Monografija je krstno predstavitev doživela že v okviru uradnega praznovanja 35. obletnice ustanovitve Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) 27. junija med slavnostno akademijo na Gradu Fužine v Ljubljani, za širšo javnost pa so jo predstavili v prostorih Slovenske matice v torek, 6. oktobra. Pri pogovoru pod moderatorskim vodstvom Jelene Malnar, članica vodstva Slovenske konference SSK, so sodelovali glavni in odgovorni urednik monografije izr. prof. dr. Dejan Valentinčič, dolgoletni predsednik Slovenske konference SSK Franci Feltrin, politolog in ekonomist prof. dr. Boštjan Udovič ter redni profesor za pravo človekovih pravic in ustavno pravo prof. dr. Jernej Letnar Černič.

35 let Svetovnega slovenskega kongresa pomeni 35 let prizadevanj, da geografske razdalje ne bi postale tudi razdalje med ljudmi – ter da bi se slovenski jezik, kultura, identiteta in zavest o skupni pripadnosti ohranjali in krepili.

Uvodni nagovor moderatorke pogovora Jelene Malnar. FOTO: Bogomir Štefanič

Kakšen bo slovenski narod čez 35 let?

35 let SSK pomeni »35 let prizadevanj, da geografske razdalje ne bi postale tudi razdalje med ljudmi – ter da bi se slovenski jezik, kultura, identiteta in zavest o skupni pripadnosti ohranjali in krepili,« je uvodoma dejala moderatorka ter s tem že očrtala koncept monografije, ki s svoji štiridelni zasnovi združuje zgodovinski spomin na delovanje SSK, biografske portrete ljudi, ki so tako ali drugače sodelovali s SSK in zaznamovali slovenski prostor, bogato društveno dokumentarno gradivo in razmisleke o prihodnosti slovenskega naroda.

Zlasti slednje je posebej pomembno, kajti v sodobni družbi se morda še bolj kot v preteklosti zastavljajo vprašanja, kot jih je nanizala Jelena Malnar: »Kakšen bo slovenski narod čez 35 let? Kaj bo takrat pomenilo biti Slovenec? Kako bomo ohranjali jezik in kulturno identiteto v svetu, v katerem so meje vse manj pomembne, ljudje pa vse bolj mobilni? Kako bomo povezovali Slovence doma, v zamejstvu in po svetu? In predvsem – kaj moramo za to prihodnost storiti že danes?«

Pokazalo se je, da je bil v času osamosvajanja Slovenije Svetovni slovenski kongres res centrifugalna sila, ki je združevala angažirane rojake po svetu in zamejstvu, ki so želeli pomagati slovenski državi, da bi stopila na samostojno pot.

Urednik monografije dr. Dejan Valentinčič. FOTO: Bogomir Štefanič

Zamisel in koncept monografije

A vrnimo se k monografiji o SSK. Kako je zrasla ideja zanjo in kakšen je njen koncept? Urednik dr. Dejan Valentinčič je spomnil, da je SSK že ob prejšnjih obletnicah pripravljal priložnostne publikacije, ki so bile predvsem memoarske narave. Tokrat pa je bila ideja, da bi ta spominski pogled dopolnili tudi z bolj poglobljenim pristopom. Prvi del monografije tako prinaša 18 znanstvenih razprav ugledih slovenskih akademikov in javnih intelektualcev, ki vsak s svojega področja analizirajo in vrednotijo delovanje in pomen SSK v minulih 35 letih. Gre za najbolj natančen in celovit popis zgodovine SSK, ki ima tudi širši okvir, saj prinaša tudi vsebinsko analizo prvih mislecev slovenske države.

