Knjiga Tomaža Lazarja Grofje Celjski. Zgodovina bojevite rodbine je prva vojaško-zgodovinska sinteza delovanja grofov Celjskih na podlagi obsežnih raziskav raznovrstnih primarnih virov. Avtor je v njej predstavil mejnike njihovega vzpona v najpomembnejšo plemiško rodbino poznega srednjega veka na Slovenskem.

Prizadevali so si izbojevati neodvisno kneževino na jugovzhodu cesarstva

Poleg spretne diplomacije in trdne finančne podlage se je pot grofov Celjskih kvišku opirala predvsem na oboroženo moč. Zgodnejši rodovi Celjskih oziroma njihovih predhodnikov Žovneških so vojaško službo uspešno izkoriščali za krepitev političnih zavezništev in družinskega bogastva. Še samozavestneje so po njej posegli v drugi četrtini 15. stoletja, ko so si na čelu velike zasebne armade prizadevali izbojevati neodvisno kneževino ter politično prevlado na jugovzhodu Svetega rimskega cesarstva oziroma na Ogrskem – tudi za ceno odkritega spopada s habsburškim vladarjem Friderikom V. (III.), gubernatorjem Ivanom Hunjadijem in drugimi mogočnimi izzivalci. V tako neenakopravni tekmi so se Celjskim najdrznejši cilji nazadnje izmuznili, njihove oblastne ambicije pa so prispevale tudi k tragičnemu koncu rodbine, ki je novembra 1456 izumrla z atentatom (umorom) na zadnjega moškega predstavnika Ulrika II. v Beogradu. Toda njihova dejanja so trajno preoblikovala zgodovino Evrope daleč onkraj domačega Celja ...

Zapuščina grofov Celjskih še danes navdihuje javnost

To vsebinsko izjemno knjigo je Tomaž Lazar predstavil 26. maja 2026 v Narodnem muzeju v Ljubljani. Spomnil je, da so grofje Celjski nedvomno najbolj prepoznavna, po političnem dometu najpomembnejša plemiška rodbina v slovenskem prostoru med sredino 14. in 15. stoletja. Njihova zapuščina še danes navdihuje javnost. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da gre za eno velikih (če ne kar največjo) tem slovenske medievistike ...

Prav zato preseneča, da o njej vemo precej manj, kot si navadno domišljamo. To se navsezadnje kaže v pomanjkanju obsežnejših zgodovinopisnih študij, zlasti na ravni celovitejših, sintetičnih pregledov rodbinske zgodovine. Nekateri od osrednjih vidikov zgodovine Celjskih pa so doslej sploh ostali v sorazmerni senci, denimo njihovo vojaško delovanje, še posebej na vrhuncu moči v drugi četrtini oziroma sredini 15. stoletja.

Po družbeni lestvici so se v veliki meri povzpeli z orožjem

Pri pisanju o poznosrednjeveški plemiški družini je tako pomanjkanje vojaško-zgodovinske perspektive zelo očitna slabost, opozarja avtor. »Prav za srednji vek namreč še posebej velja znana Clausewitzeva maksima o vojni kot nadaljevanju politike z drugimi sredstvi. V takem svetu so živeli tudi grofje Celjski. Kot pripadniki plemenitega stanu so bili po osnovnem poslanstvu bojevniki. Po družbeni lestvici so se v veliki meri povzpeli z orožjem, in prav pod udarci meča sklenili svojo pot.

Zgodbe ambicioznih grofov ni mogoče razumeti brez poznavanja njihove rodbinske strategije, odnosa do oborožene sile kot instrumenta politike, sredstva denarnega zaslužka, krepitev osebnega ugleda, ustvarjanja mednarodnih povezav.«

Grb Celjskih. Vir: Narodni muzej Slovenije

S Celjskimi se je pobliže srečal med doktorskim študijem na Filozofski fakulteti

Prav s tega izhodišča se je Tomaž Lazar s Celjskimi prvič pobliže srečal med doktorskim študijem na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v letih 2005–2009. V okviru raziskav vojaške zgodovine slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja se tako pomembni rodbini seveda ni bilo mogoče izogniti. Celjski so se pravzaprav že na samem začetku znašli v ospredju njegovega zanimanja, s hipotezo, da so prav sami bistveno pripomogli k uvajanju prvin srednjeevropske »vojaške revolucije«, ki je sovpadala s husitskimi vojnami (1419–1434).

