Zapri
Iskanje

Nadškof Hočevar: »Vpijmo za njihovo pomoč!«

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 18. 09. 2021 / 08:01
Oznake: Cerkev, Duhovnost
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 20.09.2021 / 20:20
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nadškof Hočevar: »Vpijmo za njihovo pomoč!«

Nadškof Hočevar: »Vpijmo za njihovo pomoč!«
Andrej Majcen je bil goreč salezijanec in duhovnik. FOTO: Donbosko.si.
Tretjo nedeljo v septembru v Cerkvi obhajamo nedeljo svetniških kandidatov; letošnje slavje je bilo v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku, mašo je ob somaševanju več kot 30 duhovnikov daroval beograjski nadškof Stanislav Hočevar.

Med petimi svetniškimi kandidati ljubljanske metropolije: Frideriku Baragi, Antonu Vovku, Janezu Gnidovcu, Antonu Strletu in Andreju Majcnu so posebej izpostavili slednjega – salezijanca in misijonarja, ki je v salezijanski skupnosti na Rakovniku bival po mašniškem posvečenju do leta 1935, ko je odšel v misijone na Daljni vzhod, in spet od leta 1979 naprej, ko so ga vietnamske oblasti izgnale iz države in je na Rakovniku »misijonaril na daljavo« - do smrti leta 1999. (Pogovor z nadškofom Hočevarjem o svetniškem življenju sobrata Majcna v novi tiskani številki Družine.)

Ob 15h se je začela skupna molitev, ki jo vodijo sestre salezijanske. FOTO: Ksenja Hočevar. 

Sin človekov je najbolj izvirno ime 

»Svetniški kandidati so nam darovani kot najčistejši dar Boga ljubezni,« je v homiliji dejal beograjski nadškof Hočevar. »Četudi premalo umevam toliko milost, ki je obilno razlita v srca in življenje kandidatov za oltar, se smem iskreno veseliti vseh darov Svetega Duha naši krajevni Cerkvi.« Ob Božji besedi je nadškof dejal, da »Kristus Gospod, ki se je ponižal med nas ne s katere koli „gore“, temveč s sijoče gore Boga-Človeka. Sin Božji je stopil z gore Presvete Trojice in postal sin človekov. Da nas zdaj vodi po vedno mladi Galileji cerkvene skupnosti in poučuje z evangeljsko modrostjo,« je dejal nadškof Hočevar.

FOTO: Ksenja Hočevar. 

In dodal, da se je Jezus sam najraje imenoval sin človekov: »Dokazano je, da je to najbolj izvirno ime Bogo-človeka iz Nazareta. Tako on želi, da bi zdaj vsakdo izmed nas postal sin človekov. To pomeni: z bogato osebno svetostjo in s toliko solidarnostjo do vsakega človeka in vsega človeštva darovati življenje, da lahko postanem osvoboditelj in odrešenik celotne skupnosti. Biti sin človekov pomeni torej zaživeti najbolj avtentično in najbolj odgovorno človekovo poslanstvo: voditi vse k vstajenju.«

FOTO: Ksenja Hočevar. 

Sinovi ljudstva pod Triglavom

Prav zato so naši svetniški kandidati edini zares pravi ljudje, je nadaljeval nadškof: »Vsakdo izmed njih je pravi Sin človekov, sin ljudstva pod Triglavom.« Da je to bogočloveštvo odkrival pri svetniških kandidatih, ki jih je poznal, je dejal nadškof Hočevar in se spomnil sobrata Andreja Majcna: »Njegov pogled na otroka: Slovenca, Kitajca, Vietnamca, črnca ali belca, je dejansko pravi pogled sina Božjega in zato sina človekovega. Pogled Božjega služabnika Andreja Majcna je vselej vsakogar dvigoval in navdihoval.«

Ob nadškofu Stanislav Hočevarju mašujejo škof Franc Šuštar, salezijanski inšpektor Marko Košnik, postulatorji vseh petih svetniških kandidatov ljubljanske metropoli (Vovka, Barage, Gnidovca, Strleta in Majcna) ter prek 30 drugih duhovnikov. FOTO: Ksenja Hočevar. 

