Zapri
Iskanje

V »ječi« svojih domov

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 05. 04. 2020 / 09:10
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.05.2020 / 08:59
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

V »ječi« svojih domov

V »ječi« svojih domov
Z dr. Slavkom Krajncem o praznovanju cvetne nedelje in velikonočnega tridnevja brez župnijskega občestva.

Foto: Tatjana Splichal


Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je 19. marca vsem škofom posredovala navodila in predloge za obhajanje bogoslužja v času epidemije COVID-19. Na osnovi omenjenega dokumenta so slovenski škofje ordinariji na 23. redni seji stalnega sveta SŠK, ki so jo prek videokonference imeli 24. marca, sprejeli podobne smernice, kako naj doma, povezani prek sodobnih medijev, obhajajo velikonočne praznike slovenski katoličani.

V začetku je bila pasha samo družinski praznik

Da bi v zgodovini Cerkve papež in krajevni škofje podobna navodila že sprejemali, ni znano, pravi Slavko Krajnc, profesor liturgike na Teološki fakulteti, ob tem pa spomni na spremembo obhajanja judovske pashe: »Domorodna ljudstva so praznovala pasho kot zahvalo za prve pridelke v družinskem krogu: s krvjo darovanega jagnjeta so pokropili podboje hišnih vrat, prostor okrog hiše, da bi odvrnila hude duhove. Podobno, v družinskem krogu, so pasho obhajala tudi poljedelska ljudstva: v žgalno daritev so darovali prvi ječmenov snop ter sedem dni jedli opresnike. Ta način obhajanja so prevzeli tudi Judje in v času kralja Ezekija leta 700 pred Kr. obhajali z jagnjetom in opresniki in se spominjali izhoda iz Egipta kot znamenje mesijanske odrešitve.« Prof. Krajnc razloži, da je že v času egiptovske sužnosti Bog naročil Mojzesu in Aronu, kako morajo obhajati pasho kot družinski praznik: naj si priskrbi po eno jagnje za hišo; šele v peti Mojzesovi knjigi pa beremo, da je praznovanje pashe prešlo iz zgolj družinskega praznovanja v praznovanje v Jeruzalemu. V 16. poglavju je zapisano, da je celo prepovedano praznovati pasho »v katerem koli kraju, ampak le v tistem, ki si ga je Gospod izvolil«, torej v jeruzalemskem templju. S tem pa je darovanje velikonočnega jagnjeta povezano z romanjem v Jeruzalem. Tako vidimo, pravi dr. Krajnc, »kako se je praznovanje pashe spremenilo iz zgolj družinskega v povezanost s templjem. Za letos pa velja, da bomo morali narediti ta prehod iz povezanosti praznovanja pashe v cerkvah v nekoliko bolj družinsko praznovanje.«

»Škofje so papeževo naročilo vzeli zares«

Prof. Krajnc pravi, da je ena lepših stvari, ki so jih naredili naši škofje v tem času, da so papeževo naročilo, naj škofje poskrbijo za duhovne spodbude vernikov v času koronavirusa, vzeli zelo zares in ponudili vernikom seznam in konkretne oblike mnogih duhovnih spodbud: »Spremljanje bogoslužja prek različnih družbenih omrežij in medijev, kar je zares pravo bogastvo. Možnost branja revije Magnificat na spletu, ki je izredno bogata po molitvah in duhovnih razmišljanjih, vsakdanjih berilih za mašo, opisu svetnika, drugih duhovnih drobtinicah. Množica molitvenih ur, možnost poslušanja duhovne glasbe, kateheze, križev pot, radijski misijon itd. Zares veliko možnosti za osebno in družinsko molitev,« je prepričan dr. Krajnc, sicer tudi sam župnik v župniji Prihova.


Dr. Slavko Krajnc je profesor liturgike na Teološki fakulteti. Foto: Tatjana Splichal


»Veselimo se prihoda Mesije«

Četrta nedelja, ko bomo maše spremljali le prek televizije, radia in družbenih omrežij, bo cvetna nedelja. »Že ime, Dominica in palmis, cvetna nedelja, govori o cvetju in zelenju; življenju in veselju; o naravi, ki se prebuja, ki raste, cveti in je polna upanja,« pravi prof. Krajnc in vabi, da vse to lahko prenesemo na duhovno raven: »Veseliti se prihoda Mesije, ga častiti, pozdravljati, sprejeti, doživeti.« Tudi namen procesije je po besedah prof. Krajnca prav ta: »Spominja nas na zmagoslavje Jezusovega vhoda v Jeruzalem, kjer so mu množice s palmovimi vejami v rokah, ki so simbol zmag, vzklikale v pozdrav: 'Hozana Davidovemu sinu ...'« Kot razloži prof. Krajnc, je glavni poudarek na procesiji in manj na blagoslovu cvetja in zelenja, saj Cerkev določa, da imamo v primeru, ko ni moč imeti procesije ali vsaj slovesnega vstopa, le preprost vstop brez blagoslova cvetja in zelenja.

