Spomine Vrenje v Kranju od 1986 je Vitomir Gros izdal pri Zavodu za turizem Cerklje, v občini, kjer je dolgoletni župan njegov politični sopotnik Franc Čebulj. Ker so njegovi družini komunisti zaplenili (pokradli, kot pravilno piše v knjigi) podjetje oziroma premoženje, je seveda do komunistov do konca jasen. Spomini so ves čas zelo konkretni in dokumentirani. Morda so do zdaj edini oziroma prvi, v katerih lahko preberemo, kako so se morali demokrati (protikomunisti) boriti s komunisti ob demokratizaciji in osamosvojitvi, ko so imeli veliko premoč v medijih in na drugih področjih, saj so v petdesetih letih diktature z najhujšim nasiljem uzurpirali in si izgradili oblast, ki bolj totalitarna ne bi mogla biti. Zato so Grosovi spomini prvovrstno pričevanje, njihova odlika pa je ves čas nadvse jasna beseda o komunistih oziroma o njihovi »politiki« jemanja in zatiranja ter dajanja svojim. Veliko lahko preberemo tudi o nekaterih, ki so se pridružili Demosu, da so bili ali vrinjenci ali oportunisti, ki so s tem svojim »početjem« pomagali komunistom ter njihovim naslednikom, da so ohranjali še naprej v tranzicijo moč in privilegije.

Govoril je z avtoriteto in tehtno

Poglejmo najprej kar je v uvodu v knjigi napisal prof. Andrej Lapuh, Grosov sosed v Kranju. Zapisal je, da je Vitomirja Grosa prvič srečal pred skoraj štiridesetimi leti. »Mnogi ljudje, predvsem Kranjčani, ga poznajo ali pa mislijo, da ga poznajo, osebno ali iz časopisov. Ker takrat nisem bil Kranjčan in razmer v kranjski družbi nisem poznal, sem njega in njegovo družino gledal politično precej neobremenjeno. Prebival sem neposredno nad njegovo domačijo. Kot soseda sva se večkrat srečala in izmenjala nekaj besed. Govoril je z avtoriteto in tehtno. Poseben vtis je name naredila njegova družina, ki je bila s šestimi otroki večja kot ostale. Otroke je ob Vitomirju vzgajala njegova žena Romana, tiha in delavna ženska, ki je bila ob skrbi za otroke v podjetju zaposlena še kot direktorica, tajnica, računovodja in še marsikaj drugega.«

Kraja premoženja je Vitomirja Grosa zaznamovala za vse življenje

Vitomirja Grosa so zaznamovali njegovi predniki. Družina Majdič, katere potomec je Vitomir in je bila pred drugo svetovno vojno ena najpremožnejših družin v Sloveniji, je zgradila nekaj pomembnih objektov v Kranju. Konec devetnajstega stoletja je kupila Savski otok in ga uredila. Ob mlinu, ki je pred nekaj leti v nepojasnjenih okoliščinah zgorel, so dogradili elektrarno ter pošiljali elektriko Kranju in večjemu delu Gorenjske. Vsak meter zemlje, na katerega so postavili steber za daljnovod, so odkupili od kmetov. Po kanalu, ki je dovajal vodo elektrarni, je plula ladjica, ki je poglabljala savsko strugo in vozila prod na bregove reke. Danes ob nizkem vodostaju Save so ogromne količine proda, ki zasipava strugo, zato je možnost poplave Savskega oziroma Majdičevega loga veliko večja kot nekdaj. Po letu 1945 so komunisti večino Majdičevega oziroma Grosovega premoženja »nacionalizirali« oziroma pokomunistili (nasilno pokradli). To dejstvo je Vitomirja Grosa zaznamovalo za vse življenje.

Inženirski poklic ga je naučil logičnosti, natančnosti in organiziranosti

Drugo, kar ga je izoblikovalo, je bila njegova izobrazba. Postal je inženir strojništva in se zaposlil na Turboinštitutu in Fakulteti za strojništvo. Inženirski poklic ga je naučil logičnosti, natančnosti in organiziranosti. Zaradi izrednega spomina je postal živa enciklopedija. Poleg tega je redno pisal dnevnik, v katerega je beležil dnevne dogodke in z njim ohranjal pregled nad dogajanjem. Po univerzitetnih letih je z očetom ustanovil svojo družbo, usmerjeno v kmetijsko mehanizacijo.

