Nadaljevanje iz: Učiteljica Ivanka Novak Škrabec, Sodražica, partizani 1942, Janko Maček [2]

Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah

Darinka Čebulj se je rodila leta 1906 v Radovljici. Bila je liberalno usmerjena in je pred prihodom v Hinje sodelovala v sokolskih društvih. V Hinje je po padcu Živkovićeve diktature prišla po kazni, ker so ji menda v Mokronogu zamerili njeno aktivnost pri Sokolu. Učitelji so bili stalno pod kontrolo. Marica Nartnik je bila na primer v času Živkovićevega režima prestavljena iz Ribnice v Loški Potok, Darinka Čebulj pa je po prenehanju tega režima morala iti v Hinje, ki so zaradi oddaljenosti od rednih prometnih zvez veljale za težko šolo. V Hinjah so navadno bili štirje učitelji. Že pred vojno je Čebuljeva napredovala in postala šolska upraviteljica. K njenemu imenovanju je gotovo pripomoglo dobro mnenje krajanov.

Kot učiteljica in šolska upraviteljica je bila Čebuljeva v Hinjah zelo priljubljena. V šoli je bila stroga, toda pravična. Preproste ljudi je spoštovala. Že vnaprej je pozdravljala starejše vaščane, ki jih je srečala na vasi ali pri cerkvi. Marsikatera družina ji je bila hvaležna, da je s pomočjo znancev na Gorenjskem iskala obrtnike, ki so bili pripravljeni sprejeti hinjske fante za vajence. V Suhi krajini je bilo le malo obrtnikov. Precej njenih učencev se je tako izučilo obrti in prišlo do kruha.

Nasprotniki že čakajo pred cerkvijo, da bi začeli spodkopavati njene temelje

V začetku leta 1939 je prišel v Hinje za kaplana novomašnik Henrik Novak. Župnik Kolenc je bil bolehen in tako je mladi kaplan lahko zelo hitro pokazal svojo sposobnost in delavnost. Vestno je opravljal svoje delo v šoli, zunaj šole pa je zbiral otroke v Marijinem vrtcu. Ko je Marijin vrtec dobil nov prapor, je povabil k blagoslovitvi kateheta Srečka Hutha iz Ljubljane. Organiziral je tudi Katoliško akcijo, ki naj bi med hinjsko mladino poglabljala versko življenje (Kri mučencev, str., 23, Palme mučeništva, str. 75),

Pri delu za mladino je sodeloval s hinjsko šolo in še posebej s šolsko upraviteljico Darinko Čebuljevo, ki je ob tem sodelovanju tudi sama prišla do večje načelne jasnosti. Novak se je že kot bogoslovec zanimal za socialno vprašanje in bil znan kot poznavalec življenja in dela dr. Janeza Evangelista Kreka. V Hinjah je to znanje s pridom uporabljal. Komunizem je odklanjal predvsem zaradi brezboštva. Baje je v govorih večkrat napovedoval, da bodo za Cerkev prišli težki časi, in uporabljal prispodobo, kako nasprotniki že čakajo pred cerkvijo, da bi začeli spodkopavati njene temelje.

Predvojne Hinje. Na skrajni desni je šola, župnišče tedaj ni bilo pri cerkvi, ampak sredi Hinj.

Zamolčijo, kakšno uničenje je Suhi krajini prinesel komunizem

Režimski pisci zgodovine in spominov pogosto pripisujejo Suhi krajini pretirano revščino in zaostalost ter krivijo za to tudi duhovščino, češ da je s svojimi nauki preprečevala gospodarski in kulturni napredek. Seveda pri tem zamolčijo, kakšno uničenje je Suhi krajini prinesel komunizem. Zakaj je bilo treba do tal porušiti Hrib, Hinje in Žvirče? Ko je župnik Skebe, hinjski domačin, leta 1952 v Hinjah sredi ruševin postavil skromno kapelo, so ga zaprli, kapelo pa požgali. Pred vojno so Hinjčani kljub skromnemu življenju, ki ga je dopuščala skopa krajinska zemlja, imeli svojo dušo in svoj red. Bili so ponosni na svojo godbo, na pevski zbor in na prosvetno društvo, ki je uprizarjalo ljudske igre. Nekaj posebnega je bila v Hinjah božična noč. Zvečer so po domovih kropili, kadili in molili. Kljub skromnim razmeram je prišlo na mizo kaj boljšega. Ko je ura šla na polnoč, so se k cerkvi na hribu od vseh strani zgrinjale skupine mladih in starih k polnočnici. Svetili so si z baklami. Po polnočnici so se nekateri vrnili domov, mnogi pa so šli v dvorano prosvetnega doma, kjer je hinjsko prosvetno društvo vsako božično noč uprizorilo kako lepo ljudsko igro. Tako so pričakali zorno mašo ob šestih zjutraj. Potem so se vrnili domov in praznovali sveti dan. Spomin na lepi praznik jih je še dolgo spremljal in jim blažil vsakdanje težave.

Govorili so o novem družbenem redu, ko ne bo več izkoriščevalcev

Že jeseni 1941 se je v Hinjah govorilo o OF. Pobuda je vedno prihajala od zunaj. Niti učitelj Ladič, ki je bil liberalno usmerjen, menda tedaj še ni bil v OF. V začetku leta 1942 je bil sestanek v Žvirčah, na katerega so poklicali tudi nekaj gospodarjev iz okoliških vasi. Govorili so o boju proti okupatorju in o novem družbenem redu, ko ne bo več izkoriščevalcev. Ta in oni starejši mož, ki je v prvi svetovni vojni preživel fronto in rusko ujetništvo, je zdaj zaskrbljeno zmajal z glavo in pripomnil, da je to podobno boljševizmu. Velika večina ljudi je pa tedaj bila za OF in za partizane.

