»Ker sem trmoglav in trdosrčen. In sem se upiral. Po drugi strani pa: če bi šel po srednji šoli v samostan, ne vem, ali bi še bil frančiškan. Verjetno bi izstopil že kot bogoslovec. Bil sem še preveč divji. Saj ne, da zdaj nisem (nasmešek), ampak vseeno. Preprosto sem moral dozoreti, začeti stvari presojati z večjo treznostjo.«

S čim je še posebej zaznamovan veliki četrtek patra Andraža? Kaj je zanj najlepše pri duhovniški službi? Kako doživlja spovedovanje? Kdo kuha in pomiva posodo, katere živali imajo v samostanu? Zakaj je pri eni od maš prasnil v smeh? Oglejte si v priloženem videu spodaj:

Pater, brat, župnik, doktor in še kaj

Posvečen je bil leta 2008, svojo duhovniško pot opisuje z besedami: bogato, izzivalno, preizkušano, milostno, hvaležno. Rojeni Ljubljančan je večinoma deloval v domačem mestu – na Viču, na Tromostovju in za Bežigradom. Pred slabimi tremi leti pa je sprejel novo poslanstvo, preselil se je v frančiškansko skupnost v Nazarje, kjer je postal župnik.

Skupnost soustvarjajo trije bratje (eden od njih, p. Tomaž Pinter, je o spovedi za Aleteio spregovoril pred kratkim) in dve sestri; delovanje je zaznamovano tudi z domom duhovnih vaj. »Pristni in iskreni odnosi so osnova krščanskega življenja. Če tega ni, hitro zaidemo v neko krščansko pozerstvo,« poudarja.

Rodil se je v Ljubljani, nato pa se je preselil v frančiškansko skupnost v Nazarje. FOTO: Siniša Kanižaj

»Duhovniki nismo stroji za maševanje«

Selitev je pomenila svojevrsten izziv, ni pa šlo niti brez preizkušenj, kot so bile poplave, ki so leta 2023 prizadele Nazarje. A je, kot pravi p. Andraž, to krajane še bolj povezalo. Zastavili smo mu tudi tudi vprašanje, koliko maš je imel največ v enem dnevu. »Mislim, da pet, a to ni v redu – to niso dobri rekordi,« se nemudoma zresni.

»Maša lahko postane rutina. Gre za sveto zadevo, to ni, kot da bi pomival posodo. Pridejo ekstremne okoliščine, ko moraš, ampak … Razumem potrebe občastva, vendar argument 'ker je tako od nekdaj bilo' ne more vedno zdržati. Dolgo ne bo več tako. Žal,« je realen: »Duhovniki nismo stroji za maševanje.«

P. Andraž Arko je že 18. leto duhovnik. FOTO: Siniša Kanižaj

Neprecenljiva življenjska opora

Močno ga nagovarjajo besede, ki jih je že slišal v spovednici ali kje drugje. Nekaj v slogu: »Pater, če ne bi imel vere, ne vem, kje bi bil. Morda bi šel na štrik.« Zato poudarja: »V preizkušnjah, ko te Gospod drži na nitki (ali ti njega), se rojeva upanje, da Bog ni izmišljotina in pravljica. Izkušaš, da te nekdo nosi na rokah in te dviga.«

Trpljenje velikega petka, tišina, mrtvilo groba, radost vstajenja so neločljivo povezani. »Nagibamo se k temu, da bi radi imeli le radost, le zarjo vstajenjskega jutra. Ne! Za to je treba iti skozi pasijon, grob. V to velikonočno skrivnost smo povabljeni. Na ta način sprejemati trpljenje in umiranje, ki ga živim skupaj z Gospodom in me dviguje.«