Spominska slovesnosti ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 2. novembra 2024, položitev venca, Vitomir Gros, Danijel Malenšek, Janez Juhant in Stane Okoliš. Foto: Ivo Žajdela

Medijska propaganda je proti njemu prefinjeno poudarjala samo slabe stvari

Vitomir Gros je bil obrtnik z vsem svojim bitjem. Njegovo prepričanje, da lahko sebe in družino preživi z lastnimi rokami, ter izguba premoženja v nacionalizaciji sta ga preoblikovala v liberalca. Na to je bil vedno ponosen. Zato je bilo skoraj logično, da se je začel ukvarjati s politiko. Njegov svetovni nazor je bil diametralno nasproten uradni socialistični doktrini v Jugoslaviji. Tukaj pa je nastopil še njegov karakter. Vsakomur, s komer se je pogovarjal, je resnico, ki jo je dojemal v življenju, povedal neposredno. In ta resnica je bila za marsikoga boleča, še posebej za tistega, ki se je udinjal bivšemu komunističnemu režimu. Zato si je nakopal nasprotnike, ki so brez milosti udrihali čez njega in njegov pogled, pa naj je bilo to v državnem zboru, v katerem je bil predsednik komisije za privatizacijo, ali na občinski ravni, kjer je bil devet let župan. Njegovo ime je postalo slabšalno, ker je medijska propaganda proti njemu prefinjeno poudarjala samo slabe stvari. Še danes so mnogi ljudje prepričani, da je bilo njegovo županovanje slabo. Šlo je tako daleč, da ga nekatere strukture še danes hočejo uničiti. Tu je tudi zgodba o denacionalizaciji, ki se – sramotno – še po tridesetih letih ni končala.

Občina je v njegovem mandatu postala servis za ljudi in ne obratno

Četrta stvar je bilo županovanje. V županovanje Kranja je prinesel drugačno razmišljanje. Občina je v njegovem mandatu postala servis za ljudi in ne obratno. Njegova velika poteza v tem času je bila, da je po zakonu o denacionalizaciji vložil v korist občine zahtevek za preko sto kranjskih podjetij, ki so bila prej v družbeni lasti. Tako bi podjetja postala občinska last. To je preprečevalo divje lastninjenje. V tistem času je kranjska industrija delovala glede na slovenske razmere relativno dobro. Po volilnem neuspehu pri potegovanju za tretji županski mandat pa se je začela razprodaja kranjske industrije, kar je srž problema propada industrije v Kranju in okolici. Za svoje županovanje Vitomir Gros ni hotel plače in je delal pro bono, enako je delal v slovenskem parlamentu; ta podatka sta verjetno večini neznana.

Vitomir Gros je videl dlje kot večina Slovencev

Peti zaznamek v življenju Vitomirja Grosa je bilo slovensko osamosvajanje. Vanj se je vrgel z vsem žarom in prizadevnostjo. S svojim prodornim duhom in logiko je bil v izjavah o slovenski državi pred časom, za svoje poteze mnogokrat ni dobil podpore svojih osamosvojitvenih kolegov. Za marsikatero njegovo pobudo, ki je ni uspel uveljaviti, se je v naslednjih letih izkazalo, da bi Slovenijo lahko obvarovala slabih posledic in stranpoti. Andrej Lapuh je zapisal, da sta se sedem let po osamosvojitvi pogovarjala o dogodkih tistih dni. Gros je izjavil: »Boste videli, da bodo Kučana naredili za največjega osamosvojitelja Slovenije.« Lapuh: »Takrat mu nisem verjel, a danes mediji njegove besede potrjujejo. Vsekakor je Vitomir Gros videl dlje kot večina Slovencev. Treba je priznati, da je imel vizijo osamosvojitve in jo je tudi udejanjal. Pravzaprav je zato nastala tudi ta knjiga. Pred bralca postavlja dejstva, ki bodo zgodovinarje in ljudi, ki so osamosvojitev izpeljali, spominjala na odločitve, ki so jih takrat sprejemali. Ali so se skladali z vizijo Vitomirja Grosa ali ne, bosta pokazali pričujoča knjiga in zgodovina. Že zato je primerno, da dejstva pridejo na dan.«

