Lucija Čakš: Skavtom sem želela dati v slovenski kulturi prostor, ki si ga zaslužijo. FOTO: Lea Golob



Februarja je izšel mladinski roman Potem pa svizci zavijejo ... o petih skavtih: 14-letnem skavtskem vodniku in štirih šestošolcih, ki se s kolesi odpravijo na hajk v neznano. S kolesi na Kozjanskem doživljajo številne dogodivščine, bralci pa se ob njih zabavajo in tudi kaj novega naučijo.

Avtorica Lucija Čakš je skavtinja, novinarka in urednica, sodelavka Naše družine in urednica #Najsta, ter tudi žena in mamica treh otrok, ki si je vedno želela postati pisateljica. Letos se ji je želja izpolnila, saj je pred kratkim pri založbi Iskreni izšel njen prvenec, ki bo zanimiv za vse najstnike, tudi tiste, ki niso skavti.

Kako je prišlo do odločitve za pisanje romana Potem pa svizci zavijejo …? Kaj vas je pritegnilo k pisanju?

To je res zanimiva zgodba. V meni je vedno bila želja, da bi napisala roman, nisem pa imela ideje, da bi napisala prav roman o skavtih. Potem pa sem se pogovarjala s knjižnim urednikom založbe Iskreni in mi je povedal, da išče nekoga, ki bi napisal fantovski, pustolovski roman za mlade. Vprašal me je, če poznam koga, in sem takoj odgovorila, da sebe. Tako je prav po Božji milosti prišlo do tega, da sem jaz iskala način, kako bi napisala roman, on pa je iskal nekoga, ki bi roman napisal. Ves čas sva tudi zelo dobro sodelovala in sem res hvaležna, da se je vse tako lepo izšlo.

Žanr romana je zanimiva izbira, sploh glede na to, da pri nas skavtsko tematiko v mladinski literaturi redko srečamo. Kako je bilo pisati roman, ki ima pri nas samo enega predhodnika v svojem žanru?

Po eni strani je bilo zelo enostavno, ker ni bilo pričakovanj o tem, kaj naj bi skavtski roman obsegal. Zdi se mi, da ti je, če prvi začenjaš z nečim novim, v resnici laže. Vse, kar narediš, je novo in sveže. Po drugi strani pa se mi je zdelo zelo pomembno, da dobro predstavim skavtske dogodivščine tudi bralcem, ki niso skavti, da bi lahko začutili, kakšna je skavtska izkušnja. Na tak način sem se želela pokloniti skavtom, se jim zahvaliti za vse, kar so mi dali skozi leta, in jim dati v slovenski kulturi prostor, ki si ga zaslužijo. Sploh glede na to, da letos praznujemo že 31 let skavtov v Sloveniji, pa še niso imeli svojega romana!

Lucija Čakš: Otroci so v resnici moji prvi »oboževalci«. Dovolj so že stari, da razumejo, da potrebujem mir, kadar pišem. FOTO: Lea Golob

Tudi sami ste bili dolga leta skavtinja. Kako so vaše izkušnje skavtstva vplivale na pisanje Svizcev?

Pri skavtih sem bila aktivna (enkrat skavt – vedno skavt) 10 let in se rada spominjam tistih dogodivščin. V romanu sem želela izpostaviti predvsem vrednote, ki jih skavti zagovarjamo in so temelj skavtskih zakonov. Tisti, ki smo dali obljubo, se trudimo živeti v skladu z njimi, tudi če nismo več aktivni skavti. Po drugi strani pa sem vključila majhne interne šale in podrobnosti, ki jih nekdo, ki ni bil nikoli pri skavtih, mogoče ne bo razumel niti po branju knjige. To so recimo razdiranje kroga, vodova zastava, obračanje rutke nazaj … Detajli, ki bodo nekomu, ki je skavt, veliko pomenili.

Imate tudi družino. Kako usklajujete pisateljevanje in otroke?

Otroci so v resnici moji prvi »oboževalci«. Dovolj so že stari, da razumejo, da potrebujem mir, kadar pišem. Povem jim, da bi rada dokončala ta odstavek, potem pa lahko pridem in se gremo kartat. Jih pa tudi zelo zanima, o čem govori moja knjiga. Ko je izšla, smo jo skupaj na glas prebrali. Potem mi je hčerka napisala ganljivo pismo, da je ponosna name in na to, da ima mamico pisateljico. To je bila najlepša pohvala, kar sem jih lahko dobila.

Kakšne so vaše želje za prihodnost? Lahko pričakujemo še kakšno knjigo?

Absolutno si želim napisati še kakšno knjigo, tako o Svizcih kot tudi o kakšni drugi temi. Ampak pustimo se presenetiti.
_ _ _

*Celoten pogovor preberite v Naši družini (17/2021).*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*