Virštajn
Objava:
31. 05. 2007 / 08:50
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Virštajn
Geološka učna pot Rudnica-Virštajn
Kozjanski park, ki je bil ustanovljen leta 1981, zdajšnje ime pa je dobil leta 1999, je z 206 kvadratnimi kilometri površine največji regijski park v Sloveniji. Na severu ga omejuje 686 metrov visoka Rudnica, na jugu malenkost višja Orlica in na vzhodu mejna reka Sotla. Na njegovem severnem robu so pred leti uredili Geološko učno pot Rudnica-Virštajn, ki razkriva geološko zgodovino te premalo poznane pokrajine. Če imamo v žepu Vodnik po geološki učni poti na Rudnico in Virštajn ter smo hkrati vsaj malce radovedni, kaj se skriva pod našimi nogami, se med hojo ne bomo dolgočasili. Kljub temu bi bilo škoda, če izletu ne bi dodali še nekaj vsebine po lastni izbiri. Pot nas namreč pelje mimo samostana v Olimju in božjepotne cerkve Device Marije na Pesku, čez cvetoče travnike in razgledne prevale ...
Samostan v Olimju je ena izmed točk Geološke učne poti
Med vožnjo iz Podčetrtka proti Olimju zavijemo pred cerkvijo Device Marije na Pesku v desno na stransko cesto, po kateri kmalu prispemo do začetka naše poti. Prva izmed enaindvajsetih opazovalnih točk nas prestavi na začetek 19. stoletja, ko so na območju Rudnice začeli kopati železovo rudo. Poleg informacijske table opazimo vhod v enega izmed rovov. Ker nimamo baterijske svetilke, se tema okrog nas hitro zgosti, in tako se že po nekaj korakih obrnemo ter vrnemo v naročje dnevne svetlobe.
Nekaj metrov naprej zavijemo s ceste v breg, obidemo ograjen pašnik in se vzpnemo do samotne domačije. Ta del poti je precej zaraščen, zato nam zbudi nekaj dvomov, ki pa se med prijetnim klepetom z domačinom, ki grabi seno, hitro razkadijo. Mimo druge točke, kjer nas bolj kot geološka sestava tal zaposlujejo gozdne jagode, prispemo do asfaltne ceste. Zavijemo v desno, se spustimo do sosednje domačije in nadaljujemo do opuščene žganjekuhe, kjer je četrta točka geološke poti. Kamnina se spremeni, v potočku, nad katerim se spreletava kačji pastir, nastaja lehnjak. Pri naslednji kmetiji zavijemo v gozd, gremo pod daljnovodom ter se sprehodimo med visokimi travami in napol odcvetelimi ivanjščicami.
Asfaltna cesta nas mimo dveh zanimivih usekov pripelje do Orešja, kjer opazimo nekaj kosov rdeče obarvanega jaspisa. Za zadnjimi hišami se polagoma spustimo do kamnoloma ob cesti na Rudnico in po njej nadaljujemo do Olimja. Spotoma si pri trinajsti točki ogledamo še slikovite plasti kamnin, ki se razkazujejo na strmini.
Geološka učna pot Rudnica-Virštajn nas vpelje v čudoviti svet kamnin. Ob njej pa je še polno drugih zanimivosti, ki bi jih bilo škoda spregledati
V prijetno hladni cerkvi, v lekarni in na klopi pred lepo poslikanim pročeljem samostana v Olimju nam spregovori drugačna zgodovina. Pripoveduje o gradu, ki je že v 11. stoletju stal na tem kraju, in o pavlincih, ki so semkaj prišli sredi 17. stoletja. Ti so zgradili cerkev in uredili lekarno, ki je danes tretja najstarejša ohranjena lekarna v Evropi. Pavlinci so v Olimju ostali 120 let, dokler jih niso pregnale reforme Jožefa II. Samostan je znova oživel šele leta 1999, ko so se v njem naselili minoriti. Olimje je bilo tudi pomembna postaja na življenjski poti blaženega Antona Martina Slomška, ki je tam 26. septembra 1824 obhajal novo mašo.
