Nadaljevanje iz: Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič [2]

O prisluškovanju komunistične tajne eksekutive Službe državne varnosti (SDV, njena prava vsebina v naslovu je bila služba komunistične varnosti) preko telefonskih povezav na pošti je kot župan oziroma takrat še »predsednik Skupščine občine Kranj« odkril naslednje za slovenstvo in človečnost porazno stanje (str. 139–142).

Prisluškovanje Slovencem, ali, kako so si komunisti tlakovali pot v tranzicijo

»Ker nam je prišlo na ušesa, da SDV v Kranju in na Gorenjskem še vedno prisluškuje telefonom preko vmesnih delilnikov, nameščenih v posebnih le za SDV odprtih poštnih prostorih, smo Branko Grims (sekretar SO Kranj), Andrej Šter (sekretar za notranje zadeve SO Kranj) in Vitomir Gros (predsednik SO Kranj) 17. 9. 1990 obiskali podjetje za PTT Kranj na Primskovem. Razgovoru sta prisostvovala direktor Maks Erzin in delno vodja vzdrževanja Marjan Volk. Direktor je povedal, da ima PTT nadzor nad vmesnimi delilniki na končnih in vmesnih centralah, vmesni delilnik v glavni centrali v Kranju pa je po izrecnem navodilu sekretarja RSNZ Igorja Bavčarja še vedno v pristojnosti in uporabi SDV. Na vpogled smo dobili dokumente:

Zapisnik posvetovanja na Brdu 19. 6. 1990 z načelnim dogovorom, da deluje nadzor nad uporabo vmesnih delilnikov preko direktorjev pošt, vrsta uporabe pa mora biti odobrena s konkretno odločbo republiškega sekretarja (ministra).

Zapisnik PTT organizacij z dne 17. 7. 1990, s podpisom direktorja Mitiča in z ugotovitvijo nujnosti čimprejšnjega prenosa vmesnih delilnikov med sredstva PTT.

Dopis z glavo RSNZ, brez datuma in brez številke, s podpisom republiškega sekretarja (ministra) Igorja Bavčarja, z oznako »državna tajnost« in z navedbo, da SDV še ne more izročiti ključev vmesnega delilnika v glavni centrali Kranj, ker te prostore še uporablja.«

Uradni zaznamek o kontroli pošte v Kranju 17. 9. 1990 zaradi prisluškovalnih naprav SDV. Vir: knjiga

Udbovski vmesni delilnik smo si ogledali na mojo izrecno zahtevo

»Ugotovili smo neskladnost med dokumenti. Direktor je poklical delavca SDV Štimca, ki je bil zaposlen kot povezava med SDV in PTT, da bi pojasnil neskladja. Tudi on je pritrdil, da je situacija v nezadovoljivem stanju. Za tretji dopis sploh ni vedel. Dostop v vmesni delilnik Kranj je imel on sam, v njegovi odsotnosti pa njegov podrejeni. Prostor da je v uporabi, PTT nad dostopom nima evidence.

Oblikovali smo mnenje, da je s tako prakso potrebno prekiniti in nadzor nad uporabo vmesnega delilnika Kranj omogočiti PTT Kranj. Štimac bo po službeni dolžnosti obvestil svoje nadrejene, Erzin pa bo urgiral pri PTT, da se stanje čim prej uredi. Erzin je vprašal, ali je obisk namenjen kontroli, ali pa so predstavniki SO Kranj 'komisija'. Izvedel je, da je obisk vsaj trenutno informativne narave, da pa se je problem pokazal v toku pogovorov in ogleda vmesnega delilnika, ki smo si ga ogledali na mojo izrecno zahtevo. Ker se je direktor nekaj izmikal, sem mu rekel, naj vzame iz omare ključ vmesnega delilnika, da si ga gremo ogledat v centralo na Gregorčičevi ulici. Presenečen nad nenadnim ukazom je vzel iz vrha omare nezaklenjeno kartonsko škatlo, v kateri je imel zahtevani ključ in navedene dokumente.«

