Nadaljevanje iz: Učiteljica Ivanka Novak Škrabec, Sodražica, partizani 1942, Janko Maček [1]

Jurjevi so kmalu dobili grozilno pismo s Travne gore, da jim bo trda predla

V Sodražici je bila v tistih dneh za marsikoga najbolj zanimiva novica o poroki učiteljice Ivanke Škrabec, ki je bila pri ljudeh priljubljena in so se zato zanimali zanjo. Poroka je bila v začetku decembra v Ljubljani. Govorilo se je, da so bili pri poroki sami študirani ljudje, kajti Ivankin mož France Novak je malo prej postal profesor kemije. Doma je bil iz Naklega na Gorenjskem, zato po nemški zasedbi ni več mogel domov. Nekateri so vedeli povedati, da je bil Novak v času študija zelo delaven v študentskih katoliških organizacijah in da je tudi zato bil znan med izobraženci. Po poroki je mladi mož prišel v Sodražico in stanoval s svojo ženo v skromnem stanovanju pri Jurjevih. Mirno življenje novoporočencev je trajalo le malo časa. Jurjevi so kmalu dobili grozilno pismo s Travne gore, da jim bo trda predla, če bodo imeli v hiši narodnega sovražnika. Novak namreč ni skrival svojega prepričanja, da OF vodijo komunisti in da Slovencem ne bo prinesla nič dobrega. Ko so Kovačevi, ki so bili bliže središču Sodražice, na prostoru prejšnjega skednja uredili stanovanje, se je mladi par proti koncu zime 1942 preselil k njim. Brata sta Ivanki pomagala kupiti primerno opremo in tako je bilo novo stanovanje prav prijetno in domače.

Učiteljica Ivanka Novak Škrabec leta 1940.

Slišali so, da partizane na Travni gori vodi neki Daki

Tiste zime kar ni hotelo biti konec. Po eni strani so si ljudje želeli pomladi, po drugi so se je pa bali, kajti vse bolj pogosti so bili glasovi, da se bližajo prelomni časi. Slišali so, da partizane na Travni gori vodi neki Daki, ki se je že v španski revoluciji boril na strani rdečih. Včasih je Dakijeva patrulja prismučala skoraj do trga, nato pa zavila proti Slemenom ali se vrnila naravnost nazaj v zaščito zasnežene Travne gore. Ko je končno le pobralo sneg, je napetost še narasla. Zvedelo se je, da bo OF kmalu razglasila mobilizacijo in da bodo potem pregnali Italijane. Pred veliko nočjo je bil v Sodražici misijon. Bolj kot tržani so se ga udeleževali ljudje okoliških vasi. Prihajali so v trg in se spet vračali na svoje domove v upanju, da le ne bo prišlo kaj hudega. Žal ni bilo tako.

Takoj po prihodu v trg so »osvoboditelji« začeli iskati svoje nasprotnike

28. maja 1942 so v jutranjih urah Italijani nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po odhodu Italijanov so v trg prišli partizani. Vodil jih je Daki, ki je »osvoboditev« Sodražice kasneje opisal v knjigi Najboljši so padli. Njegovi najožji sodelavci so tedaj bili Abi, Arti in Artijev brat Matiček. Sodražica je tako postala osvobojeno ozemlje. Na vseh poteh proti sodraški dolini so postavili straže. Za navadne ljudi izhod iz doline ni bil več možen, ob vstopu pa so vsakogar pregledali in odločili o njegovi nadaljnji usodi. Takoj po prihodu v trg so »osvoboditelji« začeli iskati svoje nasprotnike.

Ivanka Novak Škrabec in France Novak na poročnem izletu blizu Polževega. V gozdu je tedaj že prežala nevarnost, a se je mladi mož in žena še nista zavedala.

Nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani in spraševali za Novaka

Pri Kovačevih še niso vedeli za odhod Italijanov. Oče je nekaj urejal na dvorišču in več otrok je bilo z njim. Iz stanovanja sta pravkar prišla tudi Franc Novak in njegova žena Ivanka. Začeli so pogovor, ki pa ni dolgo trajal, kajti nenadoma se je do njih s kolesom pripeljal znan tržan in ves zadihan nagovoril Novaka: »Gospod Novak, bežite, takoj bežite.« Še preden bi ga kdo mogel kaj vprašati, se je že odpeljal. Novak je odhitel v stanovanje in se takoj vrnil. Kar na stopnicah se je poslovil od žene, ki je hotela iti za njim v stanovanje. Medtem je na dvorišče prišla tudi Kovačeva mama. Novak jo je prosil, naj pazi na Ivanko, zgrabil kolo, ki je bilo prislonjeno k steni na koncu hiše, in že je oddrvel proti Zamostecu. Samo nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani in spraševali za Novaka. Ko so zvedeli, da ga ni doma, so pogledali v hišo in v stanovanje in odšli, bolje rečeno, ostali v bližini, saj so se nastanili v prostorni sosedovi hiši, kjer je bila gostilna.

Važen del zborovanja je bilo »zasliševanje« učiteljice Ivanke Novak

Še tisto popoldne je bilo na trgu sredi Sodražice zborovanje, na katerem je govoril Janez Hribar, partijski sekretar tega območja. Važen del zborovanja je bilo zasliševanje učiteljice Ivanke Novak. Postavili so jo pred zbrano množico in jo spraševali, kje je mož France in zakaj sta nasprotovala OF, ki se bori proti okupatorju za slovenski narod. Vmes so jo zmerjali in sramotili. Po zborovanju so jo izpustili, toda ukazali so ji, naj ostane doma, dokler je spet ne pokličejo. Nihče od zborovalcev se ni upal postaviti za učiteljico, ki je za njihove otroke naredila veliko dobrega in je bila v zadnjem mesecu nosečnosti.

Škrabčeva domačija v Hrovači pri Ribnici. Foto: Ivo Žajdela

Umor 16 Romov pod Boncarjem

Naslednji dan, 29. maja dopoldne, so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali proti Sodražici dva voza ciganov, ki so na »bloku« pod Zapotokom, nič hudega sluteč, vstopili na osvobojeno ozemlje. Zaslišali so jih in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem, blizu ceste postrelili. Le malo moških je bilo med njimi, toda sodba je bila enaka za vseh šestnajst brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke.

Komunistično »sodišče« v Sodražici je Franceta »obsodilo« na smrt

Popoldne istega dne je Arti /Jože Kamnikar - Arti, doma z Lavrice, op. I. Ž./ prišel s patruljo v Zapotok h Kozinovim. Aretirali so triintridesetletnega sina Franceta, ki so ga ljudje daleč naokrog poznali in spoštovali. Arti ga je na dvorišču Kozinove hiše vpričo vseh domačih grdo pretepal, potem so ga pa odgnali. Bil je petek in ko so ga gnali skozi vas, je v cerkvi sv. Marka nad vasjo ravno zvonilo tri. »Sodišče« v Sodražici je Franceta obsodilo na smrt in še tisto noč so ga ustrelili pod Boncarjem blizu kraja, kjer so prej podnevi ubili cigane.

Ni ji šlo iz glave, kako je zjutraj, ko je šla od maše, v njo bolščal partizanski komandir

V sredo popoldne, 3. junija, so Kovačevi na precej oddaljeni njivi sejali proso. Doma sta ostali samo učiteljica in štirinajstletna Magda, ki je bila tiste dni skoraj stalno z učiteljico, vsi drugi so pa odšli na njivo. Ivanka je bila tisto popoldne precej nemirna. Ni ji šlo iz glave, kako je zjutraj, ko je šla od maše, v njo bolščal partizanski komandir, ki je stal ob poti. Kar streslo jo je, ko se je spomnila tistega pogleda. Obe sta že težko čakali domačih. Šele v mraku so se vrnili. Ko so uredili v hlevu pri živini in povečerjali, so v »hiši« molili rožni venec. Tudi učiteljica je prišla iz stanovanja in z njimi pokleknila k molitvi.