Butare so le znamenje Božjega blagoslova

Za letošnje obhajanje cvetne nedelje iz Vatikana predlagajo, naj imajo v katedralah le slovesni vhod do oltarja – ko je dovoljen tudi blagoslov cvetja in zelenja, za župnijske cerkve pa je predvidena tretja oblika ali preprost vstop, ko ni dopustno imeti blagoslova cvetja in zelenja. Slovenski škofje pa so določili, da župnik opravi blagoslov zelenja v zaprti cerkvi brez navzočnosti vernikov, kar pomeni, da ima slovesni vstop k oltarju in da s tem upošteva drugo obliko, ki jo letos kongregacija predvideva samo za stolnice. »To vnovič potrjuje,« pravi prof. Krajnc, »kako visoko cenimo Božji blagoslov in to, kar lahko primemo svetega v roke – bi rekel kot pogoj za to, kar lahko doživimo svetega«.

Da je blagoslov hvalnica Bogu in prošnja za Božje varstvo, pravi Slavko Krajnc: »Pri blagoslovu naj bo v ospredju češčenje Boga in ne toliko butar, so pa butare dragoceno znamenje, da nas Bog blagoslavlja in da moramo postajati tudi mi znamenje Božje navzočnosti.« Cerkev uči, še razloži prof. Krajnc, »da lahko verniki blagoslavljamo celo Boga samega s tem, da ga hvalimo, se mu zahvaljujemo, ga častimo in služimo. Kako bi potem ne mogli blagoslavljati tudi predmetov?«


Foto: Tatjana Splichal


Pasijona po Mateju in Janezu

Na letošnjo cvetno nedeljo bomo brali pasijon po Mateju, pri obredih velikega petka pa pasijon po Janezu. »Škofje in duhovniki bodo v cerkvah in kapelah sami, zato bodo tudi pasijon brali sami. Po družinah pa bi bilo dobro (seveda če imajo zvezke, ki jih je izdala Družina), da preberejo pasijon na dialoški način, to je po osebah, ki nastopajo v pasijonu,« predlaga prof. Krajnc. Na njegovo pobudo bomo na naši spletni strani objavili oba pasijona, po Mateju in po Janezu z označitvijo po vlogah.

Medtem ko je poročilo o Jezusovem trpljenju po evangelistu Mateju bolj »cerkveno«, je Janezov evangelij, kot razloži Slavko Krajnc, neke vrste duhovni evangelij: »Za besedami je veliko vsebine, ki jo moremo izluščiti prav po skrbnem branju in poslušanju. Sam pravi, da je apostolom govoril v prispodobah in da pride ura, ko jim ne bo govoril v prispodobah, ampak veliko bolj jasno (Jn 16,25). In poročilo o Jezusovem trpljenju govori zelo jasno, ker govori na srce; Jezus govori s skrivnostjo trpljenja in odrešenja, ki temelji na največji zapovedi, zapovedi ljubezni. To pa razume vsak najgloblje.«

Krizmene maše prestavljene

Krizmene maše velikega četrtka so slovenski škofje prestavili na čas po epidemiji. »Krizmena maša izraža povezanost škofa z duhovniki in predstavniki posameznih občestev. Pri njej duhovniki obnovijo svoje duhovniške obljube, obenem pa tudi verniki obljubijo, da bodo molili za škofa in duhovnike,« razloži prof. Krajnc: »Pri bogoslužju velikega četrtka obhajamo spomin postavitve evharistije, novozaveznega duhovništva ter postavitve največje zapovedi, zapovedi ljubezni. Jezus je zbranim pri zadnji večerji umil noge in s tem postavil arhetip krščanske ljubezni, ki ga še danes na ta večer izvršujemo s tem, da – kot je zapisal papež Frančišek – predstavnikom učenih in manj učenih, bogatih in revnih, moških in žensk, zdravih in bolnih, mladih in starih itd. umijemo noge.« Za letošnji veliki četrtek papež in škofje duhovnikom izjemoma dovoljujejo, »da obhajajo mašo ob 18. uri v zaprti cerkvi; duhovniki, ki ne morejo obhajati maše, pa naj zmolijo večernice, prim. Liturgia Horarum