S ceste med Olimjem in Podčetrtkom zavijemo proti restavraciji Amon. Na križišču pred njo se poženemo v breg. Vijugasta cesta nas popelje mimo zadnjih štirih točk geološke poti. Še posebej zanimiva je devetnajsta, ki nam razkriva nenavadne vzorce v pesku, in dvajseta, kjer opazujemo mejo med geološkima obdobjema. S Plohovega Brega, od koder je lep razgled daleč proti jugu, se vrnemo do označenega odcepa, zapustimo cesto in se po gozdni poti spustimo v dolino.
S tem je krog že skorajda sklenjen, saj se moramo vrniti le še do izhodišča. A prav zdaj se ne splača hiteti, saj bi bilo škoda izpustiti zadnjo znamenitost ob poti. Po nekajminutnem zložnem vzponu se na vrhu pobočja izriše podoba podružnične cerkve Device Marije na Pesku. Mogočen šilast zvonik, ki kaže v nebo, je nemara najpomembnejša točka današnjega izleta. Geološko obarvano nam namreč sporoča, da je življenje pametno graditi na skali, ne na pesku.
Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Marije vnebovzete v Olimju je maša vsako nedeljo ob 9. uri.
Izhodišče: Slake pri Olimju.
Dolžina poti: 10 kilometrov.
Čas hoje: približno 5 ur.
Kratek opis poti: Geološka učna pot Rudnica–Virštajn pelje po valovitem gričevju okrog Olimja. Na enaindvajsetih opazovalnih točkah lahko spoznamo geološke značilnosti in posebnosti tamkajšnje pokrajine, ki so podrobno opisane v Vodniku po geološki učni poti na Rudnico in Virštajn (dobimo ga na upravi Kozjanskega parka v Podsredi, na Turistično informacijskem centru v Podčetrtku in v Termah Olimia). Ob poti je še vrsta drugih zanimivosti, od božjepotne cerkve Device Marije na Pesku in samostana v Olimju do barvitega cvetja in zanimive pokrajine. Pot je označena s puščicami in ji večinoma ni težko slediti. Hodimo po gozdnih stezah, kolovozih in asfaltnih cestah. Če se nam zdi pot predolga, jo lahko končamo že pri šesti ali sedemnajsti točki.
Zemljevid: Celjska kotlina, 1 : 50.000.
22 / 3.junija 2007
Kozjanski park, ki je bil ustanovljen leta 1981, zdajšnje ime pa je dobil leta 1999, je z 206 kvadratnimi kilometri površine največji regijski park v Sloveniji. Na severu ga omejuje 686 metrov visoka Rudnica, na jugu malenkost višja Orlica in na vzhodu mejna reka Sotla. Na njegovem severnem robu so pred leti uredili Geološko učno pot Rudnica-Virštajn, ki razkriva geološko zgodovino te premalo poznane pokrajine. Če imamo v žepu Vodnik po geološki učni poti na Rudnico in Virštajn ter smo hkrati vsaj malce radovedni, kaj se skriva pod našimi nogami, se med hojo ne bomo dolgočasili. Kljub temu bi bilo škoda, če izletu ne bi dodali še nekaj vsebine po lastni izbiri. Pot nas namreč pelje mimo samostana v Olimju in božjepotne cerkve Device Marije na Pesku, čez cvetoče travnike in razgledne prevale ...
Samostan v Olimju je ena izmed točk Geološke učne poti
Med vožnjo iz Podčetrtka proti Olimju zavijemo pred cerkvijo Device Marije na Pesku v desno na stransko cesto, po kateri kmalu prispemo do začetka naše poti. Prva izmed enaindvajsetih opazovalnih točk nas prestavi na začetek 19. stoletja, ko so na območju Rudnice začeli kopati železovo rudo. Poleg informacijske table opazimo vhod v enega izmed rovov. Ker nimamo baterijske svetilke, se tema okrog nas hitro zgosti, in tako se že po nekaj korakih obrnemo ter vrnemo v naročje dnevne svetlobe.