Vitomir Gros med izkopavanjem na nemškem pokopališču v Kranju 9. junija 1993. Foto: Ivo Žajdela

Z ukazom presenečenja sem uspel dobiti na vpogled nekaj, česar kot državne tajnosti očitno ne bi smel

Tako smo si sploh lahko ogledali vse tri sporne dokumente in vmesni delilnik glavne telefonske centrale Kranj v posebnem, javnosti zaprtem prostoru. Tedaj so nam navzoči razložili in pokazali način priklapljanja magnetofonov na oguljene dele žic mnogožilnih telefonskih kablov, ki so bili speljani iz zemlje na podolgovat delovni operaterjev pult. Izvedeli smo, da je bilo s pregledanimi dokumenti predvideno nadaljevanje prisluškovanja približno 2.000 gorenjskih telefonov. Zanimiva je bila ugotovitev prisotnih merodajnih o neskladnosti dokumentov, kot da bi jih prvič videli.

Nadalje je bilo zanimivo, da sem z ukazom presenečenja uspel dobiti na vpogled nekaj, česar kot državne tajnosti očitno ne bi smel. Naravnost frapantno pa je bilo dejstvo, da je bila škatla s tajnim ključem vmesnega delilnika in s tremi tajnimi dokumenti kar prosto položena in nezaklenjena na vrhu omare v direktorjevi sobi. Spredaj navedeni občinski uradniki smo 17. 9. 1990 spisali uradni zaznamek (Uradni zaznamek o ugotovitvi ukazanega prisluškovanja okoli 2.000 gorenjskih telefonov še po DEMOS-ovem prevzemu oblasti).«

Prisluškovali so tudi nam, ki smo si drznili vdreti v ta prisluškovalni komplot

»V Skupščini RS sem postavil poslansko vprašanje glede prisluškovanja gorenjskih telefonov s priloženim uradnim zaznamkom. Seveda nisem prejel nobenega odgovora. Glede SDV, prisluškovanja, zalezovanja in drugih udbovskih nečednosti se na naše takratno veliko presenečenje ni nič spremenilo, celo DEMOS-ov notranji minister je izdal omenjeni sporni ukaz! Prisluškovali so istim kot prej, torej DEMOS-ovim! Torej tudi nam, ki smo si drznili vdreti v ta prisluškovalni komplot!

Spominska slovesnost ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 15. junija 2000. Z leve Vinko Levstik in Vitomir Gros ter govornik Stanislav Klep.

Obisk v Argentini: Kako me je krščanski demokrat  Peter Orehar oklevetal s komunistom

Vitomir Gros je opisal tudi svoj obisk v Argentini marca 1991, ki je prav tako, kot vse v knjigi, zelo ilustrativen (str. 144–149). »Zanimivo je bilo dogajanje ob mojem obisku Argentine in njenih Slovencev, kamor me je na moje stroške poslala Liberalna stranka, da bi pariral Spomenki Hribar in Alenki Puhar, ki sta bili tja poslani preko Skupščine RS na državne stroške. Tja sva potovala z mojim sopotnikom Pavlom Židanom, s katerim sva se poznala od mladosti, ko sva skupaj dirkala pri kolesarskem klubu Odred iz Ljubljane, ki je bil takrat v postavi Anzulovič, Boltežar, Gros, Pečnik, Roner, Šantavec, Španinger, Židan najmočnejši jugoslovanski kolesarski klub.

