil po njej?

Zgodbe preganjanih kristjanov

France Gorjup (1937–2026)

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.