Plenum sodelavk in sodelavcev Škofijske karitas Celje se je pričel v cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Zbrani so ob molitvi križevega pota svoja srca odprli trpljenju bližnjih. Ob premišljevanju Jezusove poti so iskali zgled v ponižni ljubezni, ki se daruje brez pridržka, ter prosili za moč, da bi v stiskah sveta znali gojiti sočutje.

Zbrane je nagovoril tudi generalni tajnik Škofijske karitas Celje Matej Pirnat. FOTO: Metka Šumej

Sam plenum je v dvorani pričel predsednik Škofijske Karitas Celje Rok Metličar s pozdravom vseh navzočih in gostov. Nato je ob izbranem geslu iz del sv. Frančiška Asiškega: »Vsi bratje naj oznanjajo z deli,« poudaril, da opravljeno delo zbrano v letnem poročilu ni le statistični podatek, temveč »spomin milosti«. Za vsako številko namreč stoji obraz, za vsako prošnjo zgodba in za vsako plačano položnico mirnejši spanec tistih, ki so se znašli na robu. Sodelavce je spodbudil, naj se ne ustrašijo organizacijskih težav in tegob, temveč naj ostanejo zvesti poslanstvu bližine in poslušanja, saj je prav stopanje na obrobje tisto, ki prinaša resnično spremembo. Sodelavce je povabil, naj ostanejo smeli v svojih načrtih za delo in usmerjeni v konkretno pomoč: od organizacije romanj na Brezje za starejše do vključevanja tujih delavcev in nudenja učne pomoči najmlajšim s pomočjo mladih prostovoljcev.

Preberite tudi: Matej Pirnat: »Nihče od nas ni več isti človek, kot je bil prvi dan v Karitas«

Generalni tajnik Matej Pirnat je ob poročilu za leto 2025 izrazil globoko hvaležnost 1.708 prostovoljcem, ki so darovali več kot 91.000 ur svojega časa. Izpostavil je več kot 15.000 obiskov pri osamljenih in razdeljenih 445 ton živil, kar ob skupni pomoči v višini 2,1 milijona evrov priča o izjemno živi solidarnosti v Škofiji Celje. Posebej ganljiv je bil poklon »zgaranim in žuljavim rokam« sodelavcev. To so roke, ki se ne bojijo umazanije sveta, temveč se dotikajo ran človeštva in ljudi dvigujejo iz blata. So podaljšek rok Kristusa, ki je bil povišan, »da bi vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Te roke v svet prinašajo obljubo tistega, ki »nalomljenega trsa ne bo zlomil« (Iz 42,3), in z vsako gesto miru in dobrote izpisujejo upanje.

FOTO: Metka Šumej

Sklepne besede je podal celjski škof Maksimilijan, ki se je zbranim najprej iskreno zahvalil za njihovo delo in jih spomnil, da Bog ne izbira popolnih, temveč kliče pogumne in zveste, pripravljene na majhne korake ljubezni. Srečanje se je končalo z blagoslovom dlani z dišečim oljem, da bi milina Gospoda utrdila delo njihovih rok in jih spreminjala v sočutne priče Božjega usmiljenja sredi sveta.