Po partizanski »akciji« so nastradali domačini

Ko so Kočevarji konec leta 1941 zapustili svoje vasi in se preselili, je njihovo zemljo in živino prevzela italijanska družba Emona. Pri Emoni so dobili zaposlitev tudi nekateri Suhokranjčani; oskrbovali so živino, ki je ostala v izpraznjenih vaseh. 24. marca 1942 so partizani ugrabili tri italijanske uslužbence Emone, ki so prišli na teren, in jih ubili. Italijani so se za to maščevali nad ljudmi v Suhi krajini. Tudi v hinjski fari so tedaj pobrali več mož in fantov in jih odpeljali v Kočevje. Grozili so, da bodo vse postrelili kot talce, toda zaradi posredovanja župnika Skebeta iz Starega Loga so jih potem odpeljali v internacijo v Gonars.

Partizani so pri Zagradcu na avtobusu umorili organista Franca Požuna

Ljudi je to prizadelo. Niso razumeli, zakaj so partizani s pobojem italijanskih civilistov sprožili nasilje nad domačimi ljudmi. Začeli so dvomiti o pravem namenu OF. Novice iz šentrupertske in mirenske doline so te dvome še potrjevale. Mučno je odjeknila vest o umoru žužemberškega organista Franca Požuna. 8. maja so partizani ustavili avtobus med Zagradcem in Žužemberkom. Potnikom so ukazali izstopiti, le organista so zadržali na avtobusu. Ko so jim dovolili nadaljevati vožnjo, je bil organist že mrtev na svojem sedežu. Tako so ga pripeljali v Žužemberk. Morilci so tedaj spraševali tudi za kaplana Novaka, ki naj bi potoval z istim avtobusom, pa je zaradi nekega zadržka ostal doma. Če bi ga tedaj našli avtobusu, gotovo ne bi ostal živ. Kaj bi se potem zgodilo z učiteljico Čebuljevo? Kaj sta si mislila, ko sta zvedela za smrt organista Požuna? Dogodki so si v tistih dneh tako hitro sledili, da za kako večje razmišljanje niti ni bilo časa.

Prvo obhajilo v Hinjah leta 1940. Desno od kaplana Henrika Novaka učiteljica Darinka Čebulj, levo učiteljica Rozika, kasneje poročena Mokorel. Na skrajni desni učitelj Ladič.

Franc Smrke - Jošt in njegov »radijski oddajnik«

Izvršni odbor OF je v Slovenskem poročevalcu 28. aprila 1942 objavil posebno opozorilo, da je OF edina slovenska narodna oblast in da bo organiziranje kakršne koli vojaške formacije izven partizanskih čet in Narodne zaščite kaznovano s smrtjo. Tako so graditelji novega družbenega reda »uzakonili« poboje svojih nasprotnikov. Zato so tudi učiteljicam, duhovnikom in drugim, ki so jih umorili v zgodnjem poletju 1942, naprtili organiziranje bele garde. Franc Smrke - Jošt, kronist NOB v Suhi krajini, je v poročilu o kaplanu Novaku in učiteljici Čebuljevi zapisal tudi tole: »Pogosto se je dogajalo, da so kmalu potem, ko se je v vasi ustavila naša enota, prihrumeli bombniki. In to pove vse: hinjski kaplan Henrik Novak, doma iz Mačkovca pri Žužemberku, je imel v cerkvenem zvoniku postavljeno radijsko oddajno postajo, da je bil tako povezan z osrednjim vodstvom v Ljubljani, s postojankami v Kočevju, Novem mestu in tudi s sosednjimi italijanskimi postojankami. Obveščal jih je o vsem, kar se je dogajalo na terenu. V svojo mrežo je pritegnil tudi učiteljico Darinko Čebuljevo. Zaradi prejšnje politične usmerjenosti ni bila sumljiva in ravno zato je postala njegova zanesljiva sodelavka. Prenašala je razna tajna obvestila osrednjemu vodstvu v Ljubljano in Novo mesto, od tam pa prinašala navodila za nadaljnje delo. Kaplanu je tudi pomagala lepiti po vaseh razne plakate proti narodno osvobodilnemu gibanju. To njuno delovanje pa je trajalo samo do 1. junija 1942, ko je naša obveščevalna služba odkrila skrito radijsko postajo. Na podlagi zbranega gradiva so ju naše oblasti prijele in odpeljale v Rog na zaslišanje. Po sodnem postopku sta konec junija bila likvidirana.«

Niti besedice, kako so »likvidirali« kaplana in učiteljico

Tako debelih in otipljivih laži ne bi bilo treba komentirati. Le kje naj bi kaplan dobil radijsko postajo? In kakšne plakate naj bi učiteljica Čebuljeva lepila po vaseh. Tedaj še ni bilo nobene vaške straže. Nesmisel te laži je še bolj očiten, če vemo, kaj je o tistih dogodkih svojemu Dnevniku zaupal Edvard Kocbek, ki je malo prej prišel iz Ljubljane z osrednjim vodstvom partije in OF. Niti Kocbek niti Smrke pa nista omenila niti besedice, kako so »likvidirali« kaplana in učiteljico. Ko je Kocbek 27. maja zvedel, da so ubili dr. Lamberta Ehrlicha, je razmišljal o upravičenosti »revolucionarnih sankcij,« toda umora v Ljubljani ni obsodil. Prav tako nekaj dni kasneje ni obsodil umora blizu Hinj.

Konec v: Učiteljica Darinka Čebulj, Henrik Novak, Hinje, partizani 1942, Janko Maček [4]