Nekaj metrov naprej zavijemo s ceste v breg, obidemo ograjen pašnik in se vzpnemo do samotne domačije. Ta del poti je precej zaraščen, zato nam zbudi nekaj dvomov, ki pa se med prijetnim klepetom z domačinom, ki grabi seno, hitro razkadijo. Mimo druge točke, kjer nas bolj kot geološka sestava tal zaposlujejo gozdne jagode, prispemo do asfaltne ceste. Zavijemo v desno, se spustimo do sosednje domačije in nadaljujemo do opuščene žganjekuhe, kjer je četrta točka geološke poti. Kamnina se spremeni, v potočku, nad katerim se spreletava kačji pastir, nastaja lehnjak. Pri naslednji kmetiji zavijemo v gozd, gremo pod daljnovodom ter se sprehodimo med visokimi travami in napol odcvetelimi ivanjščicami.
Asfaltna cesta nas mimo dveh zanimivih usekov pripelje do Orešja, kjer opazimo nekaj kosov rdeče obarvanega jaspisa. Za zadnjimi hišami se polagoma spustimo do kamnoloma ob cesti na Rudnico in po njej nadaljujemo do Olimja. Spotoma si pri trinajsti točki ogledamo še slikovite plasti kamnin, ki se razkazujejo na strmini.
Geološka učna pot Rudnica-Virštajn nas vpelje v čudoviti svet kamnin. Ob njej pa je še polno drugih zanimivosti, ki bi jih bilo škoda spregledati
V prijetno hladni cerkvi, v lekarni in na klopi pred lepo poslikanim pročeljem samostana v Olimju nam spregovori drugačna zgodovina. Pripoveduje o gradu, ki je že v 11. stoletju stal na tem kraju, in o pavlincih, ki so semkaj prišli sredi 17. stoletja. Ti so zgradili cerkev in uredili lekarno, ki je danes tretja najstarejša ohranjena lekarna v Evropi. Pavlinci so v Olimju ostali 120 let, dokler jih niso pregnale reforme Jožefa II. Samostan je znova oživel šele leta 1999, ko so se v njem naselili minoriti. Olimje je bilo tudi pomembna postaja na življenjski poti blaženega Antona Martina Slomška, ki je tam 26. septembra 1824 obhajal novo mašo.
S ceste med Olimjem in Podčetrtkom zavijemo proti restavraciji Amon. Na križišču pred njo se poženemo v breg. Vijugasta cesta nas popelje mimo zadnjih štirih točk geološke poti. Še posebej zanimiva je devetnajsta, ki nam razkriva nenavadne vzorce v pesku, in dvajseta, kjer opazujemo mejo med geološkima obdobjema. S Plohovega Brega, od koder je lep razgled daleč proti jugu, se vrnemo do označenega odcepa, zapustimo cesto in se po gozdni poti spustimo v dolino.
S tem je krog že skorajda sklenjen, saj se moramo vrniti le še do izhodišča. A prav zdaj se ne splača hiteti, saj bi bilo škoda izpustiti zadnjo znamenitost ob poti. Po nekajminutnem zložnem vzponu se na vrhu pobočja izriše podoba podružnične cerkve Device Marije na Pesku. Mogočen šilast zvonik, ki kaže v nebo, je nemara najpomembnejša točka današnjega izleta. Geološko obarvano nam namreč sporoča, da je življenje pametno graditi na skali, ne na pesku.
Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Marije vnebovzete v Olimju je maša vsako nedeljo ob 9. uri.
Izhodišče: Slake pri Olimju.
Dolžina poti: 10 kilometrov.
Čas hoje: približno 5 ur.
Kratek opis poti: Geološka učna pot Rudnica–Virštajn pelje po valovitem gričevju okrog Olimja. Na enaindvajsetih opazovalnih točkah lahko spoznamo geološke značilnosti in posebnosti tamkajšnje pokrajine, ki so podrobno opisane v Vodniku po geološki učni poti na Rudnico in Virštajn (dobimo ga na upravi Kozjanskega parka v Podsredi, na Turistično informacijskem centru v Podčetrtku in v Termah Olimia). Ob poti je še vrsta drugih zanimivosti, od božjepotne cerkve Device Marije na Pesku in samostana v Olimju do barvitega cvetja in zanimive pokrajine. Pot je označena s puščicami in ji večinoma ni težko slediti. Hodimo po gozdnih stezah, kolovozih in asfaltnih cestah. Če se nam zdi pot predolga, jo lahko končamo že pri šesti ali sedemnajsti točki.
Zemljevid: Celjska kotlina, 1 : 50.000.
22 / 3.junija 2007
