Že dobrih deset let pred njihovim domom v času božično-novoletnih praznikov postavijo veličastne jaslice, ki jih občudujejo obiskovalci od blizu in daleč. »Zgodba se je začela leta 2013, ko sem od strica dobil kozlička, ki ni bil primeren za miniaturne jaslice. Tako se je zgodilo, da sem izdelal sveto družino in enega pastirčka v naravni velikosti v sklopu hlevčka, kjer je bil ograjen ta moj prvi kozliček,« pripoveduje Dejan.

Po maturi mu je vid začel močno pešati

Srednjo šolo za elektrotehniko je obiskoval v Portorožu. Leta 2009, takoj po maturi, se mu je vid poslabšal za 20 odstotkov. »Šel sem k oftalmologu in ugotovili so, da imam otečen očesni živec.« Kljub intenzivnemu zdravljenju se mu je vid poslabševal, tako da je pristal samo na dveh odstotkih vida. Obrise svojih prstov je na primer videl na razdalji enega metra. »Medtem sem se vpisal v Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Koper in se v okviru društva udeleževal različnih športnih tekmovanj, kot so showdown (namizni tenis za slepe), tek in smučanje. V tistem letu sem bil kar osem mesecev po bolnišnicah in na različnih preiskavah ter zdravljenjih, a žal neuspešno.« Tudi sanje o študiju je zaradi tega moral opustiti.

Poni kobilica, ki ji je ime Mojca. Z njo Dejan popelje naokrog najmlajše obiskovalce jaslic. FOTO: M. M. 

Po vrnitvi na Dolenjsko se je vid začel vračati

Ko pa se je vrnil v rojstni kraj, se mu je vid počasi začel izboljševati, čeprav se takrat ni več zdravil. »Kaj je botrovalo izboljšanju vida, ne vem. Morda močna želja po mojem rojstnem kraju ter dobro počutje, ko sem prišel domov,« opisuje Dejan, ki se je v času boja z boleznijo lotil posebnega hobija. »Imel sem kar nekaj prostega časa, službe nisem dobil, na družbenem omrežju FB pa sem našel umetnine, ki se jih da izdelati z motorno žago. Takrat sem bil na desetih odstotkih vida, zato sem poskusil izdelati enega lažjih motivov, jurčka. Kljub slabemu vidu se je dalo kipariti tako, da sem z motorko odrezal in pobližje pogledal ali celo otipal, kako sem odžagal. Ja, taki so bili moji začetki«, se spominja.

Maja in Dejan ob sveti družini v domačih jaslicah. FOTO: Siniša Kanižaj

Imena otrok nosijo del njegove zgodbe

V preizkušnji se je v zaupanju in z molitvijo obrnil na Boga ter ga prosil za ozdravljenje. »Tudi starši so me vzgajali v tej smeri, zato sem imel neko upanje. Po vseh teh letih se je stanje izboljšalo in v sklopu naših jaslic smo v ta namen postavili cerkvico sv. Lucije, tudi v zahvalo za vse, kar se je zgodilo. Ko sva z Majo izbirala imena otrok, sva oba dajala predloge in na koncu sva se oba strinjala za ti imeni, ki nosita v sebi tudi del moje življenjske zgodbe. Lucija kot zavetnica slepih in slabovidnih, Vid pa kot vid, moje najpomembnejše čutilo.«

Cerkvica sv. Lucije je del njihovih jaslic. FOTO: Siniša Kanižaj

Kje in kako je spoznal srčno izbranko Majo ter na kakšen način se je spopadel s skorajšnjo slepoto? Poslušajte podkast TUKAJ.

Kozliček v jaslicah

Od leta 2013, ko je izdelal sveto družino in enega pastirčka v naravni velikosti v sklopu hlevčka, kamor je postavil še kozlička, ki mu ga je podaril stric, se je zgodba jaslic vseskozi nadgrajevala. »Takrat sem na božični večer povabil svoje domače na ogled teh jaslic in na skodelico kuhanega vina. Nato pa smo vsako leto dodajali figure in hiške ter tako prišli na jaslice, ki se razprostirajo na več kot 6000 m2 s približno 30 figurami, ki ponazarjajo stara kmečka opravila. Kar nekaj od teh se premika s pomočjo posebnih mehanizmov, kar jim daje še bolj resničen izgled.«

Skupaj ustvarjajo in uživajo ob delu

Pred tremi leti so ustanovili tudi Turistično društvo ranč Jimmy. Člani tako že med letom leto zbirajo stara kmečka orodja, pripomočke in se nato odločijo, s katerimi novostmi bodo popestrili jaslice. »Imamo na pol žive jaslice, to pomeni, da so živali žive, figure pa ne. Vsako leto tudi dodamo kakšno novo žival, tako da je tudi s tega vidika vsako leto kaj zanimivega.« V ustvarjanje so vključeni tudi Maja ter Vid in Lucija. »Maja je najprej naša glavna kuharica. Pri jaslicah skrbi za figure, jaz naredim ogrodje iz različnih letvic, Maja vse te letvice ovije s peno, da postane figura čimbolj realna. Dodela stiroporaste glave, nalepi lase, brke, pobarva glavo v kožnato barvo, nariše oči, usta in vse ostalo. Otroka uživata pri postavljanju, obožujeta lučke in sta presrečna, ko vse to zasveti,« ponosno razlaga Dejan.

Z roko v roki se podpirata in gradita lep odnos, pri katerem izpostavljata spoštovanje kot glavno vrednoto. FOTO: Siniša Kanižaj

Med živalmi, ki so del jaslic, najdemo ponija, oslička, pujska, zajčke ter celo emuja in alpake, skozi jaslice pa so prikazani tudi stari kmečki običaji in opravila. 

Božično kosilo namesto večerje

»Mislim, da otroka s tem pridobivata veliko delovnih navad. Ko delamo skupaj, združujemo prijetno s koristnim, saj lahko izdelamo veliko stvari skupaj, ob enem pa se tudi družimo,« ga dopolni Maja, ki nam razloži tudi, kako doživljajo božične praznike, glede na to, da v večernem času mnogi pridejo na ogled njihovih jaslic: »Med prazniki imamo božično kosilo namesto večerje, ker v večernih urah poteka ogled jaslic. Praznike zaužijemo v dopoldanskem času, ko ni obiskovalcev. Na Štefanovo, 26. decembra, pa gremo po navadi z našo poni kobilico na blagoslov konj.«

Miniaturne jaslice znotraj njihovega doma. FOTO: Siniša Kanižaj

In česa želijo bralcem Družine ob prehodu iz starega v novo leto? »Želimo vam samo zdravja. Če si zdrav, si lahko ustvariš življenje tako, da boš tudi srečen.«