Veliko Kozje (993 m) in Lovrenc (722 m)

Posavsko hribovje ponuja obilo možnosti za raznovrstne izlete, ki jih velja izkoristiti zlasti v času, ko so višje gore prekrite s snežno odejo. Tu najdemo tako sprehajalne poti kot strmine, na katerih se čisto jasno pokaže, kakšna je naša telesna pripravljenost. Poleg tega lahko zaradi bližine železnice številne izlete začnemo v enem in končamo v drugem kraju, kar pomeni, da se nam ni treba vračati po isti poti.



Eno izmed pomembnejših planinskih izhodišč v tem koncu Slovenije je Zidani Most, železniško križišče ob sotočju Save in Savinje. Napisi na steni za tamkajšnjo postajo kažejo, da se lahko odpravimo na Kum, Kopitnik ali na cilj našega tokratnega izleta, skoraj tisoč metrov visoko Veliko Kozje. Pot nanj nas najprej popelje do bližnjega mostu čez Savinjo. Na nasprotnem bregu zavijemo levo in nadaljujemo po spodnji asfaltni cesti. Ta po približno dvajsetih minutah prečka železniško progo, kmalu zatem pa se razcepi. Nas zanima zgornji krak, ki vodi do zaselka Briše, kjer je leta 1877 plaz zasul nekaj hiš, pod seboj pokopal trinajst ljudi ter tako visoko zajezil Savinjo, da je jezero segalo do Rimskih Toplic. Pred skupino hiš zavijemo na makadam, ki se kmalu spremeni v kolovozno pot. Svet nad nami dobiva čedalje drznejšo podobo. Le kdo bi si mislil, da bomo naleteli na nazobčano skalovje, ki se ga ne bi sramovala niti marsikatera višja gora! Pot postaja iz koraka v korak bolj strma, zato si privoščimo kratek postanek pri Gašperjevi koči (436 m), do katere smo hodili polno uro.

Nekaj metrov za kočo se pot obrne proti severovzhodu. V začetku je vzpon strm, steza, ki preči pobočje, pa dokaj ozka. Zaradi odpadlega listja, v mokrem pa tudi zaradi spolzke zemlje, zahteva ta del nekaj več previdnosti. Priporočamo tudi dobro obutev, ki zagotavlja trden korak. Sama pot ni razgledna, ker jo obdajajo visoke bukve, a kljub temu zgoraj kmalu opazimo navpično pečevje Velikega Kozja. Če pogledamo v desno, nas čaka novo presenečenje. Skoraj bi lahko rekli razočaranje: skalovje, ki je prej tako drzno štrlelo kvišku, je od tod precej manj grozeče. Ja, pogled od zgoraj marsikaj spremeni. Najbrž je tudi pogled na naše življenje od zgoraj včasih precej drugačen, kot si mislimo ...

Po dobri uri končno dosežemo rob pobočja s križiščem poti. Bližnjica do Lovrenca se zdi prav vabljiva, vendar bi bilo škoda izpustiti vrh, ki je že tako blizu. Ne, to res ne pride v poštev, zato krenemo spet navzgor. Pot je široka in celo strmina se malce unese. Čez pol ure dosežemo vrh Velikega Kozja.

Ker stojimo na robu skalnatega pomola s prepadnimi stenami, nam nič ne zastira pogleda proti zahodu in severu. Na nasprotni strani Savinje se dviga Kopitnik, malo južneje Kum s televizijskim stolpom na vrhu, bolj severno pa vidimo greben z Maličem, Šmohorjem in piramidastim Gozdnikom. Spodaj so raztresena naselja ob Savinji, začenši z Zidanim Mostom, ki smo ga zapustili pred kakšnimi tremi urami.

Z vrha nadaljujemo v smeri proti Lisci. Pot se najprej povzpne na razdrapano sleme, iz katerega štrlijo posamezne skale, temu delu pa sledi dokaj strm spust. Okrog nas je gozd, le tu in tam se razgled nekoliko odpre. Čez čas zagledamo med drevjem bel zvonik cerkve sv. Lovrenca, ki je od Velikega Kozja oddaljena približno uro hoda.

Cerkev sv. Lovrenca, ki leži na vrhu istoimenske vzpetine, je bila najverjetneje zgrajena po letu 1545. Leta 1807 so ob njej uredili tudi pokopališče, vendar so ga že osemindvajset let pozneje opustili. Še znamenitejši kot cerkev pa je travnik ob njej, saj je razglašen za botanični naravni spomenik. Na njem namreč rastejo clusijev svišč, kranjska lilija (obe rastlini sta zaščiteni) in opojna zlatica, ki jo pri nas najdemo le v Zasavju in Posavju. Clusijev svišč cveti od maja do avgusta, na Lovrencu pa zacveti že aprila. Njegov cvet je nekoliko večji od cvetov tržaškega in spomladanskega svišča, ki tudi rasteta tod. Pogled na modro obarvan travnik je res nekaj posebnega, a, žal, združen s kančkom grenkobe. Na ličnih tablah, ki so jih pred kratkim postavili ob poti, namreč piše, da je območje okrog cerkve ogroženo – zaradi ljudi. Pazimo torej, kod hodimo, in ne pozabimo na staro modrost, ki pravi, da je cvetje najlepše tam, kjer raste.

Za začetek zadnjega dela poti se moramo vrniti do križišča pri kapelici. Tam zavijemo na makadamsko cesto proti Loki pri Zidanem Mostu, od katere se po nekaj minutah odcepi steza proti vasi Breg. Pot se kmalu usmeri odločneje navzdol. Najprej pridemo do izvira, nato prečkamo kolovoz in že smo pri osamljeni hiši. Tudi nižje, v bližini vinogradov, položenih v breg, pot pogosto spreminja smer, vendar je vseskozi dobro označena z markacijami in belimi puščicami. Naposled pridemo na asfaltno cesto, ki nas uro in pol po odhodu z Lovrenca pripelje na železniško postajo Breg.

Tu je naše poti konec, počakati moramo le še vlak, ki nas bo odpeljal proti domu. Medtem pa lahko na primer sestavimo lestvico desetih najlepših utrinkov z današnje poti ...


OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Zidani Most

Višinska razlika: 780 metrov

Trajanje poti: 6 ur (na Veliko Kozje 3 ure)

Težavnost poti: lahka do srednje težka

Zemljevid: Posavsko hribovje

Maša na Lovrencu
V cerkvi sv. Lovrenca je maša vsako nedeljo ob 14. uri. Izjema sta le lovrenška in angelska nedelja v avgustu oziroma septembru, ko je maša ob 10. uri dopoldne.