Vid Ponikvar/Sportida

13. maja bo minilo 40 let, odkar sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Menda je slovenska smer na Everest najtežja od enajstih, do zdaj preplezanih. Zdelo se je, da više ne gre, a v resnici je bil to šele začetek poti, ki ga je gnala v odkrivanje vedno novih vrhov: v alpinizmu, v vlogi moža in očeta, v veri, v učiteljskem poklicu. To pot je lani okronal zlati cepin za življenjske dosežke. Ko je na Poljskem prejemal najprestižnejšo alpinistično nagrado, se je zahvalil Bogu, nato še ženi Mariji. Z Marijo sta nas prijazno sprejela prav na dan, ko je končeval še eno svojo pot: profesorja telovadbe.

Celoten intervju si preberite v časopisu Družina. 19. februarja pa obiščite Festival gorniškega filma, na katerem bo Andrej Štemfelj predaval o vzponu na Everest pred 40 leti. Za Družino je o njem povedal:

»Bilo nas je petindvajset plezalcev, prav toliko višinskih nosačev in dvajset ton opreme. Flanelasta srajca, navaden pulover, pumparice, doma spletene rokavice in nogavice. Uvozili smo le dereze in cepine ter goretex material, iz katerega so nam sešili oblačila. Ob taki opremi se lahko danes samo držim za glavo.

Organiziranost in taktika odprave pa sta bili za tisti čas odlični, prav tako je bilo na njej nekaj vrhunskih alpinistov. Vodja odprave Tone Škarja ni imel te strategije, da bi določil, kdo naj gre najprej na vrh. Na koncu sva bila z Nejcem preprosto na vrsti. Bila sva dobra naveza, v tistem času sva res ogromno plezala: jaz sem imel sveže izkušnje z Gašerbruma, Nejc z Makaluja. In tisti zadnji konec sva morala narediti sama, nikogar ni bilo, ki bi nama pomagal.«

Celoten intervju si preberite v časopisu Družina.