Nikdar ne bo pozabil srečanja z nadškofom Vovkom, ko ga je birmal v Škocjanu leta 1954: »Ne bom pozabil njegovih oči, ko mi je dal svetinjico, ko me je potrdil v veri, ko je dajal blagoslov z Najsvetejšim … Še zdaj čutim, da se je vse okoli mene predalo nekemu nepopisnemu gibanju …« Ali ko ga je profesor Strle zasipaval s knjigami. »Čutil sem: Modrost, ki je od zgoraj, je najprej čista.«

Duhovnik Blaž Jezeršek, koordinator nedelje svetniških kandidatov, je govoril tudi o postopku za beatifikacijo Antona Vovka. FOTO: Ksenja Hočevar.

Po nadškofovih besedah je tudi ponižni Friderik Baraga enako služil vsem: ali na cesarskem Dunaju ali v revni Beli krajini ali pa med Indijanci: »Ker je hotel biti zadnji, je mogel vedno vse videti, vsem služiti, vsem pomagati, graditi živo in materialno Cerkev.« In ko pomisli na Janeza Gnidovca, je dejal nadškof Hočevar, »me postaja sram pred njegovo krotkostjo, ponižnostjo in požrtvovalnostjo! Njegov vernik, ki je umrl v naši beograjski nadškofiji, je dobesedno rekel: 'Gnidovec je zame več kot Bog sam. V Letnici je obnovil cerkev, uvedel nam je šolo in ambulanto ter pripeljal sestre usmiljenke, ki si nam stregle. Kaj bi še mogel storiti?'«

Ob koncu maše so postulatorji postopkov povedali, na kateri stopnji so postopki za posamezne kandidate (več o tem v tiskani Družini), skupaj so zmolili molitev, da bi bili svetniški kandidati prišteti k blaženim. FOTO: Ksenja Hočevar.

Vpijmo za njihovo pomoč

Nadškof Hočevar je sklenil mašni nagovor, da so bili svetniški kandidati tako močno obdarovani s številnimi darovi sina človekovega, da jim smemo zaupati vse svoje največje potrebe, prošnje in skrbi: »Smemo vpiti za njihovo pomoč. Naprej storiti vse, da bi bili oni postavljeni na svetilnik.« Svetniški kandidati so namreč venomer najprej prosili za prihod Božjega kraljestva in njegove pravice: »Niso želeli biti prvi med vsemi, niti vladati vsem. Služili so vsem in postali vsem vse. Zavist ni vojskovala nad njimi. Zato se zdaj brezkončno veselijo Božji vsemogočnosti. Vsakdo izmed njih je postal izviren „sin človekov“- dar naši domovini in celotnemu človeštvu.«

Po maši je Blaž Jezeršek, koordinator nedelje svetniških kandidatov, povabil postulatorje postopkov petih svetniških kandidatov, da predstavijo spremembe, ki so se zgodile na poti do svetosti v zadnjem letu. Do večjih sprememb v beatifikacijskih postopkih ni prišlo, dokumentacije vseh petih so v Vatikanu na kongregaciji za zadeve svetnikov in čakajo na naslednji korak. (več v novi številki tiskane Družine)

Življenjska pot svetniškega kandidata

Rodil se je v Mariboru 30. septembra 1904. Zaradi očetove službe se je družina veliko selila, največ časa so živeli na Dolenjskem in v Posavju. V Maribor se je vrnil na učiteljišče, po opravljenem šolanju pa se je zaposlil na Radni v župniji Boštanj. Tam se je seznanil s salezijanci in se jim kmalu pridružil. 

Novo mašo je imel leta 1933 in kot kaplan je bil poslan v Ljubljano na Rakovnik za učitelja in vodjo salezijanske šole. 

Ob obisku misijonarja Jožefa Kereca, ki je takrat deloval na Kitajskem, se je povsem navdušil za misijone. Že čez dve leti je prejel misijonski križ in se pridružil sobratu na kitajskem misijonu. 

»Rad vas imam« – po kitajsko

Znana je prigoda Majcnovega prvega srečanja s Kitajci. Ob prihodu so mu pripravili slovesen sprejem, stopil je na oder, se v tišini po kitajski navadi priklonil na vse strani in v kitajščini dejal: »Rad vas imam!« 

To so bile edine besede, ki se jih je na poti na Kitajsko naučil in bilo je dovolj, da je za vedno osvojil njihova srca. Kitajščine se je hitro učil in čeprav so mu francoski misijonarji nasprotovali, češ da v poganskem jeziku ne more oznanjati evangelija, je vztrajal. 

