Zapri
Iskanje

V iskanju pravičnosti

Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 23. 08. 2021 / 14:34
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 23.08.2021 / 17:43
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

V iskanju pravičnosti

V iskanju pravičnosti
Udeležence posveta je nagovoril tudi predsednik vlade Janez Janša FOTO: Nebojša Tejić/STA
Državni svet Republike Slovenije, ministrstvo za zunanje zadeve in Študijski center za narodno spravo v sodelovanju s Platformo evropskega spomina in vesti so danes v prostorih državnega sveta priredili mednarodno znanstveno konferenco, ki je pod naslovom Navidezna sprava – tranzicijski procesi v Srednji in Vzhodni Evropi v primerjalni perspektivi ob 23. avgustu, dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov (in v okviru slovenskega predsedovanja Svetu EU) ponudila vpogled v slovenske (ne)uspehe pri vzpostavljanju tranzicijske pravičnosti ter izkušnje nekaterih primerljivih držav na tej isti poti (Poljska, Slovaška, Romunija, Madžarska).

Dvojnost slovenske tranzicijske pravičnosti

Kot je v uvodnem pozdravu udeležencem (med njimi so bili tudi številni diplomatski predstavniki) dejal eden osrednjih »motorjev« posveta, direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić, zunanji okvir dogodka predstavljajo pomembne slovenske simbolne obletnice: 30. obletnica osamosvojitve, 80. obletnica začetka druge svetovne vojne na Slovenskem, skorajšnja 25. obletnica sprejetja zakona o popravi krivic. Te obletnice so priložnost za to, da bi v zgodovinsko-pravnem pogledu pregledali, kaj vse je bilo na področju sprave, poprave krivic, kaznovanja kršiteljev človekovih pravic v totalitarnih režimih storjeno in kaj opuščeno.

Pri sodni obravnavi odgovornih za komunistične totalitarne zločine, storjene med drugo svetovno vojno in po njej, nismo dosegli ničesar.

Med uspehe na tem področju je dr. Ivešić med drugim umestil delo komisije za popravo krivic, ki je do danes izdala skoraj 36.000 odločb, na podlagi katerih je bilo izplačanih za okoli 127 milijonov evrov odškodnin. A že pri delu te komisije se kaže dvojnost slovenske zgodbe pri vzpostavljanju tranzicijske pravičnosti, saj zaradi zamujenih prvih let, ko je bilo delo komisije tako rekoč ohromljeno, številni upravičenci niso dočakali možnosti za popravo krivic. Podobno dvojnost doživljamo tudi pri denacionalizaciji (nekateri postopki še vedno niso zaključeni), sodni rehabilitaciji krivično obsojenih (o enem od primerov, povezanem s t. i. kočevskim procesom iz leta 1943, že dolgo odloča ustavno sodišče), pokopu žrtev iz prikritih morišč (žrtvam se še vedno odreka pravica do groba, npr. romskim žrtvam revolucionarjev). Na enem področju, to je pri sodni obravnavi odgovornih za komunistične totalitarne zločine storjene med drugo svetovno vojno in po njej, pa nismo dosegli ničesar: do danes namreč za te zločine ni bil obsojen nihče, vse obtožnice so padle.

Vse to in še kaj po Ivešićevih besedah kaže, da je sprava v Sloveniji le površinska, navidezna, saj obstaja dobršen del državljanov, ki v medvojnem revolucionarnem nasilju in povojnih pobojih ne vidi ničesar spornega oziroma celo malikuje te zločine in njihove storilce. Tudi zato so pomembni posveti, kot je bil današnji v državnem svetu, saj so priložnost za samorefleksijo, pa tudi zato, ker je zastavljen mednarodno primerjalno, da se znotraj Evropske unije države članice bolje seznanijo z zgodovino tistih, ki jim ni bilo dano uživati demokracije po letu 1945. »Zdi se namreč, da se države članice EU med seboj prepogosto ne razumejo ravno zaradi različnih zgodovinski preizkušenj in kulture spominjanja,« je dejal direktor Študijskega centra za narodno spravo.

Če se iz zgodovine ničesar ne naučimo …

Zbrane sta pozdravila tudi predsednika državnega sveta in vlade. Gostitelj Alojz Kovšca je opozoril na zlorabo pojma sprava v slovenskem prostoru. Nekateri namreč skušajo skozi sprevrženo razumevanje tega pojma doseči, da bi atributi izvajanja nekdanje enopartijske hegemonije brez postavljanja neprijetnih vprašanja še vedno monopolno ostajali v rokah partijskih naslednikov in dedičev. Sprava pomeni opuščanje zamer za nazaj, nikakor pa to ne sme postati pretveza za omogočanje nelegitimno pridobljenih oblastnih privilegijev kogar koli za naprej, je dejal predsednik državnega sveta.

Predsednik vlade Janez Janša je med drugim opozoril na dejstvo, da je od padca berlinskega zidu do sprejetja resolucije Evropskega parlamenta, ki je uvedla 23. avgust kot spominski dan, minilo dvajset let. Že ta časovna razdalja je pokazatelj, da gre za zapleteno vprašanje, ki je delilo in deli ne samo na evropskem vzhodu, temveč tudi zahodu. Pred Evropski parlamentom se je sicer s temi vprašanji ukvarjal Svet Evrope in, gledano z današnje perspektive, v eni izmed resolucij natančno napovedal težave, s katerimi se bomo v Evropi srečevali, če razgradnja (komunisitčne) totalitarne dediščine ne bo celovita.

