Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič, denacionalizacija [2]
Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič, denacionalizacija [2]
Nadaljevanje iz: Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič [1]
Vedno več je odkritega poveličevanja proslulega komunizma
Takoj v uvodu knjige Vrenje v Kranju od 1986 je Vitomir Gros opozoril, da se Demosova osamosvojitvena in demokratizacijska zgodba časovno vse bolj odmika. Spomini bledijo, arhivi so nepopolni, deloma se izgubljajo, nekateri celo namerno, večkrat ponovi v knjigi. »Začelo se je zamolčevati zgodovinska dejstva. DEMOS in njegove za Slovenijo odločilne pozitivne odločitve ter dogodke v njegovi organizaciji se je pričelo brisati iz zgodovine in iz slovenske narodove zavesti. Iz spleta se brišejo deli člankov ali kar celi članki, ki govorijo o pozitivni vlogi DEMOS-a, njegovih strank in pripadnikov. V nasprotnem primeru pa se vedno bolj poveličuje ravnanja DEMOS-u nasprotnih političnih sil in njihovih pripadnikov, celo takih, ki so se do zadnjega branili samostojnosti Slovenije in zagovarjali SFRJ. Vedno več je odkritega poveličevanja proslulega komunizma!«
Retorika je enaka, največkrat neresnična ter zvito in potuhnjeno zavajajoča
»Skratka o DEMOS-u in o njegovih pripadnikih skoraj ni več javnih zapisov, o njegovih nasprotnikih, zlasti o komunistih vseh vrst, je zapisov neznansko veliko. Ponavlja se način enostranskega zgodovinopisja iz časov po drugi svetovni vojni. Tako profesionalnega, pretežno režimskega, še bolj pa amaterskega, ne vem od koga naročenega. Retorika je enaka, največkrat neresnična ter zvito in potuhnjeno zavajajoča, le vsebina obravnav je druga.
V tej knjigi sem bil prisiljen marsikateri dogodek na drugem mestu vsaj delno ponoviti. Predvsem zato, da je možno lažje slediti dogodkom, ki se časovno, smiselno in drugače prepletajo. Mislim, da to v določeni meri pripomore k boljši jasnosti razlage oziroma pripovedi.«
Jara kača nerešene denacionalizacije Grosove družine v Kranju
Vedno več ljudi ga je nagovarjalo, naj kaj napiše kot očividec in udeleženec teh dogodkov, torej o tistem turbulentnem času. Tudi sam je o tem veliko razmišljal, a je zaradi pomanjkanja časa kar preveč odlašal.
»Glavni razlog za odlašanje s pisanjem o preteklih dogodkih je bila nerešena denacionalizacija moje Grosove družine v Kranju, moje širše Majdičeve družine prav tako v Kranju in še širše Kotnik – Lenarčičeve družine na Verdu in Pohorju. Prvo sva z bratom Mladenom uspešno zaključila. Drugo sta prvih 10 let vodila brat Mladen in deloma bratranec Aleksander Majdič, nato pa že 30 let jaz sam z občasno bratovo pomočjo. Ker sem edini Majdičev dedič, ki še živim v domačem Kranju, sem na bratov predlog prevzel nase še mukotrpno vodenje skrbništva Majdičevim vrnjenega premoženja do pravnomočnosti dednih postopkov, ki se prav tako nikakor ne končajo. Vsi ti postopki so mi v zadnjih tridesetih letih vzeli skoraj ves moj prosti čas.«
Vitomir Gros in Janez Juhant na spominski slovesnosti ob obletnici komunističnega umora dr. Lamberta Ehrlicha na Streliški ulici v Ljubljani 26. maja 2026. Foto: Ivo Žajdela
Vse od okupatorjev zaplenjeno premoženje so ponovno zaplenili komunisti
»Nikakor se ne končajo postopki vračanja ukradenega Majdičevega in Kotnik – Lenarčičevega premoženja. V Kranju je bilo doslej po vrednosti vrnjenega manj kot 1 % ukradenega premoženja, na Pohorju in na Verdu pa nekaj več. Vendar se družno trudijo, oblast in zavezanci, da bi vrnili čim manj, po možnosti v obliki malo vrednih obveznic, namesto v naravi. Na Pohorju celo poskušajo uveljaviti izmišljeno, nikjer, v nobenem zakonu napisano načelo, češ da so ing. Milanu Lenarčiču zaplenili premoženje že nacistični okupatorji. Da bi torej morali potomci upravičenca zahtevati vrnitev premoženja od njih. Čeprav so po drugi svetovni vojni vse od okupatorjev zaplenjeno premoženje ponovno zaplenile komunistične YU oblasti. In čeprav je upravičenčeva mati po koncu vojne ravnala v skladu s takratno zakonodajo in po njegovem pooblastilu zahtevala vrnitev vsega od okupatorjev zaplenjenega premoženja.«