Najsvetejše naj ostane v tabernaklju

Pri večernih mašah naj po navodilu škofov duhovniki opustijo procesijo z Najsvetejšim zakramentom z oltarja v t. i. »ječo«. Najsvetejše naj shranijo v tabernakelj. »Danes Cerkev ne govori več o grobu kot kraju shranjevanja Najsvetejšega, kot je bilo v navadi pred koncilom, zato tudi ne dovoljuje shranjevati in častiti Najsvetejše na kraju, ki ima obliko groba,« pravi prof. Krajnc in razloži, da ker je večina naših pokrajin spadala v oglejski patriarhat, kjer je bil v uporabi oglejski obred, se je običaj postavljanja božjega groba in v njem izpostavljanja in češčenja Najsvetejšega ohranil vse do danes. »Prav zaradi te navzočnosti Najsvetejšega v božjem grobu ponekod v Sloveniji, predvsem na Kranjskem, pravijo, da se prenese Najsvetejše v 'ječo'.« O rimski nenaklonjenosti izpostavljanja Najsvetejšega v božjem grobu po besedah prof. Krajnca pričuje tudi navada, »da monštranco z Najsvetejšim zagrnemo s tančico in s tem vsaj malo zadostimo cerkveni odredbi, naj se Najsvetejše ne izpostavlja v božjem grobu za javno češčenje«.


Foto: Tatjana Splichal


Odložimo delo, oblecimo se »zakmašno«

Razširitev koronavirusa nas je pripeljala do situacije, da bomo kljub tretji Božji in prvi cerkveni zapovedi: »udeležiti se prazničnega in nedeljskega bogoslužja« letos v »ječi« lastnih domov, pravi dr. Krajnc. »In četudi v duhu zapovedi to ni dopustno, vedimo, da kljub 'tančici', ki zagrinja vidno Božjo navzočnost, ostaja Jezus vendarle navzoč: po nas in naših bližnjih, molitvi in bogoslužjih, ki jih bomo spremljali po medijih, po hvaležnosti, hvali in zahvali, ki jo bomo izkazovali bližnjim in Bogu, pa tudi po tem, da se bomo v prazničnih dneh odgovorno vedli drug do drugega in se posvetili družini in Bogu.«

Za obhajanje bogoslužja »prek ekranov« se pripravimo: odložimo delo, oblecimo se praznično, kot bi zares šli v cerkev, pogrnimo prt, prižgimo svečo, položimo cvetje na mizo … Slovenski duhovniki v svoji pastoralni iznajdljivosti svojim župljanom svetujejo nešteto načinov za zbrano spremljanje maše in obredov. Krajnc pravi, da so na preizkušnji starši: »Ali zmorejo nagovoriti družinske člane in jih animirati za skupno bogoslužje ob ekranih? Verjamem, da uspejo kdaj pa kdaj animirati vse člane in si pogledati kakšno oddajo. Zakaj bi ne zmogli animirati družine za bogoslužje? In če že mora mati skočiti za trenutek k štedilniku, naj se ne dela iz tega drama. Pomembno je, da se to opravi čim manj opazno in v duhu služeče odprtosti družini in Bogu.«

Pot v tihoto – pot ušes

Na veliki četrtek zvečer bodo utihnili zvonovi. »Nekoč so pot v tihoto, ki je potrebna za doživetje skrivnosti, imenovali post ušes,« pravi prof. Krajnc: »Vemo, kako so zvonovi nadvse čudovita glasba, ki nas razveseljuje in oznanja mnoge stvari. Zvonovi častijo, vabijo k molitvi in bogoslužju, objokujejo rajne, priporočajo v Božje varstvo, preprečujejo nevihte in gorje. Vse to naj utihne pred skrivnostjo trpljenja. Veliki petek je torej res dan tišine in razmišljanja o preizkušnjah, letos predvsem o preizkušnji koronovirusa.«

Z mašo velikega četrtka bomo vstopili v skrivnost velikonočnega tridnevja: v petek se spominjamo Trpečega, v soboto Umrlega in v nedeljo Vstalega Kristusa. (O navodilih in priporočenih molitvah slovenskih škofov za velikonočno tridnevje pa v prihodnji številki Družine.)

Nalaganje
Nazaj na vrh