Poklicani smo, da nepreklicno tlakujemo sinodalno pot spravnega občestva krščanske edinosti, da bo v razdeljenem svetu Kristus privlačnejši. Ne pozabimo, da našo ekumensko pot spremlja že uresničen ekumenizem krvi mučeništva vere različnih kristjanov vseh časov, kar nas zavezuje k ljubečemu služenju človeški družini. Ker svet v stiski joče, prenehajmo govoriti »poglejte nas«, ampak začnimo govoriti »poglejte Kristusa«. Kajti v ovčji staji Cerkve ne smejo biti pregrade za ovce, ker je samo ena čreda in en dobri Pastir, ki moli, da bi bili vsi eno v spravljeni različnosti. Ugledni angleški teolog Geoffrey Wainwright je zapisal, da ekumenizem označuje trojno držo pred Bogom in ljudmi: dialog (sedečo ekumeno), služenje (hodečo ekumeno) in molitev (klečečo ekumeno). Naj med nami zaživi vse troje, saj svetopisemski modrec Pridigar pravi, da se trojna vrvica ne pretrga (Prd 4,12).

Avtor zapisa je dr. Daniel Brkič iz Evangeličanske cerkvene občine Novo mesto. FOTO: Tatjana Splichal

Srce ekumenizma je ljubezen. Toda pojavlja se vprašanja, ali »ljubezen« ni beseda, ki se uporablja tako pogosto, tako široko in v toliko različnih pomenih, da na koncu pove malo, ker želimo, da pove preveč. Ljubezen ne sme biti samostalnik, ampak glagol, sicer gre za zlorabo in izdajstvo Boga, sočloveka in stvarstva. V polariziranem svetu moramo najprej drug drugemu prisluhniti. Če bomo poslušali srce, bodo temu sledile roke in noge.

Kardinal Karl Lehmann je zapisal, da v življenju Cerkve ni samo ravna in široka pot, ampak so tudi vijugaste, slepe, napačne poti in stranpoti, a to ni razlog za prenehanje potovanja. Zbrati moramo pogum, da se ekumenska pot zbliževanja nadaljuje. Cerkev bo močna šele takrat, ko bo na vzhodu, zahodu, jugu in severu zadihala skupaj.

Name vedno naredi globok vtis evangeljski zapis o vojakih, ki so križali Jezusa in mu vzeli oblačila. Zapisano je, da je bila Jezusova suknja brez šiva, od vrha scela stkana, v enem kosu. Med seboj so se dogovorili, da je ne bodo parali, ampak zanjo žrebali, čigava bo (Jn 19,23-24). Niti rimski vojaki si niso upali raztrgati Jezusove zemeljske suknje, kristjani pa smo Jezusovo suknjo, ki je simbol edinosti Cerkve kot Kristusovega telesa, že mnogokrat razkosali. Sramotno je, da kristjani počnemo to, česar si niso upali storiti okrutni rimski vojaki. To nas mora gnati k pospeševanju edinosti kristjanov, ne pa, da se dogaja, kot je izjavil kardinal Edward Idris Cassidy: »Kristusova dragocena suknja se pojavlja kot razcefrana, razparana in raztrgana cunja, namesto da bi izpolnili Gospodovo naročilo, naj smo vsi eno.« Razdeljena Cerkev je človeški škandal, zato se raje prepustimo delu Svetega Duha, ki je vez ljubezni.

V edinost kristjanov verjamem in o tem skupaj z vami sanjam, saj naša edinost poveličuje Kristusa. Veruješ to? (Jn 11,26)