Evropska komisija se pripravlja, da bo 25. februarja odgovorila na evropsko državljansko pobudo My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira), ki je z zbiranjem podpisov po Evropi (v Sloveniji na čelu z aktivistko Niko Kovač) pozivala k omogočanju »varnega splava« vsem državljankam držav Evropske unije (EU).

Evropski parlament je 17. decembra 2025 namreč na podlagi omenjene pobude sprejel resolucijo, s katero Evropsko komisijo poziva, naj vzpostavi iz sredstev EU financiran finančni mehanizem za kritje potnih stroškov in stroškov izvajanja splava za osebe iz držav EU, ki bi zaradi bolj liberalne zakonodaje o splavu na poseg potovale v druge države članice.

Zakaj je to problem?

Ta resolucija je resna prekoračitev pristojnosti EU, saj EU nima pravice mešati se v zadeve v zvezi s splavom. Nobena evropska državljanska pobuda ne ustvarja novih pristojnosti EU niti ne zavezuje Komisije, da sprejema zakonodajo. Komisija mora v odgovoru pobudi ostati v okviru svojih pooblastil.

Vprašanje splava je namreč v nacionalni pristojnosti, ki ne sodi le v področje javnega zdravja, ampak v nekaterih državah tudi v področje kazenskega prava. Zakonodaja o splavu je povezana z ustavno identiteto, etično tradicijo in demokratičnimi odločitvami v vsaki državi. Sprejeta resolucija torej spodkopava načelo subsidiarnosti v EU, saj bi delovanje EU razširila na področje, ki jasno spada v pristojnost držav članic in po pogodbah nikoli ni bilo preneseno na EU.

Tak zakon na ravni EU bi čez noč vzel moč področnim zakonom večine držav članic.

»Če bi takšen predlog postal zakon, bi najbolj liberalne zakonodaje o splavu v EU dejansko postale skupna zakonodaja EU, ne glede na državo članico, kar bi privedlo do turizma zaradi izvajanja splavov, financiranega iz sredstev EU,« opozarjajo pri One of Us. Tak zakon na ravni EU bi čez noč vzel moč področnim zakonom večine držav članic.

V nekaterih državah članicah je namreč splav dovoljen do 24. tedna nosečnosti, v določenih okoliščinah pa celo do rojstva. V skladu s tem predlogom bi bila taka ureditev dostopna vsem državljankam EU, financirali pa bi jo evropski davkoplačevalci. Takšen pristop ogroža institucionalno nevtralnost EU pri vprašanjih, glede katerih obstajajo globoka moralna nesoglasja.

Kdo so One of Us?

Skoraj dva milijona državljanov je leta 2013 podprlo evropsko pobudo One of Us, največjo državljansko pobudo v zgodovini EU, ki je želela izrecno omejiti financiranje organizacij, povezanih z izvajanjem splava. To dokazuje, da ni evropskega konsenza, ki bi upravičil poseganje v nacionalne zakone o splavu. Podpora Komisije pobudi My Voice, My Choice bi bila torej v nasprotju z načelom demokratičnosti.

Logotip One of Us. FOTO: Arhiv Družine

Za imenom One of Us danes stoji 50 nevladnih organizacij iz 18 evropskih držav, ki konkretno pomagajo ženskam in moškim na področju materinstva in očetovstva. Varujejo človeško dostojanstvo in življenje od spočetja do naravne smrti v okviru politik EU v skladu z izrecno zahtevo 1,89 milijona državljanov v najuspešnejši evropski državljanski pobudi v zgodovini EU. Med slovenskimi organizacijami je polnopravni član federacije Zavod Živim, z njo sodeluje še Društvo Usidrani, njenim pobudam pa se pridružuje tudi Pohod za življenje.

Kaj lahko storimo?

