Nadaljevanje iz: Tomaž Lazar, Grofje Celjski, zgodovina bojevite rodbine, Narodni muzej [1]

Položaj Celjskih se je skokovito poslabšal 1438 s Friderikom Habsburškim

Že novembra 1437 je Sigismund Luksemburški umrl. S tem so Celjski ostali brez ključnega zaveznika, a upali so na naklonjenost novega vladarja, Sigismundovega zeta Albrehta II. Toda dve leti pozneje je umrl tudi Albreht, še preden bi mu uspelo razsoditi v celjsko-krško-habsburškem sporu, ki je bil od pomladi 1438 bolj kot ne zamrznjen. Položaj Celjskih se je skokovito poslabšal, ko je vladarsko krono dobil prav njihov veliki nasprotnik Friderik V. (oziroma III./IV.) Habsburški.

Hkrati je na Ogrskem izbruhnila nasledstvena vojna. Vanjo so se vmešali tudi Celjski, kot zastopniki komaj rojenega Albrehtovega sina Ladislava Posmrtnega. Toda večji del ogrskega plemstva je zaradi osmanske nevarnosti raje namenil krono poljskemu kralju Vladislavu II. Jagielonskemu.

V nasledstveni vojni porazi in tudi kakšen uspeh

Ulrik II. Celjski je že po nekaj mesecih doživel hud poraz in poleti 1440 je celo padel v jagielonsko ujetništvo. Njegov oče Friderik II. je stežka reševal položaj, tudi na račun neugodnega premirja, sklenjenega s kraljem Friderikom Habsburškim. Celjske čete so pod Janom Vitovcem 1. marca 1441 izbojevale verjetno največjo zmago, in sicer v bitki pri Samoboru, kjer so porazile jagielonske privržence. To jim je uspelo izsiliti mir z Vladislavom Jagielonskim, medtem ko so oblegali in nazadnje zasedli še zagrebški Gradec.

Čeprav so bili v ogrski nasledstveni vojni poraženi – mali Ladislav Posmrtni je na koncu pristal v skrbništvu Friderika Habsburškega – se je Celjskim vendarle uspelo izvleči iz katastrofe in zavarovati status ogrskih velikašev.

Tomaž Lazar s svojo obsežno knjigo Grofje Celjski. Zgodovina bojevite rodbine. Foto: Ivo Žajdela

Velikopotezna vojaška operacija na dveh oseh

Opogumljeni s tem uspehom so Celjski sklenili zavezništvo z vojvodo Albrehtom VI., odtujenim bratom Friderika Habsburškega. Maja 1442 so izvedli skupno ofenzivo proti kralju Frideriku, ki je medtem bil na kronanju v Aachnu. Tokrat je šlo za izjemno velikopotezno vojaško operacijo na dveh oseh. Jan Vitovec je izvedel udar na Šentpavel in vse do koroške prestolnice Šentvid. Medtem je glavnina sil pod vojvodo Albrehtom in Ulrikom II. Celjskim zavzela Kranj in oblegala Ljubljano. Toda deželnoknežja obramba je bila pripravljena in je uspešno zaustavila napadalce na obeh frontah. Konec junija se je glavnina Albrehtovih in Ulrikovih sil umaknila do Novega mesta, ki ga je zaman skušala zavzeti za ceno hudih izgub. Veliki »blitzkrieg« je propadel. V začetku leta 1443 se je Albreht VI. z bratom poravnal. Tudi Celjski so bili prisiljeni v iskanje mirovnega sporazuma.

Posesti Celjskih se niso združile v novo, samostojno kneževino

V akcijah so Celjski angažirali vse svoje zmogljivosti, vojsko morda vse do 2.000 oklepljenih konjenikov z močnim topništvom. A niti to ni bilo dovolj za zmago nad habsburškim vladarjem.

Kralj Friderik je privolil v navidezno velikodušen sporazum z obojestransko dedno pogodbo. Toda določila teh pogodb so bila za Celjske zelo neugodna. Dala so jim knežji naziv, vendar brez pripadajočih opolnomočij. Namesto da bi se njihove posesti združile v novo, samostojno kneževino, so bile še naprej sestavni del habsburških dednih dežel, pod oblastjo habsburških vojvod.

Cesar Friderik III., 1469.

Hunjadi je ostal daleč najnevarnejši tekmec Celjskih na Ogrskem

Ulrik II. Celjski odtlej iskal nove priložnosti predvsem v Ogrskem kraljestvu oziroma v hrvaških deželah. Po smrti bana Matka Talovca v letih 1445/6 je brutalno obračunal z njegovimi brati oziroma sorodniki in prevzel oblast nad Slavonijo.

Celjski pohod je sproži burno reakcijo slavonskega oziroma ogrskega plemstva. Spomladi 1446 so ogrske čete pod poveljstvom gubernatorja Ivana Hunjadija hudo opustošile celjske posesti. Kljub diplomatski poravnavi oziroma celo poskusom obojestranskega zavezništva je Hunjadi ostal daleč najnevarnejši tekmec Celjskih na Ogrskem.