Če se iz zgodovine nismo sposobni ničesar naučiti, smo obsojeni na njeno ponavljanje.

Pri tej razgradnji je bilo sicer veliko narejenega zlasti pri ohranjanju spomina pred pozabo, toda ohranjanje resnice je le prvi korak – v drugem je treba to resnico pripoznati, ne zanikati dejstev. Prav temu pa smo danes v Sloveniji priča na številnih ravneh; tudi v parlamentu imamo politične stranke, katerih najvišji predstavniki prejšnji režim prikazujejo ne le kot nekaj prav nič slabega, temveč celo kot primerjalni model prihodnjega razvoja. Da so med zagovorniki takih rešitev predvsem mladi, Janez Janša vidi kot nenaključno napako izobraževalnega sistema.

Predsednik vlade je tudi jasno opozoril na niti, ki komunistični totalitarizem povezujejo z zločini, kot je bil srebreniški, saj je bil Ratko Mladić nič drugega kot proizvod komunistične armijske doktrine, ki je temeljila na total(itar)nem fizičnem uničenju (razrednega, v tem primeru nacionalnega) sovražnika. V bistvu gre torej za poteze, kjer se kažejo najtesnejše stične točke med komunizmom in nacionalnim socializmom. Ko presoja današnji odnos evropskih dejavnikov do nekdanjih in sedanjih zločinskih režimov, Janeza Janšo navdaja zaskrbljenost, kajti »če se iz zgodovine nismo sposobni ničesar naučiti, smo obsojeni na njeno ponavljanje«.

Evropska legitimacija enega totalitarizma

Evropsko razsežnost soočanja s totalitarizmi je odprl tudi dr. Peter Jambrek, in sicer kot izziv evropske zavesti o totalitarnih režimih 20. stoletja v luči enake obravnave ideoloških ozadij, predvsem pa žrtev vseh treh: fašizma, nacizma in komunizma. Zlasti v zadnjih letih se namreč kaže jasna, celo arogantna diskriminacija med žrtvami in atributi komunizma na eni strani ter nacizma in fašizma na drugi. Zdi se, kot da se v evropsko zavest plazi poskus opravičevanja legitimacije enega od teh treh totalitarizmov 20. stoletja, ki ga izraža »amalgam« zahodnoevropske liberalne levice ter srednje- in vzhodnoevropske tranzicijske levice. Dr. Jambrek je opozoril, da Evropska unija ne bo združena toliko časa, dokler ne bo priznala enake narave vseh totalitarizmov; prav Slovenija kot edina članica EU, ki je izkusila zločine vseh treh, je poklicana, da se s posebno pozornostjo posveti tem vprašanjem.

Evropska unija ne bo združena toliko časa, dokler ne bo priznala enake narave vseh totalitarizmov.

Pasivnost slovenskega pravosodja

Da pa Slovenijo prav pri teh vprašanjih čakajo številne še vedno neopravljene domače naloge, je opozoril pravnik dr. Jernej Letnar Černič, kar kaže analiza slovenskega vzpostavljanja tranzicijske pravičnosti v njeni retributivni (povračilni) in restorativni (obnovitveni) razsežnosti. Pri (ne)vzpostavljanju prve je posebej zaskrbljujoča zlasti popolna pasivnost pravosodja, ki ni bilo sposobno (ali pripravljeno?) v 30 letih državnosti obravnavati totalitarnih kršitev človekovih pravic, čeprav je slovenska država nastala prav kot prelom s prejšnjo državo, ki je te krivice sistematično povzročala. V 30 letih tako slovensko pravosodje ni spoznalo nikogar za kazensko odgovornega za številna hudodelstva, ki se med drugim kažejo v več kot 700 evidentiranih prikritih moriščih in grobiščih. V tej luči bo denimo zanimivo videti, kako se bo v že omenjenem primeru obravnave žrtve s t. i. kočevskega procesa odločilo ustavno sodišče: ali bo »sojenje«, v katerem je isti človek sodeloval kot sodnik, tožilec in obramba, opredelilo kot dopustno?

V 30 letih slovensko pravosodje ni spoznalo nikogar za kazensko odgovornega za številna hudodelstva, ki se med drugim kažejo v več kot 700 evidentiranih prikritih moriščih in grobiščih.

V »slovenskem panelu« posveta (sledil mu je predavateljski sklop, v katerem je bilo predstavljeno spoprijemanje s totalitarno preteklostjo na Poljskem, Madžarskem, Slovaškem in v Romuniji) sta nastopila še dr. Janez Juhant in dr. Matic Batič. Prvi je predstavil pravno-politične, sociološke, psihološke in teološke podlage sprave (ena osrednjih osebnosti, ki jo je izpostavil v tem razmisleku, je bil dr. Lambert Ehrlich), drugi pa je ponudil vpogled v (zgodovinopisno) iskanje slovensko-italijanske sprave.

Nalaganje
Nazaj na vrh