Tujina jugoslovanskih zablod ni več financirala, razpad je bil neizbežen

Vitomir Gros je v povzetku knjige Vrenje v Kranju od 1986 zapisal, da je povzetek o tako burnem času, kot je bilo obdobje od 1986 do 1999, težko napisati. Še zlasti, ker se dogajanja prepletajo, tako časovno kot vsebinsko in tudi po panogah, deloma pa celo z refleksijo na današnji čas. Da je razumevanje dogajanj lažje, je najprej prikazal zatečeno slabo stanje tako v Sloveniji kot v skupni zvezni SFRJ, tudi nekatere osebne probleme posameznikov, tudi svoje.

V nadaljevanju je poskušal prikazati predvsem gospodarske probleme, kajti iz njih posredno izvirajo vsi ostali. Predvsem se mu je zdelo pomembno na čim bolj nazoren način prikazati, kako so posamezne zvezne (federalne) države poskušale zase prigrabiti več, kot jim je šlo v pošteni večnacionalni skupnosti. Federalna država je nujno pričela pokati po šivih in počasi, a nezadržno razpadati. Gospodarstvo je hiralo, zlasti družbeno. Zasebno se je dušilo v primežu davkov in logično reagiralo z zmanjševanjem stroškov, predvsem z odpuščanjem zaposlenih. Posledično so se tanjšali vsi proračuni, nastopila je finančna kriza, ki so jo poskušali pokriti z mednarodnimi krediti, kar pa ni moglo trajati dolgo. Tujina jugoslovanskih zablod ni več financirala. Razpad je bil neizbežen.

Prve povojne volitve, ko so nekomunisti premagali komuniste

»Davčnemu primežu in vedno novim obveznostim smo se upirali tudi samostojni gospodarstveniki, takrat dovoljeni le kot obrtniki, v Sloveniji predvsem v Tržiču, Kranju, Ajdovščini in Ljutomeru,« je zapisal Gros. »Ker ni šlo drugače, smo šli na volitve v organe Obrtnega združenja Kranj, na katerih smo premagali prejšnje komunistično vodstvo. To so bile menda prve povojne volitve, ko so nekomunisti premagali komuniste. V nadaljevanju smo se borili z levo usmerjeno Zvezo obrtnih združenj Slovenije, tudi proti ustanovitvi take zveze na jugoslovanski ravni, kar je želela uresničiti ZOZS, ko je SFRJ že razpadala. Njeno življenje in delovanje smo obrtniki preprečili, čeprav so jo na silo ustanovili.«

Družina Vitomirja Grosa. Vir: knjiga

Prvič po drugi svetovni vojni, tako v Kranju kot v Sloveniji

»Ker so se bližale državne in občinske volitve smo obrtniki ustanovili Slovensko obrtniško stranko (SOS). V Kranju smo jeseni 1989 pet kmetov, pet obrtnikov in en krščanski demokrat ustanovili Združeno opozicijo Kranja, ki se je preimenovala v koalicijo DEMOS. V kratkem je polno zaživela in bila med najaktivnejšimi v Sloveniji. Zaradi izrednega truda kranjskega DEMOS-a in priključitve SOS v koalicijo z DEMOS-om je v Sloveniji leta 1990 zmagala DEMOS-ova koalicija. Prvič po drugi svetovni vojni, tako v Kranju kot v Sloveniji.«

Ker nismo izpeljali lustracije komunističnih zlikovcev, so nas ti močno ovirali pri vsem