Ulrik II. Celjski je združil bansko oblast nad celotnimi hrvaškimi deželami

Ulrik II. Celjski si je prizadeval zagotoviti politični vpliv nad Ogrsko kot skrbnik mladoletnega prestolonaslednika Ladislava Posmrtnega. Poleti 1452 se je pridružil veliki vstaji avstrijskih stanov proti cesarju Frideriku. Upor je uspel in cesar je bil prisiljen izpustiti princa Ladislava v Ulrikovo skrbništvo.

Zadnji grof Celjski je moral zaradi spora z drugimi vstajniškimi voditelji že leto pozneje zapustiti kraljeviča Ladislava. Na čelu vojske 1.500 konjenikov je grozil celo z napadom na Dunaj. Vendar se je naslednje leto raje odločil izkoristiti oboroženo silo za prevzem banske oblasti nad Hrvaško in Dalmacijo. To mu je uspelo v dveh fazah, do jeseni 1456, ko si je podredil še zadnje utrdbe Talovcev v Cetini. S tem je združil bansko oblast nad celotnimi hrvaškimi deželami, kar je bil vrhunec celjske moči na Balkanu.

Krapina v 18. stoletju. Vir: Narodni muzej Slovenije

Leta 1456 je bil Ulrik II. mentor mladega kralja Ladislava Posmrtnega

Toda za navideznim zmagoslavjem so se skrivajo kruta dejstva. Ulrik II. kot zadnji grof Celjski že precej časa ni imel več živega moškega naslednika. Neposredno po poroki z Matijo Hunjadijem, bodočim Matijo Korvinom, je umrla tudi njegova hči Elizabeta. Poskus povezave med velikima tekmecema na Ogrskem je zato spodletel.

Leta 1456 je Ulrik II. kot mentor mladega kralja Ladislava Posmrtnega pomaga mobilizirati sile za križarski pohod proti Osmanom. Poleti je zamudil veliko bitko za Beograd, v kateri so križarji pod poveljstvom Ivana Hunjadija in Janeza Kapistrana presenetljivo porazili osmansko armado. Le malo pozneje so kužne bolezni terjale tudi življenje Ivana Hunjadija. Ulriku se je končno odprla pot do namestniškega oziroma gubernatorskega položaja na Ogrskem.

Ladislav Posmrtni, 1457.

Ulrikova smrt leta 1456 je naznanila začetek vojne za celjsko dediščino

A Ulrik je podceni nevarnost, v Beograd se je odpravi na čelu manjše križarske vojske in z lastnim spremstvom le približno 500 konjenikov. V beograjski trdnjavi je postal lahka žrtev zarote, ki jo organizira Ladislav, starejši sin Ivana Hunjadija.

Ulrikova smrt je naznanila začetek vojne za celjsko dediščino. V slovenskih deželah je dosegla vrhunec naslednje leto, ko Jan Vitovec odpovedal pokorščino cesarju Frideriku. Spopadi so se ponovno stopnjevali konec leta 1459, ko so si celjske posesti na Koroškem skušali prisvojiti Goriški. A bilo je vse zaman. Končni zmagovalec je bil cesar Friderik, ki mu je uspelo združiti nadzor nad skoraj celotnim ozemljem Celjskih znotraj habsburških dednih dežel.

Lobanja Ulrika II. Celjskega. Vir: Narodni muzej Slovenije

Pot grofov Celjskih je bila nekaj posebnega, celo izjemna

Pot grofov Celjskih je bila v številnih pogledih nekaj posebnega, celo izjemna, zlasti če pomislimo na skromne začetke njihovega rodu. Resnici na ljubo jim je v ključnih trenutkih večkrat pomagalo srečno naključje, npr. pri dedovanju po Vovbrških (1322) in Ortenburških (1418) ter v bitki pri Nikopolju (1396).

Spretno so izkoristili tudi razcepljenost Habsburžanov v zgodnjem 15. stoletju, sploh šibkost Friderika V., ki je zaradi prezgodnje smrti očeta Ernesta Železnega prebil mladost v skrbništvu svojega strica na Tirolskem. Precej ironično jih je sreča zapustila skoraj isti hip, ko so naredili preobrat k neprimerno drznejši, agresivnejši rodbinski politiki, ne več utemeljeni na diplomaciji, pač pa vojaški sili.

Pehota kralja Maksimilijana I. Vir: Narodni muzej Slovenije

Celjske sile so bile dalj časa vpete v vojaške operacije na različnih frontah

Takšen premik je bilo slutiti že v letih 1424/5 in 1433, dokončno pa od jeseni 1437. Od začetka obračuna s krško škofijo pa vse do konca rodbine 1456 so bile celjske sile skoraj nenehno vpete v vojaške operacije na različnih frontah, z največ po nekaj let vmesnega premora.

