V članku z naslovom ‘Kaj pa, če je bil cinični dr. House dober?’ so pri vatikanskem dnevniku L’Osservatore Romano ocenili knjigo o trenutno najbolj gledanem televizijskem zdravniku ‘Dr. House: Norost in privlačnost kultne serije’. Avtorji v knjigi razčlenjujejo priljubljeno serijo ‘Zdravnikova vest’ in vpliv ‘zlobnega’ osrednjega lika, ki skozi celotno serijo izraža pozitivno, čeprav pogosto ‘politično nekorektno’ podporo življenju.

V uvodu v knjigo je izpostavljeno dejstvo, da v današnjem času na televiziji ni prav veliko programov, ki se lahko izognejo ‘politični korektnosti’, torej cenzuri, ki gledalca nauči ‘zelo malo o kulturi, vtis pa naredi z dvema vrednotama: odločnostjo (ki vodi v osamitev) in ločitvijo’.

Avtorjema knjige se zdi presenetljivo, da je glavni junak priljubljene serije ‘tako odkrit cinik’. V tem dejstvu po njunem mnenju tiči genialnost ustvarjalcev serije: da z izbiro besed, podob in človeških šibkosti, ki običajno sporočajo nekaj povsem drugega, v seriji predstavljajo sprejemljivo etično stališče.

S svojimi klišeji, opravičili, idiotizmi in šalami o kolegih dr. House v seriji še utrjuje stare, trdno zasidrane vrednote, kljub temu, da je prvi vtis morda ravno nasproten, zaradi njegovega cinizma in ateizma (ki seriji le dodaja ‘ton’), nadaljujeta avtorja. Na koncu vsakega dela serije nauk ni zgolj eshatološki, ampak v gledalcu utrdi resnico o človeku.

Kljub temu, pravita avtorja, ne smemo mimo dejstva, da je House ‘zloben’ in ciničen. Zato se mora gledalec potruditi in preseči prvotni negativni vtis, da bi razumel osnovno sporočilo izmišljene zgodbe in se ne omejil zgolj na to, kar vidi. Osredotočiti se je potrebno na odločilni trenutek: na spremembo in osuplost ciničnega človeka.

Avtorja knjige sta Housea povezala tudi z bioetičnimi vprašanji. Medtem ko Cerkev vedno stremi k temu, da bi ljudje znali razumeti svoje lastne želje in omejitve v skladu z razumom, pri L’Osservatore Romano pišejo, da današnji napredek v medicini človeka pogosto oddalji od razuma. Pogosto otroka ne imenujemo več otrok (samo zato, ker še ni rojen), ali pa smo zgroženi nad domnevno ‘agresivnostjo zdravila’, ki pogosto ni nič drugega kot poskus, da bi rešili človeško življenje.

Sploh ni presenetljivo, piše vatikanski dnevnik, da splav in evtanazija kot ‘pravici’ izvirata iz zamisli, da se nihče ne sme vtikati v odločitve, morebiti sprejete v trenutku osamljenosti ali obupa. To je okusil celo dr. House, ko je skušal rešiti življenje bolnika, kljub temu, da je njegovo stanje izgledalo neozdravljivo. V oceni knjige je še zapisano, da ob navdušenju avtorjev knjige nad izmišljenim glavnim likom bralec nenavadnega zdravnika bolje spozna in ugotovi, da je pogled na življenjsko resničnost skozi njegove oči dejansko pozitiven, kar nas na koncu preseneti.

Tak pogled na stvari je pravzaprav temelj krščanskega sporočila, je vse, kar skuša sodobna družba skriti: uporaba človeškega uma in moč medčloveških vezi (ki je v seriji izkazana tudi takrat, ko se skuša glavni junak odvrniti od nje, pa ga nekaj v njem samem ustavi).

Zaradi vsega tega, pišejo pri L’Osservatore Romano, je prav navdušujoče, kako nek ‘zlobni’ lik posreduje tako pozitivna sporočila; s svojim ravnanjem odpravi vsakršno sentimentalnost in v človeku utrdi zaupanje v dejstvo, da smo grešna, a vendarle spokorna bitja.

Serijo ‘Zdravnikova vest’ je v lanskem letu spremljalo 82 milijonov gledalcev v 66 državah
sveta.