Ko sva se na letališču v Buenos Airesu izkrcala iz letala, so naju sprejeli predstavniki tamkajšnjih slovenskih povojnih izseljenskih društev rekoč, da me kljub vsemu sprejemajo, čeprav kot komunističnega župana Kranja. Na vprašanje, kdo jim je natvezel tako neresnico, saj sem bil obenem kot kranjski župan tudi predsednik kranjskega DEMOS-a, so mi odgovorili, da jim je to sporočil nečak argentinskega monsinjorja Oreharja Peter Orehar iz Kranja, ki se jim je predstavil kot DEMOS-ov podžupan Kranja. Z mojo razlago, podkrepljeno z dokazi, ki sem jih imel s seboj, so bili zadovoljni.«

Kaj imajo Matere z Majskega trga opraviti s komunističnim nasiljem v Sloveniji

»Med najinim nekajdnevnim obiskom Argentine sva živela pri družini Židanovega znanca Ivana Korošca, ki se je nato kmalu za stalno vrnil v Slovenijo. Obiskala sva več tamkajšnjih slovenskih ustanov. Udeležila sva se srečanja omenjenih slovenskih uradnih predstavnic z argentinskimi Slovenci v društveni dvorani v San Justu. Seveda sta obe zagovarjali levičarska gledišča na slovensko politiko, Alenka Puhar je celo po nemarnem omenila Matere z Majskega trga s povsem napačno primerjavo z demokratizacijo v Sloveniji. Poslušalci so glasno negodovali nad njeno neprimerno omembo. Organizatorji so mi dovolili njune izjave popraviti z vmesno repliko.

V nadaljevanju sem v mojem samostojnem nastopu navedel dejanska, povsem nasprotna stališča o osamosvojitvenih dogajanjih in demokratizaciji v Sloveniji. Ta se nikakor ne morejo primerjati s skrajno levičarskim gibanjem »Mater z Majskega trga«. Ženske tega gibanja so namreč na Majskem trgu dolgo protestirale proti izginotju svojih sinov, a se je kasneje izkazalo, da večina teh domnevnih mater sploh ni imela otrok. Ta moja sicer dokazana trditev je kasneje sprožila burno in nekritično, povsem levičarsko reakcijo kranjskega novinarja Marka Jenšterleta, ki je utihnil šele, potem ko je bilo vse jasno razloženo in ko sem mu povedal, da hoče biti Spomenka Hribar slovenska Antigona, a Slovenci nočemo biti njeni Polinejki. Moja predstavitev in razlage so med nekaj sto glavo množico doživele burno odobravanje in ploskanje, obe slovenski uradni predstavnici pa sta doživeli negodovanje publike in sta prireditev užaljeno zapustili. A lažem se je enostavno treba upreti, vedno in povsod, ni važno kje!«

Vitomir Gros med obiskom pri Slovencih v Argentini marca 1991. Vir: knjiga

Poučni obisk v Argentini

»Imela sva razgovore s predstavniki gospodarske zbornice argentinskih Slovencev na njenem sedežu v Buenos Airesu, s slovenskimi socialnimi, šolskimi in drugimi ustanovami. Vse, kar je za Slovenijo pomembnega, sva po vrnitvi domov s poročilom prenesla svoji stranki in pristojnim slovenskim inštitucijam.

Ker je tudi Argentina v preteklosti doživela žalostne dogodke med posameznimi skupinami svojega prebivalstva, sem gostitelje prosil, da me povežejo z argentinskim parlamentom. Da bi izvedel, kako so na začetku prejšnjega stoletja rešili te boleče stvari. Navezali so stik s parlamentom. Dvočlansko vodstvo parlamenta, ki me je kot slovenskega parlamentarca skupaj s Pavlom Židanom in argentinskimi Slovenci Korošcem, Rezljom in Lobodo častitljivo sprejelo, je določilo svojega predstavnika, gospoda Marcela Courtalona, da nam je 20. 3. 1991 razkazal parlament. Razložil nam je pretekla argentinska bratomorna dejanja. Lastnoročno mi je napisal listino, kako so z ustrezno parlamentarno listino, z zakonom v obliki nekakšne amnestije rešili argentinsko narodno spravo. Po prihodu domov sem Courtalonov zapis predložil skupščini RS in njeni vladi kot učinkovit vzorec rešitve problema narodne sprave na Slovenskem. Kot običajno ni bilo nobenega odziva. Slovenske oblasti se z resnimi stvarmi nerade ukvarjajo, še posebej, če so težke in če niso populistično všečne! Žalostno!«

Konec v: Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič [4]