Pred hišo so zaslišali težke korake, nato je pa zaropotalo po vratih

Rožni venec je že šel proti koncu, ko so pred hišo najprej zaslišali težke korake, nato je pa zaropotalo po vratih. »Odprite, hitro odprite.« Vsem je zastal dih in molitev je utihnila. Spogledali so se, kdo bo šel odpirat. »Bom jaz,« je rekla dekla Zofka, ki je bila že dolgo pri hiši in so jo imeli za teto. Vsi so vstali, le učiteljica je še klečala. Oče je stal sredi sobe in pred njega so se kot ščit postavili otroci – pet jih je bilo. Mama, teta Francka in njen mož so stali za očetom. V veži je zaropotalo in nenadoma so se v sobo pomolile puškine cevi. »Ali ste vi Novak?« je grob glas vprašal očeta. Oče je odkimal. »Ali ste gospodar te hiše?« je partizan vprašal naprej. Še preden je oče odgovoril, je učiteljica vstala, se s težavo vzravnala, rahlo odmaknila otroke in stopila naprej: »Jaz sem Novakova žena.« Za hip je bilo vse tiho in puške so se povesile. Nato so ji ukazali, naj gre z njimi v stanovanje. Stric France se je ponudil, da gre z njo, pa mu niso dovolili. Zrinili so jo v vežo in Kovačevi je potem niso več videli. Dva partizana sta ostala pri domačih in nihče se ni smel ganiti iz sobe.

Razbijali so pohištvo in posodo

Polnoč je bila mimo, ko se je iz Novakovega stanovanja zaslišal strašen hrup. Razbijali so pohištvo in posodo. Menda so medtem ubogo jetnico zmerjali in pretepali. Obleko so delno pobrali, delno razmetali. Bilo je že proti jutru, ko je k domačim prišel še tretji partizan in jim zabičal, naj nikjer ne pripovedujejo, kaj so to noč doživeli. Vsi trije so potem odšli in nastala je moreča tišina.

Partizanski umor učiteljic Ivanke Novak Škrabec in Ivane Košorok

Ko so Ivanko prignali v gozd nad Jagerbirtom, si je morala sama skopati grob. Nič niso pomagale njene prošnje, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo otrok prišel na svet. Zverinsko so jo ubili brez strela, zvalili njeno truplo v plitvo jamo in jo tako površno zagrebli, da je rob plašča še gledal iz zemlje. Ko se je kljub strahu zvedelo, kaj se je zgodilo v Ivankinem stanovanju in da so jo odgnali, so bili mnogi ljudje ogorčeni, zato so »osvoboditelji« razširili govorico, da so jo odgnali v taborišče, da bo tam rodila. Nekako čez en mesec so celo povedali, da je rodila deklico. Ko se je že šušljalo o njenem grobu, so še trdili, da to ni Novakova, ampak ona druga učiteljica, ki je iz Ljubljane prišla vohunit v Sodražico. Skoraj istočasno kot Ivanko Novakovo so namreč umorili tudi učiteljico Ivano Košorok iz Ljubljane, ki je prišla v Sodražico k sorodnikom, da bi dobila živeža. Ugrabili so jo, češ da je vohunka, in jo »obsodili« na smrt.