Prvotni impulz za pripravo monografije pa je pravzaprav prišel z nekega drugega, malce bolj osebnega konca. Leta 2021, ko je Slovenija praznovala 30 let samostojnosti, je dr. Valentinčič delal na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Skozi celotno praznično leto so na uradu pripravljali serijo portretov pod skupnim naslovom Rojaki za samostojno Slovenijo, tako rekoč nenadejano pa se je ob tem izrisala zanimiva rdeča nit teh portretnih zapisov: pri več kot polovici se je že po nekaj vrsticah pojavil podatek: bil je aktiven član oziroma članica SSK. »Ne da bi to izrecno hoteli, se je pokazalo, da je bil v času osamosvajanja Slovenije kongres res centrifugalna sila, ki je združevala angažirane rojake po svetu in zamejstvu, ki so želeli pomagati slovenski državi, da bi stopila na samostojno pot.«

Pogovorno omizje v dvorani Slovenske matice. FOTO: Bogomir Štefanič

Ne »nagrobni kamen«, temveč vizija za naprej

In porodila se je ideja, da bi tem okoli 25 portretom dodali še kakšnih novih 25, pripravili nekaj spremnih študij in izdali priložnostno monografijo ob 35-letnici SSK. Toda ob uredniški pripravi zbornika sta se spremenili dve stvari.

Prva: kmalu so ugotovili, da je že med 50 portretiranci, na katere je leta 2021 spomnil urad za Slovence po svetu, bilo v SSK aktivnih ne le 25, temveč več kot 40. Če bi torej dodali le še deset portretov, bi bilo to preozko. In so jih zato dodali toliko, da so številko zaokrožili pri stotici; pa še tu so morali opraviti kaj nekaj »rezov« in denimo izpustiti vse, ki so še danes aktivni v političnem življenju. Podobno je bilo pri znanstvenem delu monografije. Zgolj nekaj študij ne bi moglo zajeti vseh vidikov, ki jih je bilo smiselno osvetliti, in tako je nastalo 18 znanstvenih prispevkov, ki dokaj celovito prikazujejo vse aktivnosti SSK.

In druga stvar: uredniška ekipa se je znašla pred dilemo, ali monografijo zastaviti le tako, da bi izpadla kot nekakšen »spomenik«, morda celo »nagrobni kamen« kongresu, torej le kot zgodbo preteklosti, ali vendarle kako drugače. In tako je padla odločitev za del monografije, ki odpira vizijo za naslednji 35 let – od tod tista letnica 2061 v naslovu zbornika. Izbrali so pisce, ki so tako ali drugače povezani s SSK, prihajajo pa iz vseh štirih zamejstev in vseh večjih izseljenskih skupnosti. Kot dodatek pa je v zborniku objavljeno tudi arhivsko gradivo iz zgodovine SSK, ki v takšnem obsegu še nikoli ni bilo zbrano na enem mestu.

Dva Habjana

Če se za trenutek ustavimo še pri portretnem delu zbornika (pa tudi da pojasnimo naslov tega prispevka). V njem sta, kot je spomnil dr. Valentinčič, tudi dva moža z enakim priimkom, ki pa nista bila v sorodu, in sicer France Habjan in Vlado Habjan, ki sta bila (ob Viktorju Blažiču) očeta ideje o Svetovnem slovenskem kongresu. Prvi je bil nekdanji domobranec, drugi nekdanji partizan, srečala pa sta se konec 80. let prejšnjega stoletja na študijskih dnevih Draga, kjer sta v pogovorih dosegla osebno spravo, spletla prijateljstvo in želela to spravno idejo z ustanovitvijo globalne vseslovenske organizacije prenesti tudi na narodno raven.

Njuna spravna vizija sicer, kot vidimo s 35-letne distance, še ni uresničena, zaživela pa je ideja organizacije, ki predstavlja svojevrstno vez slovenske edinosti v različnosti.

Na področju, na katerem deluje SSK, torej na področju pravne in demokratične države ter sobivanja različnih družbenih skupin, je še veliko nedorečenega in neuresničenega, prihaja celo do takšnih ali drugačnih zlorab civilne družbe.