Slovenijo brez kakršnih koli dejanskih omejitev pustošijo najrazličnejše tolpe
O denacionalizacijskih, skrbniških in vseh ostalih postopkih je v dednem postopku Dd 308/1995 odvetnik Ivan Kukar iz odvetniške družbe Kukar in partnerji o. p., d. o. o. kot spoznanje nemoči posameznika zapisal v svoji izjavi z dne 12. 7. 2011 naslednje: »Tudi glede na vse navedeno v obravnavani zadevi ni prav nič nenavadno, da Slovenijo dobesedno brez kakršnih koli dejanskih omejitev pustošijo najrazličnejše tolpe, saj je družbena matrica očitno takšna, da se vsakogar, ki v takšnem okolju poskuša pošteno in korektno delati, ekonomsko onemogoči ali celo uniči, zato pa je v naši družbi tako malo normalnih ljudi, ki so pripravljeni prevzemati kakršnokoli odgovorno delo, saj takšno ravnanje ni racionalno. Racionalno je oportuno ravnanje, da se ljudje umaknejo v varno zavetje in čakajo na takšne ali drugačne rente. Ker pa je naravna zakonitost, da se vsak prazen prostor zapolni, ga v Sloveniji pri opravljanju odgovornih funkcij v družbi na vseh nivojih vse bolj zapolnjujejo najrazličnejši brutalno brezobzirni hajduki, ki jim delovanje v takšnem okolju več kot ustreza, zato bo prej ali slej zmanjkalo tako vojnega plena za navedene hajduke, kot tudi rent za vse tiste, ki soglašajo s takšno matrico in se oportuno ne izpostavljajo. Za razliko od zgoraj navedenega pa v normalni državi z ustrezno pravno kulturo vsakdo dobi tisto, kar si zasluži, zato naj v obravnavani zadevi izvedenec ugotovi, koliko si je zaslužil oziroma imel vsak od nas, ki smo skrbeli za zapuščino. Naravna zakonitost pa je tudi, da se vse dobro in slabo prej ali slej povrne, če ne v isti generaciji, pa v naslednjih dveh.«
Gros je dodal, da je odvetnik, ki je bil navzoč na mnogih sodnih obravnavah, že vedel, zakaj je bil prisiljen sodišču predložiti tako obtožujočo izjavo. Kako zanimiva in še danes vedno bolj aktualna je ta izjava, dodaja. »Kot bi naši levi oblastniki kar naprej tekmovali, kdo bo povzročil večje malopridnosti. Skratka vodenje naše države prehiteva samega sebe, iz slabega na slabše.«
V Glinjah pri Borovljah 14. julija 1990, ob grobu Slovencev, ki so jih tam ob koncu vojne umorili Brozovi partizani. Skrajno levo Stane Vezjak, desno Vinko Telič in Vitomir Gros. Telič je živel na Koroškem, med vojno je bil domobranec v Loški dolini. V prvi polovici 80. let ga je Udba »aretirala« (ugrabila) ob prestopu meje z domovino, nato pa uprizorila komunistični »sodni« proces, pred tem pa izjemno obsežno akcijo »zasliševanj« velike množice ljudi na širšem območju Cerknice in Loške doline. Vse je imelo namen še enkrat na smrt zastrašiti Slovence. Komunistični morilci so bili pri uničevanju Slovencev ves čas na delu, več kot 50 let. Foto: Ivo Žajdela
Tisto, kar so nekateri zamolčali, drugi pa prikrili
»Prej sem vse postopke vodil sam, od leta 2021 dalje pa sem tudi denacionalizacijske postopke pričel voditi s pomočjo odvetnika, da sem s soprogo Romano imel vsaj malo časa za najine osebne zadeve, predvsem za najino številno družino. Jaz za ženo, oba pa za šest otrok s štirimi zeti in dvema snahama in njihove družine ter predvsem za 7 vnukov in 7 vnukinj, ki so najino največje veselje. A tudi za druge sorodnike in prijatelje.