»Po volitvah se je demokracija v Sloveniji okrepila, nepremišljeno pa DEMOS kljub mnogim zahtevam ni izpeljal lustracije prejšnjega komunističnega režima in njegovih najhujših izvajalcev. To je Sloveniji močno škodovalo, imeli smo težave pri sprejemu Deklaracije o samostojnosti Slovenije. Na skupni seji Skupščine RS je bila sicer sprejeta, a kot preimenovana v Deklaracijo o suverenosti Slovenije 2. 7.1990. Deklaracijo o samostojnosti Slovenije smo med prvomajskimi prazniki leta 1990 na Groharjevi domačiji v Heblarjih pri Sorici dogovorili vodstvo SOS, takrat že LS (Liberalna stranka), napisala pa sva jo Ingo Paš in Vitomir Gros ob pomoči Petra Smuka, Marjana Ciperleta, Franca Golije in Viktorja Brezarja. Ker nismo izpeljali lustracije komunističnih zlikovcev, so nas ti močno ovirali pri vsem, tudi pri sprejemanju plebiscitnih pogojev, osamosvojitvi, dokončanju DEMOS-ovih nalog in povzročili razpad DEMOS-a.«

Tako so na Groharjevi domačiji pri Sorici 26. aprila 1998 obeležili osmo obletnico sestave Deklaracije o samostojnosti Slovenije, od leve: Minka Brezar, Viktor Brezar, France Golija, sosed Florjančič z ženo, Marjeta Golija, Danijel Malenšek, Vitomir Gros in Ingo Paš. Vir: knjiga

Kljub nagajanjem, političnim nasprotovanjem in medijskim masakrom

»Kljub mnogim nagajanjem, političnim nasprotovanjem in medijskim masakrom nam je v DEMOS-u uspelo uspešno izpeljati priprave na plebiscit, skupaj s celotnim slovenskim narodom prepričljivo izglasovati plebiscitno voljo za samostojno Slovenijo, pripraviti vso potrebno zakonodajo, ki je bila potrebna za razglasitev samostojnosti, kar nam je uspelo kljub odstopu podpredsednika vlade Mencingerja in finančnega ministra Kranjca v najbolj kritičnem času osamosvajanja, vzdržati pritisk okupatorske jugo-armade takoj po razglasitvi samostojnosti Slovenije 25. junija 1991 s posebno Deklaracijo o samostojnosti in jo poraziti, po čisti vojaški zmagi vzdržati pritisk zahodnih zaveznikov in pogoje vsiljeno sprejete sramotne Brionske deklaracije.«

Po volitvah leta 1990 je na prošnjo zgodovinarja Janka Prunka napisal besedilo o ustanavljanju Slovenske obrtniške stranke (SOS). Vir: knjiga

Gros govori o petdeset let vcepljanja strahu med ljudi

Knjiga torej poizkuša prikazati politična in gospodarska dogajanja od leta 1986 do 1989, predvsem iz vidika obrtništva in gospodarstva v Kranju in tudi širše. Od 1989 dalje pa Vitomir Gros želi prikazati dogajanja od začetka delovanja Združene opozicije Kranja oziroma nato DEMOS-a v Kranju in Sloveniji z analizo razlogov za nujen razpad »ljudstvo dušeče zvezne države«.

Govori tudi o težavah s tedanjo komunistično oblastjo v Kranju in Sloveniji. Govori o petdeset let vcepljanja strahu med ljudi. Mnogi kljub veliki želji niso upali sodelovati z opozicijskim DEMOS-om, razen s tiho podporo na volitvah. Ob tem avtor razmišlja o vzrokih drobljenja demokratičnih političnih sil, o tihih, dostikrat prikritih sporih med demokrati, sebičnih političnih namenih nekaterih, ki so na koncu pripeljali do razpada DEMOS-ove politične grupacije, najprej v Sloveniji, nato pa še v Kranju. In o politični dediščini DEMOS-a, ki so je s kolikor toliko znosno, a še vedno vsaj delno demokracijo, deležni vsi občani bivše in sedanje občine Kranj in Republike Slovenije.

»Vse se je srečno izteklo, le pošastni komunizem se nam je Slovencem delno vrnil. Je že tako, da nas poleg dobrih doletijo tudi slabe stvari. A Slovenci smo bili vedno vzdržljivi in, kadar je bilo to potrebno, do zagrizenosti trmasti ljudje. Uspelo nam bo, malodušje je nepotrebno. Zato bodimo veseli ter vase in v svojo domovino trdno prepričani.«

Nadaljevanje v: Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič [2]