»Bodite previdni z institucionalnimi zlorabami oblasti, prikritimi z demokratičnimi besedami,« je komisarje in vse državljane EU opozorila dr. Ségolène du Closel, direktorica One of Us. Da do takega kršenja demokracije ne bi prišlo, pri One of Us evropske državljane spodbujajo, naj evropskemu komisarju svoje države napišejo pismo, v katerem naj izrazijo svojo zaskrbljenost v zvezi s krnitvijo nacionalne suverenosti v zvezi z zaščito življenja ter Komisijo pozovejo k spoštovanju pogodb EU, svobode držav članic in načela subsidiarnosti. Cilj pobude je zagotoviti, da bodo komisarji neposredno slišali državljane, in jih spomniti, da politika splava ostaja nacionalna odgovornost v okviru pravnega reda EU.

Direktorica One of Us dr. Ségolène du Closel. FOTO: Zajem zaslona

V ta namen je na njihovi platformi dostopen poseben obrazec, prilagojen državljanom vsake države posebej. Pisma, ki jih preko le-tega oddajo Slovenci, so poslana slovenski evropski komisarki Marti Kos, kopija pa tudi komisarjem EU za zdravje, enakost in socialne pravice ter predsednici Evropske komisije. »Vaša udeležba je pomembna. Skupaj lahko pokažemo, da milijoni Evropejcev podpirajo življenje in nacionalno suverenost. Vzemite si pet minut časa, napišite pismo in se pridružite gibanju,« pozivajo. Osnutek pisma je že pripravljen.

»To je odločilni trenutek,« še dodaja Ségolène du Closel. »Če resnično verjamemo v demokracijo, moramo dovoliti narodom, da odločajo o zadevah, ki se dotikajo samih temeljev življenja in človeškega dostojanstva.«

Komentar Društva Usidrani

V Društvu Usidrani, ki sodeluje s federacijo One of Us, so se na dogajanje v ustanovah EU odzvali s komentarjem, v katerem opozarjajo, da se v slovenski javnosti »s pomočjo dobro naoljenega medijskega stroja ustvarja vtis, da se vsi strinjajo s pobudo My Voice My Choice«, vendar to ne drži. Izpostavljajo tudi stiske mnogih žensk, ki splav »velikokrat močno obžalujejo, zaznamujejo jih tako fizične kot tudi psihične bolečine. V tej bolečini so velikokrat prepuščene same sebi, saj družba dojema, da je bila njihova 'odločitev' pravilna in je nimajo pravice obžalovati.«

Za dodatna pojasnila smo prosili Nejca Povirka.

V izjavi za javnost, ki ste jo poslali, piše, da »predlagani mehanizem posega v svobodo žensk, ki se želijo splavu izogniti«. Kaj konkretno to pomeni?

Veliko žensk, ki se soočajo z nepričakovano nosečnostjo v EU, ni svobodnih v pravem pomenu besede. Pa ne zato, ker ne bi imele dostopa do splava (ki je dopusten v veliki večini držav), ampak zato ker mislijo, da je splav zanje edina možna izbira. K temu pripomore propaganda banalizacije splava (»skupek celic«, »tvoje telo – tvoja odločitev«), velikokrat so prisotni pritiski partnerja, družine, socialne stiske ali karierna pričakovanja. Predlagan evropski mehanizem, ki finančno podpira zgolj eno odločitev, tj. odločitev za splav, zato ne more širiti svobode, ampak ustvarja dodatni pritisk na žensko, obenem pa tudi okrni svobodo države članice, da ženskam nudi alternative splavu, ki bodo bolj spoštovale njeno dostojanstvo in dostojanstvo krhkega bitja v maternici.

Nejc Povirk iz Društva Usidrani. FOTO: Osebni arhiv

Kaj bi se v praksi spremenilo, če Evropska komisija podpre predloge iz resolucije, ki jo je sprejel Evropski parlament? Je ključna stvar to, da je zdaj splav v tujini plačljiv, potem pa ne bi bil več?