Ne nazadnje mi je prav to zadnje pomagalo, da sem se končno odločil, da o tistem nemirnem, a za vse nas tako pomembnem času, napišem predvsem tisto, kar so nekateri zamolčali, spet drugi zavedoma in tretji ponevedoma prikrili.«
Laž, kraja, morjenje in vsi drugi iz njih izvirajoči grehi
Zgodovina je očitno poljubno raztegljiva, kot elastika. Ta šport, nategovanje zgodovinske elastike, vsekakor najbolj obvladajo prav totalitarni in brezdušni režimi. Pri nas smo imeli čast v živo doživeti vse tri. Nacionalsocializem, fašizem in komunizem ter množico njihovih izprijenih variant, je zapisal avtor knjige. »Naši najvišji državni organi doslej niso zmogli toliko moči in hrabrosti, da bi kot vse druge evropske države sprejeli evropsko Resolucijo št. 1481 o obsodbi nacizma, fašizma in komunizma. Nesmrtna grešna duša vseh treh so po vrsti laž, kraja, morjenje in vsi drugi iz njih izvirajoči grehi. Ti so: nepoštenje, nedemokratičnost, brezpravje (kranjski odvetnik Stanislav Klep je slovensko nedemokratično pravosodje imenoval krivosodje), nespoštovanje, zaničevanje, nenaravno obnašanje, vsiljevanje uničujočih ideologij v življenje in šolanje, laganje o klimatskih spremembah, o energiji, o zeleni ideologiji in še marsikaj.«
Vitomir Gros je bil na spominski slovesnosti ob obletnici komunističnega umora dr. Lamberta Ehrlicha na Streliški ulici v Ljubljani 26. maja 2026 govornik. Foto: Ivo Žajdela
Smo družba brez nujnega in civilizacijsko določenega dostojanstva
»Najhuje in moralno najbolj sprijeno pa je dejstvo, da so, razen redkih prebliskov, skoraj vse naše dosedanje (povojne) oblasti naučile prej pregovorno pošten slovenski narod mirno živeti z vsemi vsiljenimi mu grehi. Kot da je to normalen način življenja. Kot da je vse dovoljeno. Kot da laž pomeni le drugo resnico. Kot da kraja pomeni le drug način gospodarjenja. Kot da pošteno gospodarjenje nima nobenega smisla, ker da je le goljufanje primer uspešnega gospodarjenja. Kot da morjenje pomeni le premoč v medsebojnih odnosih. Kot da življenje med več kot tisoč morišči oziroma grobišči pomorjenih na Slovenskem ne pomeni nič posebnega, ne žalostnega ne morečega. Torej, smo družba brez nujnega in civilizacijsko določenega dostojanstva, tako živih kot mrtvih! Torej družba brez kakršnekoli morale! Kot trop krvoločnih podivjanih psov! Skratka, imamo pošastne družbene razmere!«
Na temelju nepristransko ugotovljene zgodovinske resnice
»Slovenski narod se bo slej ko prej moral upreti tem uničujočim družbenim trendom! Vsekakor se bo moral med seboj spraviti na temelju nepristransko ugotovljene zgodovinske resnice, ne pa po diktatu slovenske komunistične partije in njenih sopotnikov, ki je bila skoraj do konca leta 1989 edina dovoljena, od takrat do prvih svobodnih (a nepoštenih) volitev leta 1990 pa vsestransko protežirana, denarno, premoženjsko, medijsko in oblastveno, upravno, kar še vedno traja,« Je zapisal Vitomir Gros v knjigi Vrenje v Kranju od 1986.
Nadaljevanje v: Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič [3]



