Nadaljevanje iz: Vitomir Gros, Vrenje v Kranju, Demos Kranj, demokratizacija, družina Majdič [3]

Problematika novih (Demosovih) kadrov

Poglejmo tudi zgodbo o denacionalizaciji, ki se je zgodila takoj po volitvah 1990 po imenovanju prvega IS SO Kranj (str. 152–153). »V mojo pisarno na občino sta prišla dva kmeta iz Brnika, enega sem poznal. Očitala sta mi, zakaj smo za predsednika IS SO Kranj postavili Vladimirja Mohoriča rekoč, da je on po vojni v času komunizma podpisal njuni nacionalizacijski odločbi. Odločbi sta mi pokazala, res je bil na njih Mohoričev podpis. Bil sem presenečen in osramočen. Vendar sem ju razumel, saj so tudi moji ožji in širši družini takrat komunisti pobrali (bolj prav: pokradli) vse, kar so mogli. Nisem vedel, kaj naj odgovorim. Naposled sem jima le odgovoril, da je bil podpisnik takrat pač mlad uradnik, ki je odločbi moral podpisati, ker bi sicer verjetno izgubil službo. Službo pa je potreboval, saj je moral nekako preživeti sebe in družino. In da so komunisti takrat za take umazane posle pač pod grožnjo in prisilo uporabljali svoje nespretne ideološke nasprotnike. Pojasnil sem jima, da mi je osebno žal, da se je to zgodilo, da zdaj ne morem ničesar storiti in da je imel DEMOS s kandidiranjem na odgovorna mesta velike težave. Mnogi dobri demokratični kandidati niso hoteli kandidirati, malo iz privzgojenega strahu pred morebitnimi represalijami, malo pa tudi zato, ker so bili vsega siti, zlasti osovražene politike.

Na koncu sem jima še razložil, da so se morali DEMOS-ovi ljudje v kratkem času, v dobrih treh mesecih pred volitvami najprej med seboj spoznati, saj se prej niso poznali, razen v ozkem, predvsem družinskem krogu. Da so si ne glede na kakšne ovire morali zaupati. Da so morali izpeljati namerno zapletene in mukotrpne volilne postopke. Da so se morali ukvarjati z vseh vrst goljufijami nasprotne, komunistične strani. Da so morali vse volilne stroške plačevati s svojim osebnim denarjem. In končno, da so morali med ljudstvom nabrati veliko množico kandidatov, članov volilnih komisij, kontrolorjev volitev in delavcev za volilna opravila, seveda vse brezplačno. Na koncu sta DEMOS-ovo stisko nekako razumela. Razšli smo se prijateljsko. Ne vem pa, če sta odšla pomirjena.«

Zagrizeni levičarji so nam trgali plakate, na njih risali kljukaste križe ...

Pred velikim kranjskim shodom so se dogajale tudi necivilizirane in primi­tivne stvari, je zapisal Vitomir Gros v knjigi Vrenje v Kranju od 1986 (str. 103–107). »Pravzaprav se je to dogajalo ves predvolilni čas, med volitvami in tudi po njih. Zagrizeni levičarji so nam trgali plakate, na njih risali kljukaste križe in DEMOS-ovim posameznikom grozili s smrtjo in celo s klanjem. Grožnje smo prijavljali policiji in tožilstvu, a se seveda ni nič zgodilo. Preplašeni komunistični režim se je ves predvolilni čas krčevito boril, da bi tudi s takimi nizkimi udarci, lažmi, nezakonitostmi in grožnjami uspel na volitvah. Ni jim uspelo, napade smo stoično in dostojanstveno vzdržali.«

Groženj so bili deležni skoraj vsi DEMOS-ovi vodilni ljudje

»Problem predvolilne kampanje so torej bile komunistične manipulacije in grožnje zadrtih komunističnih kadrov, predvsem njihovih primitivnih 'šturmovikov'. Uperjene so bile brez kakršnekoli morale zoper aktiviste DEMOS-ovih strank in sicer zoper njih življenje in telo. Takih groženj so bili več ali manj deležni skoraj vsi DEMOS-ovi vodilni ljudje, kot na primer njegov tajnik Peter Metlikovič, ki je v moji prisotnosti sestavil in napisal uradni zaznamek. Proti podpisu sva ga 19. 1. 1990 izročila Temeljnemu javnemu tožilcu in Upravi za notranje zadeve.«

V odprta pisma so vstavljali grozilne sestavke ali risbe

»Druga vrsta groženj je bilo odpiranje in zapiranje pisem. V odprta pisma so vstavljali grozilne sestavke ali risbe, jih nato ponovno zaprli in oddali ter včasih celo zalepili s trakom CENZURIRANO. Po izpovedi Duše Vehovec je 9. 2. 1990 o tem naredil uradni zaznamek Andrej Šter. Vsakemu laiku je popolnoma jasno, da take manipulacije z na pošti oddano pošiljko ne more storiti nihče drug kot poštni uslužbenec.«

Mi v DEMOS-u naj bi se z njimi pošteno borili za oblast!? Nora situacija!