V praksi bi se spremenilo to, da bi za vse Evropejke kar naenkrat začela veljati najbolj radikalna zakonodaja na področju splava v EU. Gre za financiranje abortivnega turizma, čezmejnega splava – potovanje v državo in stroške postopka bi namesto ženske (oz. zavarovalnice) pokrili evropski davkoplačevalci. Finančna podpora pa pomeni tudi kolektivni etični pristanek na tovrstno opravljanje splava.
Abortivni turizem že danes predstavlja 8 % vseh opravljenih splavov na Nizozemskem, kjer imajo eno najbolj radikalnih zakonodaj. Tam je splav »na zahtevo« (tj. brez zdravstvenih posebnosti, brez pogojev in vprašanj) dovoljen do 24. tedna (6. mesec nosečnosti). Za primerjavo: najmlajši preživeli nedonošenček se je rodil v ZDA pri točno 21 tednih, razvoj neonatalne oskrbe in tehnologija pa je v zadnjih letih povzročila, da je zmožnost preživetja pri 24 tednih že več kot 70-odstotna. Pretresljivo je, da živimo v družbi, kjer lahko v isti bolnišnici ena ambulanta z največjo predanostjo neguje najkrhkejše človeško bitje, ki ga vsi sprejemajo z veseljem, medtem ko se v drugi ambulanti enako starega dojenčka obravnava zgolj kot »skupek celic«.

Kako komentirate vprašljivost spoštovanja demokracije v ustanovah EU?

Ključna stvar je to, da bi se Evropska komisija prvič etično opredelila glede splava in ga podprla kot nekaj dobrega, kar je v nasprotju z njenim mandatom. Državljanska pobuda ne more dodajati novih kompetenc, prav tako ne nezavezujoča resolucija Evropskega parlamenta. V primeru uveljavitve bi se sploh prvič zgodilo, da bi EU izdala zavezujoč dokument, ki bi uporabil besedo splav, do sedaj se te besede niti ni uporabljalo, saj bi sama artikulacija lahko imela pravne posledice. Pogodbe namreč natančno določajo, da je splav izključna kompetenca države članice, Unija pa je dolžna spoštovati ustavno identiteto, etično tradicijo in demokratične odločitve v vsaki državi članici, ne pa da jih preko finančnih instrumentov posredno preglasi. Morebitna pozitivna odločitev bi porušila to vezivo med Unijo in državami.

Kristjani ne moremo pričakovati, da se bo zakonodaja spremenila sama od sebe.

Mnogi so skeptični glede tega, da bi lahko s pošiljanjem generičnega sporočila kakorkoli vplivali na evropske komisarje. Kaj bi jim odgovorili na te pomisleke?

Vsaka velika sprememba se začne najprej pri majhni osebni odločitvi. To je tokrat to, da si vzamem tri minute in zares naredim ta mini del in dodam svoj kamenček v mozaiku. Ne rabi pa se tam zaključiti – vsak izmed nas lahko povabi še deset drugih in nastane veličastna umetnina. In ta mozaik se tokrat gradi v celotni EU.

Kaj poleg pisanja sporočil komisarjem še lahko naredimo za uspeh kampanje?

Najprej moramo premostiti strah pred govorom o splavu in ranah, ki jih prinaša. Le s pogumom lahko prebijemo molk najprej v svojem ozkem krogu, potem morda na družbenih omrežjih (kjer bomo hvaležni vaših všečkov in komentarjev) in nazadnje še v javnem življenju. Kristjani ne moremo pričakovati, da se bo zakonodaja spremenila sama od sebe, če ne bomo ustvarili okolja, da si bodo politiki sploh drznili zagovarjati temeljne vrednote brez strahu, da jih bodo linčali v medijih in da bodo izgubili volivce. Podobno kot je bila kampanja pred evtanazijskim referendumom, je tudi to priložnost, da zavihamo rokave – najprej s klikom na NoAbortionTurism.eu.

Ne smemo pa pozabiti tudi na konkretno pomoč materam v stiski – imamo veliko organizacij, ki jim neposredno pomagajo. Lahko se jim pridružimo ali jih podpremo.