Zapri
Iskanje

Velika Baba (2016 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 13. 10. 2006 / 09:53
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Velika Baba (2016 m)



Velika Baba, ki jo zaznamuje mogočna skalnata glava na desni, se dviga nad planino Duplje severovzhodno od Krnskega jezera. Čeprav leži nad stičiščem zelo obiskanih poti proti Krnu, ostaja odmaknjena od planinskega vrveža. To seveda ni nič čudnega, saj Krn tako obvladuje pokrajino, da za nižje vrhove v okolici ni posebnega zanimanja.

Izlet na Veliko Babo je prijeten planinski sprehod, ki postane še posebej privlačen v poznem poletju in v zgodnji jeseni, ko se travnate strmali odenejo v tople, mehkobno zrele barve. Čeznje pelje ozka steza, ki se na svoji poti elegantno ogne prepadnemu skalovju in varno doseže vrh, kjer smo za napor bogato poplačani z lepim razgledom.

Najbolj pripravno je, da vzpon na Veliko Babo začnemo pri Domu dr. Klementa Juga v zatrepu doline Lepene, do koder nas pripelje približno šest kilometrov dolga asfaltna cesta iz vasi Soča. Kažipot nad domom nas usmeri na široko, z grobim kamenjem tlakovano pot, ki se v serpentinah vzpenja čez strmo gozdnato pobočje. Če nas prve minute hoje ne upehajo preveč, lahko na bližnjem razcepu brez skrbi izberemo normalno pot (lažja je nekoliko daljša in še udobnejša), ki od nas tudi v nadaljevanju ne zahteva posebnega napora. Ovinek sledi ovinku, korak koraku. Pot je zložna, precej enolična in prav nič razgledna –kot nalašč, da si umirimo misli in telo.

Pod zgornjo postajo tovorne žičnice, kjer se izvijemo iz objema drevja, se lažja in normalna pot znova združita. Sprva nadaljujemo rahlo navkreber, ko se stene Debeljaka na desni odmaknejo, pa se začnemo spuščati proti Koči pri Krnskih jezerih. Tam, kjer naredi pot dvojni ovinek in krene navzdol, se v levo odcepi steza proti Veliki Babi. Nič hudega, če spregledamo kažipot na drevesu in odhitimo naprej, saj je nekaj minut pozneje tik pred kočo še en takšen odcep.

Obe poti, ki nas sprva popeljeta med smreke, se kmalu zlijeta. Drevje se znova zredči in pred nami se prikažejo strma pobočja Babe. Čeprav nas ura in radovednost priganjata naprej, se tod ne splača preveč hiteti, saj nam narava sramežljivo ponuja obilico svojih darov: na prvi šolski dan smo med travo odkrili polno zrelih borovnic, slastnih malin in nekaj debelih, sočno rdečih gozdnih jagod. Kakšna škoda bi jih bilo pustiti!

Nedaleč stran topot naših korakov preseneti krastačo, ki ždi ob robu poti. Njen bradavičasti hrbet s temnorjavimi lisami se tako zliva z okolico, da jo v prepletu svetlobe in senc komaj opazimo. Sprva se ne zmeni za nas. Njene velike oči nepremično in na videz zaspano strmijo predse, kot da se je naš prihod prav nič ne tiče. Šele čez nekaj časa ji naša radovednost vendarle začne presedati, zato se brez naglice zgane in po žabje lenobno odskaklja v goščavo.

Ko ostane za nami pas ruševja in balvanov, dosežemo poraščeno pobočje, kjer med bujnim rastlinjem poganja nepregledna množica strupenih ozkolistnih preobjed z visokimi stebli in modrimi cvetovi. Poleg ponosno kipi kvišku trnast osat, na katerem se drenjajo s cvetnim prahom pobarvani čmrlji in čebele. Ozka steza se v loku obrne v desno, preči gruščnate in z redko travo porasle strmali ter se naposled požene navkreber. Med vzponom proti skalnati glavi, ki postaja z vsakim korakom višja in mogočnejša, se nam zazdi, da nam bo skalovje zdaj zdaj zaprlo pot. Toda za robom se svet odpre in prikaže se melišče, čez katerega pridemo na sedlo med Veliko Babo in Veliko Monturo. Pot pod našimi nogami se neopazno razširi v mulatjero, ki ji sledimo do bližnjega skalovja. Tam zavijemo na stezo, ki med bujno travo in ruševjem rahlo vijuga proti severu, naposled pa se zasuka in požene navzgor. Vrh je zdaj že čisto blizu, čeprav ga še ne vidimo: od njega nas ločujeta le travnata strmal, iz katere gledajo skupine skal, in pas gostega ruševja, ki se z obeh strani steguje čez ozko pot.

Čeprav nas vzpon ni preveč utrudil, si zaradi lepega razgleda, božajočega sonca in miru na vrhu privoščimo dolg počitek. Medtem ko nam skupina lastovkam podobnih hudournikov razigrano razkazuje letalne sposobnosti, se s pogledom počasi sprehodimo po okolici. Najbolj navdušujoč je pogled na Krnsko jezero in bližnjo planinsko kočo, ki ju vidimo kot z balkona. V ozadju pogleduje iz megličaste koprene značilni Krnov nos, zahodno od jezera pa panoramo dopolnjuje koničasti Lemež. Rahlo proti severozahodu, kjer se Velika Baba z grebenom navezuje na sosednji Kaluder, se nad dolino Soče dviga Bavški Grintavec. Desno od njega vidimo med drugim ponosni Jalovec. Na severovzhodu se v megli skrivajo gore okrog Triglavskih jezer, naprej proti vzhodu pa se razprostira nazobčani venec Spodnjih Bohinjskih gora.


Nedeljska maša
V Tolminu je maša vsako nedeljo ob 6.15, v Kobaridu ob 7.30, v Bovcu pa ob 19. uri.

Izhodišče: Dom dr. Klementa Juga v Lepeni

Višinska razlika: približno 1.320 metrov

Dolžina vzpona: 4 ure

Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Težavnost: Pot je razmeroma dolga in zaradi precejšnje višinske razlike dokaj naporna, sicer pa na njej ni zahtevnih mest.

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1:50.000

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh