Časa ni več ali manj, kot smo ga imeli poleti, le dojemanje le-tega se spremeni zaradi mnogoterih obveznosti, usklajevanj urnikov, vzpostavljanja rutin itd. Poleg tega si želimo biti uspešni na vseh načrtovanih področjih, ne le v službi in šoli, ampak tudi v prostočasnih dejavnostih. Prav na prehodu iz poletnega v jesenski čas pridemo do izkušnje pravega pospeševanja ritma v vseh dimenzijah življenja. Želja po stalnem uspehu in nadzoru sveta, ki nas obdaja, vodi v večji stres in nerazpoložljivost za druge. Zdi se, kot bi stopili v deročo reko, kjer se človek, vpet v mnoge dejavnosti in skrbi, počuti vedno bolj razosebljenega.

Avtor komentarja je jezuit p. Marko Pavlič. FOTO: Osebni arhiv

S podrobno analizo družbenega pospeševanja in doživljanjem časa v modernosti se že nekaj let ukvarja znani nemški filozof in sociolog Hartmut Rosa (r. 1965), profesor na univerzi v Jeni in gostujoči profesor na mnogih univerzah po svetu. Najbolj je znan po svoji diagnostiki človeka v sodobni družbi prek svojega dela Pospeševanje: Spreminjanje časovnih struktur v modernosti (2005), ter prek knjige, ki nosi naslov Resonanca (2016). Njegove knjige so bile prevedene v 15 jezikov, kar med drugim kaže na aktualnost njegovih raziskav.

Želja po stalnem uspehu in nadzoru sveta, ki nas obdaja, vodi v večji stres in nerazpoložljivost za druge.

Rosa analizira našo družbo kot družbo pospeševanja, ki stalno stopnjuje ritem na različnih področjih človekovega bivanja. Najprej predstavi razsežnost tehničnega pospeševanja, ki od industrijske revolucije naprej omogoča vedno hitrejši razvoj tehnologij, komunikacij in transporta. Danes se to še posebej kaže v hitrem razvoju umetne inteligence, ki kliče po etično-družbenem premisleku. Nato opiše pospeševanje življenjskega ritma in odnosa do stvari, ki nas vodi v občutek vedno večje »utesnjenosti«, saj moramo v omejen čas vnesti vedno več dejavnosti, opravil in doživetij.

Rosa pravi, da se je današnji človek znašel v pravem paradoksu kot hrček v vrtečem se kolesu. Čeprav tehnološki napredek in pospeševanje v različnih razsežnostih življenja obljubljata, da bomo imeli več časa, imamo občutek, da je časa vedno manj in da nam življenje uhaja iz rok.

Kam nas to vodi? Očitno je, da nas družbeno pospeševanje lahko vodi v izgorelost in stalno nezadovoljstvo kot posledico odtujenosti od sveta, drugih in samega sebe. Ni naključje, pravi Rosa, da je depresija ena najbolj razširjenih bolezni v svetu, saj predstavlja »patologijo časa«, ki ga doživljamo kot družbeno pospeševanje.

Kako bi bilo lepo ob vstopu v novo šolsko leto razmisliti o priložnostih za kakovosten prosti čas, ki bi vseboval skrb za prave odnose ter skrb za dušo in telo?

Odtujitev, ki jo živimo v naših odnosih, nam končno predstavlja priložnost, da premislimo odnos do sveta in ga spremenimo. Spremenjen odnos do sveta Rosa povzame pod pojmom »resonanca«. Pojem izhaja iz fizike in pomeni povratek zvoka oz. medsebojno sozvočje. Resonančni odnos vedno vključuje drugega in odziv nanj. Torej gre za držo odprtosti, ki omogoča, da nam svet, drugi in Bog lahko znova spregovorijo. Rosa vidi rešitev v tem, da bi človek začel graditi na štirih t. i. sferah bivanja: odnosi, umetnost, narava in religija.

Kako bi bilo lepo ob vstopu v novo šolsko leto razmisliti o priložnostih za kakovosten prosti čas, ki bi vseboval skrb za prave odnose ter skrb za dušo in telo? Kako bi bilo lepo razločevati, kaj je tisto, kar nas resnično nagovarja, povezuje in pooseblja? Kako bi lahko »manj« v našem urniku postalo »več«? Na nas je, da ustvarimo pogoje, kjer bomo resnično v stiku in ne v utesnjenosti.

Komentar p. Marka Pavliča je objavljen v novi številki tednika Družina (36/2025).