Izkop umorjene učiteljic Ivanke Novak Škrabec in pogreb v Hrovači

Ko so se v trg vrnili italijanski vojaki, so iz Hrovače prišle Ivankina mama, sestra Neža in soseda Škrabčevih. Prepričale so se, da pod smreko nad Zamostecom res leži njihova Ivanka. Odkopali so jo in prepeljali v Hrovačo. V domači hiši je bila na mrtvaškem odru in potem so jo 8. avgusta 1942 na pokopališču v Hrovači pokopali v družinski grob Škrabčevih. Tedaj je nekdo napisal v njen spomin obširen članek, ki je bil potem objavljen v precej skrajšani obliki. Slovenski dom je na primer pisal o učiteljici Ivanki 29. avgusta 1942. V tem članku je pisec takole označil čas pred 28. majem: »Bila je pomlad, življenje sicer ni bilo brezskrbno, imelo pa je svojo mero, svojo pamet in trdna tla pod nogami – dom in domačijo.« Na koncu je opisal pogreb: »Mnogi so prišli tudi iz bivše Sodražice, ki je še pomladi imela trdna družinska ognjišča, ki so stala tudi še ob ljudskem zasliševanju na trgu 28. maja zvečer. K temu žalostnemu in obenem veličastnemu pogrebu mučenice za našo vero in narodnost so prišli iz ruševin.«

Za pogreb Ivanke Novak Škrabec so izdali skromno podobico.

Pri odkopu trupla so našli na pol strohnelo pismo možu in nerojenemu otroku

V istem poročilu beremo, da so pri odkopu trupla »našli na pol strohnelo pismo za moža, ki ga je bila shranila in čuvala na prsih pod obleko«. O vsebini pisma se baje takrat ni govorilo. Šele pred nekaj leti smo zvedeli za Ivankino pismo nerojenemu otroku, ki je obšlo svet: Novembra 1993 ga je ob dnevu mater v Argentini objavil list Duhovno življenje, lansko leto decembra je pa Ameriška domovina prinesla ponatis članka Kdo je zrušil komunizem, ki ga je Maks Ipavec objavil najprej v listu Ribniški sejalec in potem še v Slovencu – s celotno vsebino Pisma nerojenemu otroku. Naj navedem nekaj odlomkov tega pisma: »Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o Ti žalostna Mati, Mati moja. Ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžen bo umiral z menoj moj otrok, ki ga še nisem videla.

O le mirno spi moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi – vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe čaka, iztrgati ne more. Vem, težka bo moja poslednja ura, toda vse bolečine bo hladila misel, da te bom zagledala čez nekaj trenutkov in vso večnost bova skupaj, nihče naju več ločiti ne more.

Ko sem te prvič začutila, sem še sanjala, kako te bom prvič ponesla v božjo bližino, da te oblije krstna voda; oblila te bo kmalu moja kri, z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen. Ura v stolpu že naznanja jutro, ki naju bo peljalo na poslednjo pot. Saj ne bom sama, z menoj boš ti, o moj otrok, in Marija, kakor takrat s Sinom na Kalvariji. Šla bo z nama.«

Edvard Kocbek: Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost.

Pred kratkim sem o tem pismu govoril z ženo, ki je sama imela kopico otrok. Rekla je: »Pomisli, da je otrok morda še nekaj časa živel, ko je bila mati že mrtva.« Kako naj razumemo in razložimo neverjetno krutost Ivankinih morilcev? Ko je Edvard Kocbek 5. julija 1942 v imenu kristjanov v OF pozdravil partijsko konferenco na Cinku v Kočevskem rogu, je med drugim rekel (E. Kocbek, Tovarišija, str. 75): »Govorim torej kot star soborec in prijatelj. Ko sem leta 1937 v Parizu govoril s španskim pisateljem in filozofom Bergaminom, ki je moral pobegniti pred Francom, mi je dejal: Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. Tako tudi mi, dragi tovariši. Mi zaupamo v vašo človečnost.«

Vedno smo si mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote

Le kako je pisatelj in filozof mogel zatisniti oči pred tistim, kar se je komaj nekaj tednov prej zgodilo z Ivanko Novakovo, Darinko Čebuljevo, Marico Nartnikovo in toliko drugimi žrtvami krute revolucije. Mesečnik Bogoljub je v novembrski številki leta 1942 zapisal: »Kar smo to leto doživeli, tega bi res noben človek ne bil pričakoval, četudi smo brali svoj čas o divjem početju španskih, mehikanskih in drugih komunistov, kajti vedno smo si mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote.«

Nadaljevanje v: Učiteljica Darinka Čebulj, Henrik Novak, Hinje, partizani 1942, Janko Maček [3]