Foto: Vatican Media

Tudi v Vatikanu je julij dopustniški mesec. Papež Frančišek v tem času nima splošnih avdienc, seveda pa počitnice zanj ne pomenijo, da se za dlje časa odpravi na potovanje, še posebej ne v letu, ko je ves svet pretresla epidemija novega koronavirusa. Zakaj papež nikoli zares ne gre na počitnice, pojasnjujejo pri nemškem uredništvu Radia Vatikan.

Frančišek se je že na začetku svojega pontifikata odločil, da poleti ne bo zapuščal Vatikana. Za razliko od svojih predhodnikov se v poletnih mesecih ne umakne v papeško letno rezidenco v Castelgandolfu; od izvolitve na papeški položaj leta 2013 je bil tam le nekajkrat, v tamkajšnji palači ni nikoli prenočil. Pravzaprav se med dopustom ne odpelje nikamor, niti na obalo. Ves čas ostane v Vatikanu, še več moli, njegov dan se odvija bolj mirno, sprejme občutno manj ljudi, zjutraj ne vstaja tako zgodaj kot običajno – malo po četrti uri, njegov natančen počitniški urnik pa seveda ni znan.

Frančišku tak način dopustovanja očitno ustreza. Nazadnje se je na »prave« počitnice odpravil v času, ko je bil še nadškof v Buenos Airesu. Odtlej raje ostaja v Vatikanu.

Kaj pa Frančiškovi predhodniki?

Predhodniki papeža Frančiška so vsi preživljali dopust v Castelgandolfu. Tam je dosti hladneje, saj kraj leži sredi Albanskega gričevja. Janez Pavel II. je bil prvi, ki je letno rezidenco uporabljal tudi za športne dejavnosti. Tam je igral tenis, na njegovo željo so zgradili bazen. Janez Pavel II. pa je v Castelgandolfu vedno tudi delal, napisal veliko dokumentov in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prirejal filozofske simpozije, ki se jih je tudi sam udeleževal. Castelgandolfo je bil torej vedno povezan z delom; Janez Pavel II. pa se je odpravil tudi na »prave« počitnice, rad je zahajal v dolino Aoste na severu Italije.

Tudi papež Benedikt XVI. vsega dopusta ni preživel v Castelgandolfu. Pogosto se je odpravil v Brixen na Južnem Tirolskem, kjer je počitnikoval že kot kardinal. Poletne mesece je redno preživljal v Castelgandolfu, kjer se je sprehajal po velikem parku, ob večerih pa je igral klavir. Tudi Benedikt je tam vedno tudi delal, imel je tudi splošne avdience. V Castelgandolfu se je redno sestajal Ratzingerjev študijski krožek; srečanj se je vedno udeležil tudi upokojeni papež.

Zakaj Castelgandolfo?

Castelgandolfo je bil precej logična izbira za papeško letno razidenco, saj ne leži daleč od Rima, podnebje pa je občutno hladnejše. Pogled iz papeške palače sega do Albanskega jezera, položaj je resnično idiličen. Zelo zanimiva pa je tudi zgodovina palače…

Že rimski cesarji so cenili podnebje v Albanskem gričevju. Domicijan je dal tam zgraditi palačo; v vatikanski lasti pa je rezidenca od leta 1596. Prvi papež, ki je počitnikoval v Castelgandolfu, je bil Urban VIII., v 17. stoletju; tam je dal zgraditi letno palačo, v kateri je leta 1787 poletje preživel tudi Johann Wolfgang von Goethe. Tudi znameniti nemški pisatelj in pesnik je bil nad idiličnim okoljem močno navdušen.

Posebna vloga Castelgandolfa v drugi svetovni vojni

Med drugo svetovno vojno so mnogi ljudje v Castelgandolfu iskali zatočišče pred bombnimi napadi. Ker je Vatikanska država veljala za nedotakljivo ozemlje, so se tam počutili varne. V papeško letno rezidenco so se zatekle tudi številne nosečnice in ko je prišel njihov čas, ni bilo druge možnosti, kot da so papeške prostore preuredili v začasno porodnišnico. V Castelgandolfu se je rodilo okoli 40 otrok. Matere so bile papežu izredno hvaležne in mnoge so po njem imenovale svoje otroke: torej Pio, Pius ali Eugenio, kar je bilo krstno ime papeža Pija XII.