Dr. Jernej Letnar Černič. FOTO: Bogomir Štefanič

Povezovalna vloga civilne družbe

Na to razsežnost je opozoril tudi dr. Jernej Letnar Černič, avtor prispevka z naslovom Svetovni slovenski kongres kot nevladna organizacija in korektiv v družbi. Raziskovalec ter profesor ustavnega prava in prava človekovih pravic – tudi sam je velik del študijskih let preživel v tujini – je prav na primeru SSK opozoril na ključno vlogo nevladnih organizacij v demokratični družbi.

Tudi v Sloveniji imamo deset tisoče različnih (humanitarnih, kulturnih, športnih …) društev, ki opravljajo izjemno delo za skupno dobro. Na področju, na katerem deluje SSK, torej na področju pravne in demokratične države ter sobivanja različnih družbenih skupin, pa je še veliko nedorečenega in neuresničenega, prihaja celo do takšnih ali drugačnih zlorab civilne družbe. Prav zato je želel v svojem prispevku postaviti merila, kakšna naj bi bila neka civilnodružbena organizacija, da si res zasluži to poimenovanje.

Prvo merilo je, da deluje v skladu z ustavnim redom Republike Slovenije, torej v skladu s pravno državo, varstvom človekovih pravic, ustavno demokracijo. Drugo merilo pa je, da si prizadeva za sobivanje, strpnost v slovenski družbi.

Prav SSK je z vso svojo zgodovino dokazal, da je mogoče, da si neka civilnodružbena organizacija prizadeva spoštovati in varovati pravno državo ter človekove pravice kar se da svetovnonazorsko nevtralno.

Žal pa, kot ugotavlja dr. Jernej Letnar Černič (tudi v zvezi z dogajanjem pred referendumsko nedeljo), pri nas vse prevečkrat opazujemo civilnodružbene organizacije z ozkimi svetovnonazorskimi usmeritvami, ki si prizadevajo samo za enostransko varovanje človekovih pravic, enostransko razumevanje pravne države. To ni temeljni namen civilne družbe. Prav SSK pa je z vso svojo zgodovino dokazal, da je mogoče, da si neka civilnodružbena organizacija prizadeva spoštovati in varovati pravno državo ter človekove pravice kar se da svetovnonazorsko nevtralno, da poskuša združevati različne ljudi v Sloveniji in na tujem, da dejansko gradi mostove med različno mislečimi in si tako prizadeva za sobivanje in strpnost. SSK je imel tu, kot je dejal dr. Jernej Letnar Černič, izjemno vlogo, saj je z »mehko močjo, z mehko diplomacijo združeval Slovence iz domovine in tujine«.

In še en poudarek iz njegovega nastopa: kot veliko organizacij civilne družbe je tudi SSK odvisen od javnih sredstev; če pa neka nevladna organizacije prejema javnofinančna sredstva, bi morala po besedah dr. Letnarja Černiča še toliko bolj skrbeti za spoštovanje pluralnosti in predstavitev različnih stališč. SSK to zavezo – za razliko od mnogih drugih slovenskih organizacij civilne družbe – uresničuje.

Vsak naš človek je pomemben za slovensko državo, ne glede na izobrazbo in položaj; vsa ima svoje darove in lahko k nečemu pripomore.