»Pokazalo se je, da je ljubezen vedno daljnovidna, iznajdljiva in moderna. Koncilski duh je v njem živel že davno pred koncilom,« je o sobratu zapisal upokojeni novinar Družine, salezijanec Jože Zadravec.

»S Kitajci je bil Kitajec, z Vietnamci Vietnamec!« FOTO: Donbosko.si.

Trikrat izgnan: iz Kitajske, iz severnega in južnega Vietnama

Na Kitajskem je ostal 14 let, njegovo vodilo pri delu z mladimi pa je bilo, da je imel prednost vedno tisti, ki je bil večji revež in sirota – ne glede na vero. To je bilo, kot je zapisal njegov sobrat Zadravec, »vir blagoslova in naklonjenosti ter simpatije ljudi.« 

Leta 1951 so ga kitajske komunistične oblasti izgnale iz države in odšel je v severni Vietnam, od koder je moral bežati že po dveh letih. Nato je v južnem Vietnamu živel 20 let »s streli nad glavo in v nenehnem strahu«. Preživel in uspešno delal ter osvajal srca ljudi je le, kot je večkrat povedal, ker je močno zaupal varstvu Marije Pomočnice. 

Vendar leta 1976 je doživel še tretji izgon – tokrat se je umaknil na Tajvan, spet med Kitajce. Nenehen strah pa je pustil posledice, zbolel je in operiral ga je dr. Janez Janež. Leta 1979 se je – le za nekaj mesecev, da okreva – vrnil v domovino, kjer pa je ostal zadnjih 20 let življenja. 

Do smrti leta 1999 pa je ostal misijonar – »misijonar na daljavo«.

Izjemna pisna zapuščina 

Kako dober vzgojitelj in dobrohoten misijonar je bil Andrej Majcen za Kitajce in Vietnamce, so pričali številni obiski iz Daljnega vzhoda. V Vietnam je prišel kot prvi salezijanec, ko je po 20 letih odhajal, je bilo okrog njega 150 salezijanskih duhovnikov in novincev. 

»Njegov dobrohotni in blagi nasmeh je vse osvajal,« je zapisal Zadravec. Postal je vietnamski »don Boško«, kot so ga klicali, častitljivi patriarh, Mojzes, ki jih je popeljal v nove čase, nadvse ljubljeni oče – s temi nazivi ga v Vietnamu še vedno poznajo. 

Najbolj zgovorno o tem pričajo pisma, nekaj tisoč jih je, ki so mu jih pošiljali po izgonu iz Vietnama vse do njegove smrti. Salezijanski skupnosti je zapustil izjemno pisno zapuščino, več kot tri tisoč strani zapisov v drobnem rokopisu, premišljevanja, osebni dnevniki. Kot pravijo salezijanci, so to pravi priročniki, celo učbeniki, kako se pride do svetosti življenja. 

Tisti, ki so Andreja Majcna poznali, trdijo, da svojega misijonskega dela še ni končal – nadaljuje ga s priprošnjami iz nebes. Mnogi se mu priporočajo v raznih potrebah. Septembra 2010 se je začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo, septembra 2019 je bil škofijski postopek zaključen, gradivo pa posredovano v Vatikan. (Več o tem, kako blizu je Andrej Majcen na poti do oltarja, kdo naj se mu še posebej priporoča in o čudežih na njegovo priprošnjo pa v novi tiskani številki Družine.) 

Molitev za priprošnjo:

Neskončno sveti Bog.

Tvoj zvesti služabnik Andrej Majcen,

misijonar na Kitajskem in v Vietnamu,

goreč salezijanec in duhovnik,

je z velikim žarom vsem oznanjal evangelij,

še posebno ubogi in zapuščeni mladini.

Na goro svetosti se je vzpenjal

z velikodušno dobroto in ljubeznivostjo

ter s posredovanjem tvojega usmiljenja

v zakramentu svete spovedi.

Prosimo te,

poveličaj ga pred nami na čast oltarja.

Pomagaj nam, da ga bomo vneto posnemali

in tebe iskreno častili.

Po njegovi priprošnji

nas usliši v naših potrebah.

Naj bo tudi naše življenje ena sama hvalnica

tebi, ki si slavljen zdaj in vekomaj. Amen.


Nalaganje
Nazaj na vrh