Grofom Celjskim je namenil približno tretjino doktorske disertacije. Že tedaj pa se je zavedal, da v takem obsegu ni mogoče niti približno dovolj natančno predstaviti vojaškega delovanja grofov Celjskih v primerno širokem kontekstu.

Poskušal je združiti vse bistveno vedenje o tematiki

Zato je bila naloga, kot pravi, jasna, nastavke iz doktorske disertacije razširiti in dodelati v nekajkrat obsežnejšo študijo, ki bo skušala združiti vse bistveno vedenje o tematiki in jo povezati v sintezo.

»Slišati je preprosto, a precej težje izvesti v praksi. Da bi se približal cilju, je bilo treba zbrati in preučiti zelo veliko število zgodovinskih virov. Med njimi množico takšnih, ki jih slovenska stroka še ni poznala oziroma upoštevala.

Za enega samega raziskovalca skoraj neobvladljiva naloga, a mi je pri njej resnično velikodušno pomagala vrsta vrhunskih zgodovinarjev.« Posebej ključno so mu priskočili na pomoč zlasti: prof. Janez Mlinar (Oddelek za zgodovino, FF UL), dr. Miha Kosi (Zgod. inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU) in dr. Matjaž Bizjak (Zgod. inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU).

Kako ovrednotiti njihov domet regionalne sile

V knjigi je avtor želeli pojasniti predvsem naslednje teme. Kje, kdaj in kako so se posamezni rodovi Celjskih (oziroma njihovi predniki Žovneški) udejstvovali na bojnem polju? Zakaj so segali po oboroženi moči? Na kakšen način so jo izkoriščali kot sredstvo rodbinske politike? Kako ovrednotiti njihov domet regionalne sile tudi po merilih »trde moči«?

Iskanje odgovorov na ta vprašanja je (bilo) zelo zahtevno. Dejanja Celjskih so zapustila množico pričevanj, a velika večina je vsebinsko izjemno skopih, pogosto tudi zavajajočih. Marsikatero pomembno poglavje njihove zgodovine zato lahko rekonstruiramo samo delno ali hipotetično. Kljub temu se izriše vsaj groba slika njihovega delovanja v prostoru in času, ki jo bo mogoče revidirati s prihodnjimi raziskavami.

Pod vodstvom Ulrika II. so prepoznali priložnost za vzpon

Začetek pripovednega loka: svobodni gospodje Žovneški, ugleden lokalni rod, ki pa je omejen na skromne zemljiške posesti z vsega štirimi gradovi (Žovnek, Šenek, Ojstrica, Libenštajn). Tudi po oboroženi moči se ne uvrščajo v rang večjih sil: od sredine 13. do zgodnjega 14. stoletja lahko zagotavljajo vojaško službo s 24 oklepljenimi konjeniki. Toda pod vodstvom Ulrika II. so prepoznali priložnost za vzpon. Za ceno izgube svobodnega statusa so se podredili Habsburžanom in postali njihovi zvesti vazali, ugotavlja avtor.

Friderik Žovneški je leta 1341 doživi povzdig v grofovski stan

Tvegana poteza se je Žovneškim obrestovala. Novim gospodom so služili kot vojaki in jim pomagali z denarnimi posojili. Habsburški vojvode so jim v zameno zagotavljali močno politično zaslombo. Ker Žovneškim niso zmogli povrniti dolgov v denarju, so jim zastavljali obsežne zemljiške posesti. Te so ostale pod žovneško oziroma celjsko upravo še več generacij in so eksponentno okrepile njihovo materialno podlago. Izkupiček takšne strategije je postal očiten pod Friderikom Žovneškim. Z dedovanjem po izumrlih Vovbrških (1322) si je pridobil Celje in leta 1341 doživi povzdig v grofovski stan.

Celjski so postali pomembni regionalni akterji

Frideriku I. je sredi 14. stoletja uspelo izoblikovati temelje celjske moči. Sina Ulrika I. je usmeril v najemniško kariero od Ogrske in Balkana do Italije, nemških dežel, obal Baltika. Ulrik I. je izgradil hrbtenico rodbinske armade. Skupaj z mlajšim bratom Hermanom I. je razpolagal z vse do 100 oklepljenimi konjeniki in 100 strelci. Služil je različnim delodajalcem, najdlje pa habsburškim vojvodam; imenovali so ga tudi za kranjskega deželnega glavarja. V tem času so Celjski postali pomembni regionalni akterji: kandidati za visoke funkcije, zaželeni poročni partnerji, ustvarjali so ženitne povezave od Kotromanićev in ogrskega dvora do poljske dinastije Piastov.