Grofje Celjski so bili na vrhuncu moči dokumentirano sposobni zbrati vojsko z jedrom 1.500 konjenikov, kar bi prekosilo skupni vojaški sklic vseh notranjeavstrijskih dežel, ugotavlja Tomaž Lazar, in doda, da so takšno armado bili sposobni vzdrževati le kratek čas, primarno z novačenjem najemnikov. Za dolgotrajnejšo oskrbo tako velikih sil pa niso imeli niti zadostnih finančnih sredstev niti logistične podpore.

Celjski grad iz zraka. Vir: knjiga

Na vrhuncu so obvladovali obsežne posesti, med drugim 125 gradov

Vojaške moči Celjskih zato ne gre precenjevati, spomni Lazar. Na svojem vrhuncu so obvladovali obsežne posesti, med drugim več kot 125 gradov, a med njimi je bila le peščica resnično pomembnih strateških oporišč. Zanimivo je tudi, da se je težišče njihove oborožene moči od začetka 15. st. preselilo v Hrvaško Zagorje, s središčem v Krapini.

Prave omejitve celjskih sil so se pokazale med vsakim poskusom obsežnejših vojaških operacij visoke intenzivnosti: denimo med nasledstveno vojno na Ogrskem leta 1440, Hunjadijevo invazijo spomladi 1446, predvsem pa pretirano ambiciozno ofenzivo spomladi 1442. Ti dogodki so razkrili pravi domet grofov Celjskih, veliko premogočnih za lokalni prostor, a vendar ujetnikov skromnega izvornega okolja na periferiji Zahoda, obkrožene z daleč premočnimi tekmeci od Friderika Habsburškega do Ivana Hunjadija ali Matka Talovca, še ugotavlja Tomaž Lazar v knjigi Grofje Celjski. Zgodovina bojevite rodbine.

Tomaž Lazar, Grofje Celjski – izbrane straniV Narodnem muzeju Slovenije so 26. maja 2026 pripravili znanstveno delavnico Dediščina grofov Celjskih. Foto: Ivo Žajdela

Znanstvena delavnica Dediščina grofov Celjskih

V Narodnem muzeju Slovenije so 26. maja 2026 pripravili tudi znanstveno delavnico Dediščina grofov Celjskih. Organizirali so jo dr. Mija Oter Gorenčič, vodja raziskovalnega projekta Umetnostna dediščina grofov Celjskih in predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, ki je izdajatelja monografske serije Opera Instituti artis historiae, v kateri je izšla Lazarjeva knjiga, dr. Miha Kosi, recenzent, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, in dr. Tomaž Lazar, avtor monografije, Narodni muzej Slovenije.

Na delavnici so predstavili vrsto tem, ki so se dotikale grofov Celjskih. Dr. Maja Bausovac in dr. Jure Krajšek (Pokrajinski muzej Celje) sta predstavila arheološke raziskave na Knežjem dvoru v Celju in razvoj območja skozi arheološka obdobja, Maja Bausovac pa še Pečnice z upodobitvijo vladarja iz Starega gradu Celje. Damir Žerič (Pokrajinski muzej Celje) je govoril o celjskem mestnem obzidju. Nejc Bernik (u. d. i. a., ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) je predstavil fotogrametrijo, nepogrešljivo tehnologijo digitalnega dokumentiranja na terenu. Andreja Rakovec (ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) je predstavila upodobitve grofov Celjskih v likovni umetnosti 20. stoletja v Sloveniji.

V Narodnem muzeju so pripravili znanstveno delavnico Dediščina grofov Celjskih, desno dr. Igor Sapač. Foto: Ivo Žajdela

Interpretacija razvoja stavbnega kompleksa Knežjega dvorca v Celju

Dr. Miha Kosi (ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa) je govoril o temi Celje – rezidenčno mesto grofov Celjskih. Dr. Gorazd Bence (ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) je šel po sledi sakralne topografije Celja v srednjem veku. Dr. Jaka Banfi (Narodni muzej Slovenije) je predstavil temo Celjski grofje in Cerkev.

Dr. Igor Sapač (Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo), ter Alen Iršič in Luka Slak (Univerza v Ljubljani, Oddelek za arheologijo) so predstavili interpretacijo razvoja stavbnega kompleksa Knežjega dvorca v Celju. Dr. Mija Oter Gorenčič (ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) je govorila o Hermanu II. Celjskem in njegovem umetnostnem prepletu z evropsko elito. Na koncu je dr. Tomaž Lazar (Narodni muzej Slovenije) predstavil svojo obsežno knjigo Grofje Celjski. Zgodovina bojevite rodbine.

V Narodnem muzeju Slovenije so 26. maja 2026 pripravili znanstveno delavnico Dediščina grofov Celjskih. Foto: Ivo Žajdela

1/3