Dr. Boštjan Udovič. FOTO: Bogomir Štefanič

Neizkoriščeni dar slovenskega »vsepovsod«

Omenili smo »mehko moč diplomacije«, ki jo je in v viziji prihodnjega dela tudi bo uresničeval SSK. O njenem pomenu je govoril tudi dr. Boštjan Udovič, pisec prispevka z naslovom Izseljenske skupnosti kot sredstvo diplomacije: primer skupnosti Svetovnega slovenskega kongresa ob začetku osamosvajanja Slovenije. Dr. Udovič je uvodoma navedel misel znanega diplomata Andreja Štera, ki je dejal, da je Slovenija sicer majhna, a da v vsaki kotanji in na vsakem hribu po svetu najdeš kakšnega Slovenca. Smo torej majhni, a hkrati vsepovsod. In »ta vsepovsod je tisti dar slovenskega naroda in države, ki je premalo izkoriščen«, je dejal dr. Udovič in s tem opozoril na spregledano moč diplomacije izseljencev, diaspore. Ključno je torej spoznanje: vsak naš človek je pomemben za slovensko državo, ne glede na izobrazbo in položaj; vsa ima svoje darove in lahko k nečemu pripomore. To dokazuje tudi Udovičeva študija na primeru Slovencev v Franciji in Veliki Britaniji v času osamosvajanja.

Res pa je hkrati, da je pionirsko in izjemno pomembno delo SSK na tem področju v slovenski javnosti – ne le splošni, temveč tudi strokovni – skoraj popolnoma neznano. Dr. Udovič je priznal, da je tudi sam, preden je dobil vabilo za sodelovanje pri monografiji ob njegovi 35-letnici, SSK poznal le mimobežno, marsikdo pa še tako ne. Ko so ga denimo na fakulteti, kjer poučuje, spraševali, kaj raziskuje in piše, jim je pojasnil, da piše o diaspori in SSK – pa kolegi niso vedeli, o kateri ustanovi sploh govori, kvečjemu so pomislili, da je to neka povezava v Argentini.

Slovenska država ima še vedno zgodovinski dolg do vseh naših slovenskih izseljenskih skupnosti.

Pri globalnem povezovanju Slovencev je torej še veliko neizkoriščenega. To je pomembno predvsem za majno državo, kot je Slovenija, ki ima na tujem 60 veleposlaništev in 700 tam zaposlenih, ki nima takšne diplomatske možnosti, kot denimo ZDA ali Nemčija. To uradno diplomatsko mrežo lahko dopolnjujejo naše izseljenske skupnosti, a te morajo biti pripoznane in prepoznane ne samo s strani SSK in nekaj raziskovalcev, temveč tudi s strani države. Ta povezava tudi po 35 letih državnosti še manjka, slovenska država ima še vedno zgodovinski dolg do vseh naših slovenskih izseljenskih skupnosti, da jim da vsaj »virtualno medaljo« za vse, kar so pripomogli k mednarodnemu priznanju slovenske države, kajti »vsak klic katere koli gospodinje, hišnika, avtomehanika ali kogar koli drugemu 'Podpri Slovenijo, ki se osamosvaja, to je moja domovina', je pripomogel k našemu mednarodnemu priznanju«.

Dr. Udovič je torej v svojem poglavju kot eden prvih odprl razpravo o tem, kako pomembne so slovenske skupnosti po svetu za našo diplomacijo. To pa ni ostalo neopaženo. Te dni začenja kot predavatelj s programom za višji diplomatski izpit. Kot nosilec enega izmed predmetov je na ministrstvo za zunanje zadeve poslal učni načrt, pa so ga opomnili, naj ne pozabi vključiti tudi tematike zdomcev in izseljencev. Stvari se torej premikajo.

Franci Feltrin, dolgoletni predsednik Slovenske konference SSK. FOTO: Bogomir Štefanič

Učitelji narodne zavesti

Marsikaj pa bo v matični Sloveniji še treba premakniti na področju narodne in domovinske zavednosti. Njeni odlični učitelji so pogosto, kot je med drugim dejal dolgoletni predsednik Slovenske konference SSK Franci Feltrin, prav naši rojaki v zamejstvu in po svetu.

Še to: naslovnico monografije Svetovni slovenski kongres 1991–2026–2061 … in dokler bo živel slovenski rod … krasi umetnina Karantanija, ki jo je ob jubileju SSK ustvarila in podarila akademska slikarka ter profesorica likovne pedagogike Marjetka Dolinar.