Andreja Poljanec je v Radeče prišla na povabilo domačega župnika Mira Berglja in tajnika domače Župnijske Karitas Mirana Prnaverja.

Uvodoma je Miran Prnaver predstavil gostjo in njeno široko strokovno področje ter delovanje v njem. Navedel je, da je bila nedolgo nazaj v Etiopiji, prav z namenom raziskovanja in pomoči na psihološkem področju.

Zatem je predavateljica večera, ki je privabila lepo število slušateljev, orisala, kako se po nevrološko pogojenih znakih, vidnih na človekovih možganih, že pri šestmesečnem otroku razloči primere, kjer je zaznavno delovanje v povezavi z odnosi, in primere, kjer vzajemnosti v odnosih ni. Poudarila je, da so prav možgani središče našega vedenja, čustvovanja, duševnega zdravja in tudi duhovnosti. »Smo individualizirana družba, pa vendar je v človekovi naravi, da mora znati tudi 'pojamrati' in dobro je, da 'pojamra', seveda ne samo v smislu tarnanja, pač pa, da se iz tega, kar ubesedimo, tudi nekaj dobrega, koristnega izcimi,« je nizala misli vodja Oddelka za Psihologijo na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana.

Tu in tam je vključila tudi slušatelje, v interakciji z njimi je predočila podatka, ki sta sprožila izjemno začudenje, in sicer, da po tem, ko človek umre, še tri mesece potekajo procesi v možganih, preden ti popolnoma 'ugasnejo'. Navzočim se je zdela zanimiva tudi navedba, da plodovi celice ostanejo v krvnem obtoku njegove matere še 18 let po tem, ko se otrok rodi. Pri tem se je dr. Andreja Poljanec prikladno navezala tudi na področje vere, saj je pri vzajemnosti odnosa potegnila vzporednico z odnosnim Bogom, ki je med znanimi verstvi prav v krščanstvu edini tak (troedinost). »Vse to govori o moči in čudežnosti naših odnosov,« je povezala vse skupaj in se v nadaljevanju ponovno oprla na pomen odnosov v življenju.

Kot je razkrila, imamo ljudje del možganov, ki se imenuje čelni reženj, v glavi z zelo jasno nalogo - odgovoren je za razvoj dražljajev, razvije se sproti in zgolj in samo skozi odnose.

Tudi tesnoba in depresija, stanji, ki prinašata že z omembo le-teh neko negativno konotacijo, sta odraz odnosov, na katere najpogosteje vplivajo ločitev, alkoholizem, nasilje v družini, konflikti, prerekanja, pojav kroničnih bolezni in podobno.

Ljubljančanka, ki živi in diha s psihologijo, četudi jo polno zaposluje tudi vloga mame petim otrokom, je izpostavila še pomen sočutja: »Ne moralizirajmo, ne kritizirajmo, ko se srečamo z nekom tesnobnim, depresivnim, saj se je najprej treba potruditi prisluhniti mu/ji in ga/jo sprejeti.«

Zanimiv je bil tudi podatek, da ima okrog 20 odstotkov ljudi duševne motnje in da se kar 75 odstotkov teh razvije v obdobju mladostništva (med 11. ali 12. in približno 24. letom). Slušatelji, ki so napolnili sobo Doma sv. Petra, so aktivno sodelovali pri predavanju, tudi s komentarji in postavljanjem vprašanj. Prišlo je do skupnega odkrivanja, kako so imeli nekateri posamezniki 'ukradeno otroštvo', bodisi zaradi dela na kmetiji, ki jim je (pre)hitro prineslo odraslost bodisi zaradi neke vdanosti v usodo, ko so starši želeli izživeti lastne sanje preko svojih otrok. »Otroštvo ni naša determiniranost za srečo ali nesrečo, res pa je, da lahko v življenju narediš več, lahko od sebe več daš, če so dani neki pogoji,« je opisovala in položila na srca: »Iščimo načine, kako živeti v odnosih tako, da ne bomo puščali bolečih zgodb za seboj. Nikoli ni prepozno, da začnemo delati majhne spremembe na bolje. In iz odnosov navzven se nato zgrajuje osebnost posameznika, ne iz nekih zunanjih pravil,« je poudarila dr. Andreja Poljanec, ki je Radečanke in Radečane držala pozorne dobro uro in pol.

Zbrani s(m)o prejeli kopico koristnih misli in napotkov, temelječih na psihološki znanosti, ob razhodu pa je bila zbrana družba enotna, da sta tesnoba in depresija res duševni motnji, ki sta zagotovo prisotni v vsakodnevnem življenju v večji meri, kot pa ju trenutno obvladujemo kot družba. Ob koncu oktobrskega torkovega večera sta se nato gostitelja Miro Bergelj in Miran Prnaver zahvalila predavateljici, zbrani pa so še izmenjali nekaj vtisov.