Andreja Rakovec, višja strokovna raziskovalna asistentka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, se je poglobila v preteklost cerkve sv. Jožefa, zgrajene ob koncu 18. stoletja v vasi Soča ob reki istega imena. Cerkvena zunanjščina je dokaj preprosta, notranjščina pa omogoča izjemno umetniško doživetje. Avtorico knjige Cerkev svetega Jožefa v Soči je posebej pritegnilo, da sta v cerkvi slikala dva mojstra, oba v času vojne mori­je. Češkemu slikarju Josefu Váchalu je cerkev v času velike vojne ponudila zatočišče, ki ga je obvarovalo pred strelskimi jarki na soški fronti. Njegove poslika­ve v cerkvi, o katerih beremo v po vojni objavljenem umetnikovem dnevniku, so se kasneje umaknile poslikavam Toneta Kralja.

Andreja Rakovec s knjigo Cerkev svetega Jožefa v Soči. FOTO: Ivo Žajdela

Kralj je v kompozicije vključeval svetnike slovanskega porekla

Tone Kralj, veliko ime slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti, je v Soči začel delati leta 1942. Od začetka dvajsetih pa vse do sedemdesetih let 20. stoletja je na povabilo primorskih duhovnikov s poslikavami, a tudi kiparsko in z manjšimi arhitekturnimi posegi opremil več kot štirideset cerkva, za kar je izoblikoval svojstven ikonografski program. Na zemljevidu Primorske, ki je z rapalsko pogodbo pri­padla Italiji, je niz cerkva s Kraljevo opremo risal slovensko jezikovno mejo. Kralj je v kompozicije vključeval svetnike slovanskega porekla, številni prizori izrecno opozarjajo na preganjanje slovenstva, najti pa je tudi karikirane portrete fašističnih in nacističnih voditeljev.

Kraljeve poslikave na Primorskem, ki so jih omogoča­li slovenski duhovniki in verniki, nimajo primerjave v mednarodnem merilu in vzbujajo občudovanje zaradi visoke umetniške vrednosti, edinstvene angažiranosti in uporniškega poguma.

Poslikava iz prve svetovne vojne se je umaknila tisti iz druge

Pregovorna modrost, da muze med vojno molčijo, se je v primeru cerkve sv. Jožefa v vasi Soča izkazala za neveljavno, saj so v vojnih razmerah nastala umetniška dela za cerkev, kar je nekaj izjemnega ne le v slovenskem prostoru, temveč tudi širše. Obe svetovni vojni sta po spletu okoliščin v Sočo privedli umetnika, ki sta cerkvi dala svoj pečat: Josefa Vachala, ki mu je poslikavanje cerkve predstavljalo zatočišče pred nevarnostjo frontnega bojišča, in Toneta Kralja, ki se je v Sočo umaknil sredi druge svetovne vojne in nadaljeval s poslikavanjem primorskih cerkva.

Dvestota obletnica posvetitve cerkve leta 2023 je bila priložnost za podrobnejšo raziskavo njene zgodovine in umetnostne podobe, ki cerkev uvršča na prav posebno mesto. Da sta vojaška spopada svetovnih razsežnosti na enem samem spomeniku pustila umetniško sled, je kljub tragičnim okoliščinam osupljivo dejstvo. Čeprav se je poslikava iz prve svetovne vojne umaknila tisti iz druge, se je ohranilo nekaj drugih Vachalovih del, izgubljena pa so delno dokumentirana v zapisih umetnika in drugih.

Cerkev sv. Jožefa v Soči. VIR: knjiga

Cerkev v Soči je najbližje umetnikovi ideji celostne umetnine

Poslikava cerkve sv. Jožefa sodi v primorski opus Toneta Kralja, ki je za več kot 40 cerkva na Primorskem izvrševal slikarska in kiparska dela, jih opremljal z arhitekturnimi elementi, načrtoval novo opremo in preureditev obstoječe. Pomembne so zlasti poslikave in monumentalne slike, ki so nastajale pred drugo svetovno vojno in v vojnem času. Z likovno umetnostjo je v času fašistične in vojne agresije izražal podporo trpečim Primorcem. Med svetnike, ki jih je slikal na stene primorskih cerkva, je velikokrat uvrstil slovanska svetnika sv. Cirila in Metoda, katerih upodabljanje se je na Slovenskem širilo od druge polovice 19. stoletja naprej. V soški cerkvi jima je pridružil vrsto drugih slovanskih svetnikov, kar je v našem prostoru nadvse redka motivika.

Kralju je v cerkvi sv. Jožefa, kjer je delal pred drugo svetovno vojno, med njo in tudi pozneje, uspelo ustvariti celostni ambient. Slikar, ki je študiral tudi arhi­tekturo in bil prav tako vešč v kiparstvu, je več desetletij gojil željo, da bi mu bilo dano ustvariti celostno umetnino, da bi torej neko novo cerkev zgradili po nje­govih načrtih, sam pa bi jo v celoti opremil. Ta želja se mu ni uresničila, cerkev v Soči pa je zaradi razsežnosti Kraljevih posegov in zaradi njihove dobre ohranjenosti najbližje temu idealu.

Tone Kralj, Sv. Mihael, detajl z upodobitve zadavljene rimske volkulje in zadavljenega germanskega orla ter japonskega sonca s karikirano upodobitvijo Benita Mussolinija v cerkvi v Soči, 1944. VIR: knjiga

Kraljevo delo je v cerkvi zastopano v vsem sijaju

Cerkev sv. Jožefa v Soči je izjemen spomenik, ki potrjuje pravilo, da muze med rohnenjem orožja niso umolknile. Josef Vachal in Tone Kralj sta z umetniškim ustvarjanjem ohranjala kanček normalnosti sredi vojne norosti. Čeprav so Vachalova dela danes zastopana v manjšem številu, se spomin nanj ohranja. O njegovem klicu k miru priča Kapela miru, ki je zrasla ob dvestoti obletnici posvetitve cerkve.

Kraljevo delo je v cerkvi zastopano v vsem sijaju. Njegove poslikave so del narodnostnega limesa, s katerim se je zoperstavil agresiji ideologij, ki so vzniknile v času skrajnosti. Cerkev sv. Jožefa se najbolj približa pojmu celostne umetnine, saj je zanjo prispeval slikarska in kiparska dela, načrte za opremo in dekorativno poslikavo ter arhitekturne posege.

Prenova cerkve sredi vojne in zaobljuba iz vojne, ki je bila povod za donacijo novega zvona, povesta veliko tudi o domačinih, ki v težkih časih domače cerkve niso pozabili in so v stiski iskali upanja in tolažbe v veri. Cerkev je prestala viharje časa in v tretje stoletje svojega obstoja stopa obnovljena ter še naprej izpolnjuje svoje poslanstvo kot prostor miru in povezanosti človeka z Bogom, ki je mir in ljubezen.

Knjigo Cerkev svetega Jožefa v Soči je Andreja Rakovec predstavila v Ljubljani 25. januarja 2024. FOTO: Ivo Žajdela