V 92. letu starosti je v ponedeljek, 11. marca, umrl pisatelj, pesnik in slikar Ivan Malavašič.

Pesnik in glasbenik

Bil je eden najbolj plodovitih piscev besedil za ansamble slovenske narodnozabavne glasbe, napisal pa je tudi nekaj nabožnih pesmi. Vseh skupaj je okoli 1.750. Njegova besedila poznamo iz pesmi Ansambla Lojzeta Slaka, Ansambla Franca Miheliča, Beneških fantov, Ansambla Maksa Kumra, Ansambla bratov Poljanšek, Ansambla Matije Slaka, Ansambla Vita Muženiča, Ansambla Jožeta Krežeta, Šaleških fantov, Dobovskih pet, Ansambla Toneta Kmetca, Veselih planšarjev, Ansambla Ottavia Brajka, Ansambla Mihe Dovžana, Ansambla Jožeta Burnika, Ansambla Franca Flereta, Ansambla Henček in vrsto drugih. Nekaj njegovih skladb je zapel tudi njegov sin, Andrej Malavašič, in jih nekaj posnel z ansamblom Javor.

Vodil je tudi cerkveni pevski zbor, sedem let pa zbor v domu starejših občanov na Vrhniki in bil v domači podlipski cerkvi organist.

Izdal je tudi tri pesmarice. O pisanju pesmi je v intervjuju za Družino dejal: »Prav je, da ima pesem neko sporočilo, ki naj človeka razveseli in ga pripravi do tega, da se poveča njegova ljubezen do domovine, do matere ipd. /…/ »Človeku daje voljo in moč ljubezen, da naredi kaj za dobro ljudi, za svoj narod in tudi za vero.«

Leta 1997 je bil nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil.

Slikar

Vse od šolskih let je tudi slikal. Tako je naslikal tudi naslovnice za šest svojih knjig, ki jih je izdala založba Koščak, med njimi je tudi zadnja, Pritrkovalec Marko, v kateri je sledil svoji življenjski zgodbi, saj je bil tudi sam pritrkovalec. Obiskoval je zasebno slikarsko šolo pri slikarju prof. Rajku Slaperniku. Svoja dela je razstavljal na več kot dvajsetih samostojnih razstavah oljnih slik.

Pisatelj - tudi za Založbo Družina

Poleg tega je napisal okrog osemdeset povesti ali romanov. Mnoga so še neobjavljena, izšlo pa jih je več kot dvajset. Med njimi je bila tudi devetdnevnica, posvečena Lojzetu Grozdetu, za katero ga je prosil beograjski nadškof. Prvo povest Zvonovi Marije vnebovzete je izdalo Ognjišče leta 1988. Povest Zvonar Matija je kot podlistek izhajala tudi v Družini, leta 1994 pa jo je Družina izdala še v knjigi. V časopisu Družina je izhajala tudi njegova povest Blago srce.

Življenjepis

Ivan Malavašič se je rodil 30. septembra 1927 v Rovtah nad Logatcem. V osnovno šolo je hodil v Podlipi. Doma je bilo pet otrok, bili so revni, mama je hodila na dnino, oče pa je iskal zaslužek pri raznih občasnih delih. Oče se je med vojno pridružil domobrancem, po vojni pa izginil v povojnih pomorih. Za očetov grob niso nikoli izvedeli. Od tedaj je morala mama sama skrbeti za vse. Po odsluženem vojaškem roku se je Ivan zaposlil v podjetju za izgradnjo hudournikov, kasneje pa v podjetju Industrija usnja Vrhnika, kjer je ostal do upokojitve. Poročil se je leta 1950 in rodili so se mu štirje otroci.

Ko je delal v tovarni, je začel pisati kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Teh črtic se mu je nabralo 130, z njimi se je kalil; in ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov.

V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Predvsem je opisoval t. i. majhne, preproste in dobre ljudi, V zgodbah je zagovarjal ljubezen in dobroto, saj si je iskreno želel, da bi ju njegove knjige »trosile med ljudi«.

»Glejte, če bi se vsi ljudje držali desetih božjih zapovedi, mar ne bi imeli raja že tukaj na zemlji, bi sploh potrebovali policijo in sodnike?« je povedal za časopis Družina. »Če pomislimo le na peto, šesto, sedmo in osmo: ne ubijaj, ne nečistuj, ne kradi, ne pričaj po krivem …Koliko so danes zapostavljene že te, da drugih ne omenjam. Spominjam se starih staršev, očeta in mame ter brata in sester, koliko večerov smo molili. Kristjan sem bil tedaj in kristjan bom tudi umrl!«

Odraščal je v težkih časih druge svetovne vojne in po njej, ko je družini primanjkovalo hrane, obleke ... Njegovo življenje so prežemali vera v lepši jutri, ljubezen do lepe slovenske besede, slikarski navdih, pesem, ljubezen do zvonov in pritrkavanja ... Vsestranskemu umetniku pa časi niso bili vedno naklonjeni, saj kot umetnik-samorastnik ni mogel preživljati sebe in svoje družine le s svojim delom, ampak je bil zaposlen tudi v Industriji usnja na Vrhniki.

Foto: Ivo Žajdela

Preberite tudi:

Pisatelj preprostih ljudi
OSEBNOST TEDNA: Ivan Malavašič

Ljubezen do zvonov, slikanja in pisanja
Ivan Malavašič je leta 2016 svojim mnogim knjigam dodal še eno z naslovom Pesmi iz Podlipe