Viteški turnir, Herman II. Celjski v Konstanci. Vir: Narodni muzej Slovenije

Herman II. Celjski je rešil kralju Sigismunda življenje pri Nikopolju

Po Ulrikovi zgodnji smrti drugi člani rodbine niso imeli več prave potrebe po najemniški karieri. Njihov položaj se je dovolj okrepil, da jim je odprl pot v visoko politiko. Šele proti koncu 14. stoletja so vojaško moč skušali ponovno izkoristiti kot instrument političnih povezav. Mlademu ogrskemu kralju Sigismundu Luksemburškemu so ponudili pomoč v vojnah proti Osmanom. To je bila dobra priložnost za preboj na Ogrsko, utrjevanje novega zavezništva. Prvi poskus sicer ni bil uspešen, saj se je Viljem Celjski udeležil propadlega vojnega pohoda proti Turkom leta 1392, ob povratku pa je celo umrl. Toda štiri leta pozneje je Herman II. Celjski spremljal kralja Sigismunda na križarskem pohod in mu reši življenje po usodnem porazu pri Nikopolju.

Še ena izjemna knjiga: Celjska Mohorjeva družba je leta 2019 izdala prevod knjige Daniele Dvořákove o Barbari Celjski, življenjsko zgodbo ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. Avtorica Daniela Dvořáková je samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za najstarejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi.

Kralj Sigismund se je poročil z Barbaro Celjsko

Hvaležni Sigismund je svojega rešitelja obdaril z grofijo Zagorje in se poročil z njegovo hčerjo Barbaro. Herman je postal slavonski ban. Celjski so se s to potezo utrdili na obsežnih posestih v Slavoniji, zunaj meja Svetega rimskega cesarstva, in postali ključni Sigismundovi zavezniki v ogrski politiki.

Toda Herman II. se je v nadaljevanju večinoma izogibal vojaški sili. Sigismundu je služil v prvi vrsti kot diplomat. Tudi v rodbinski politiki je po orožju segel le izjemoma, denimo na prelomu let 1424/5 med sporom z bamberško škofijo, ko je celjska vojska oblegala Beljak.

Leta 2023 smo dobili v slovenskem prevodu naslednjo knjigo slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove, ki je nadaljevanje knjige o Barbari Celjski. Njen naslov je Pod kraljičinim žezlom, podnaslov pa Elizabeta Luksemburška in Ulrik II. Celjski 1437–1442. Elizabeta Luksemburška je bila hči kralja Sigismunda Luksemburškega (cesar Svetega rimskega cesarstva ter kralj Ogrske in Češke) in Barbare Celjske, ter mati Ladislava V. Posmrtnika, ki je Ogrski in Češki zavladal leta 1453. V času njegovega vladanja je Ulrik II. Celjski (bratranec kraljice Elizabete) postal vrhovni poveljnik ogrske vojske.

Cesar Sigismund je leta 1436 povzdignil Celjske v državne kneze

Razmere so se spremenile po Hermanovi smrti oktobra 1435. Leto pozneje je ostareli cesar Sigismund končno povzdignil Celjske v državne kneze. Toda tej potezi je nasprotoval vojvoda Friderik V. Habsburški. Obojestranske napetosti je bilo čutiti že prej, vse od prvih oboroženih prask pri Kostanjevici jeseni 1433. Toda jeseni 1437 so izbruhnili veliki oboroženi spopadi.

Opogumljen s podporo vojvode Friderika V. je novi krški škof Janez Schallermann grozil Celjskim odvzeti številne posesti škofije, ki so jih odtlej že več generacij imeli v fevdu. Friderik II. Celjski se je zato odločil za vojaški obračun. Njegove čete pod poveljstvom Jana Vitovca so vdrle na Dolenjsko in premagale združene krške in deželnoknežje sile pri Mirni. Celjski privrženci so opustošili tudi številne krške gradove, plenili so po Kranjskem, Štajerskem, celo Slavoniji, kjer so ustrahovali zagrebški Gradec.

Konec v: Tomaž Lazar, Grofje Celjski, zgodovina bojevite rodbine, Ulrik II. Celjski, Narodni muzej [2]

1/6