»Za časa SFRJ je bilo splošno znano, da so v posebnih prostorih pošt, tako imenovanih »vmesnih delilnikih«, po nalogu oblasti telefonom prisluškovali in jih snemali agenti UDBE in da so prav tako agenti UDBE odpirali in cenzurirali poštne pošiljke. Prav tako je bilo tedaj vsakomur znano, da je agente UDBE kontrolirala in jim dajala naloge komunistična oblast pod vodstvom ZKJ in ZKS. Mi v DEMOS-u pa naj bi se z njimi pošteno borili za oblast!? Nora situacija!

DEMOS-ovi predstavniki, tudi njihovi družinski člani, so bili deležni raznoraznih grozilnih pisanj, tudi takih, ki so vsebovali smrdeče človeško blato. V tem so bili komunisti izredno inovativni, tako pred volitvami, kot še dolgo po njih. Pisec imam takih grozilnih pisanj celo škatlo, komunistični drek v njih pa se je posušil in razsmradil!«

Vitomir Gros (četrti z desne) na spominski slovesnosti ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 15. junija 2026.

Posebna ustrahovalna metoda so bile telefonske grožnje

»Posebna ustrahovalna metoda so bile telefonske grožnje, govorjene, vzdihujoče, opremljene s čudnimi zvoki ali molčeče. Seveda vse skrajno primitivne in prostaške, komunistični kulturi primerne. Takrat sem že imel telefon, ki mi je prikazal številko klicatelja. Številko sem poklical nazaj in skoraj v vseh primerih ugotovil, da gre za telefon krajevne partijske organizacije. Mene so največ klicali ostareli ženski glasovi, največ iz štajerskih krajev in Ljubljane. To se je dogajalo pred volitvami in po njih, v času mojega županovanja in še nekaj časa po tem.

Največ takih klicev sem prejel v času osamosvajanja Slovenije, češ da sem za vse smrti slovenske vojne kriv prav jaz. Ko je nekdo umrl v prometni nesreči na Jezerski cesti v Kranju, sem bil po ugotovitvi ostarelega ženskega glasu iz telefona za njegovo smrt prav tako kriv jaz. Tudi drugi DEMOS-ovi člani so se mi tožili zaradi podobnih telefonskih nadlegovanj in drugih groženj. Načini groženj se bili do potankosti podobni nasilnim zaslišanjem in verbalnim mučenjem v prvotni zloglasni zaporniški sovjetski stavbi Lubjanki v Moskvi, ki je bila sedež zloglasnih sovjetskih tajnih služb po vrsti najprej ČEKA, nato GPU, za njo OGPU in NKVD, vmes MVD, po njej KGB in nazadnje sedanja FSB.«

Kristalno jasno nam je bilo, s kom imamo opravka

»Seveda v nobenem primeru od organov pregona nismo prejeli prav nobenega odgovora na naše prijave. Tudi pričakovali ga nismo. Kristalno jasno nam je bilo, s kom imamo opravka. S tem zavedanjem smo tudi šli v politični boj s komunisti, njihovimi priskledniki in tudi z njihovimi tajnimi poslovanji in organizacijami, ki so bile več kot očitno tajnega, politično kriminalnega značaja. Iz teh sredin so komunisti aktivirali svoje agente, ki so po, od oktobrske revolucije naprej, utečeni komunistični praksi žrtve, njihove znance in sorodnike strašili s smrtnimi grožnjami.

Komunistična stran se je ostrine in učinka takih groženj dobro zavedala, saj je po drugi svetovni vojni z enakimi metodami, podkrepljenimi z zapori, mučenji in umori v dobršnem delu Evrope revolucionarno in nasilno prevzela oblast. Tudi v Jugoslaviji in Sloveniji. V vseh teh okupiranih državah je komunistična oblast nad lastnim narodom izvajala genocid z uničevanjem celih narodovih skupin, tudi in na najostrejši način prav v Sloveniji.«

Vitomir Gros in Danijel Malenšek na spominski slovesnosti ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 2. novembra 2024. Foto: Ivo Žajdela

Računali so, da bodo ljudje njihovo »prenovo« vzeli za svojo in jo podprli

»Slovenski komunisti so se teh dejstev dobro zavedali, zato so poskušali z imensko mimikrijo prikriti svoja pretekla zla dejanja. Po ljudskem reklu bi lahko dejali, da so se prenavljali 'iz votlega v prazno'. Skriti so se hoteli za dodatek 'Stranka demokratične prenove' k svojemu izvornemu nazivu ZKS (Zveza komunistov Slovenije), torej za ZKS-SDP. Po načelu sovjetskega boljševiškega VKPb priročnika, ki je v njegovem zadnjem stavku določal: 'Vse doslej zapisano ne velja nič, če partiji bolj ustreza kaj drugega.' Računali so, da bodo ljudje njihovo 'prenovo' vzeli za svojo in jo podprli.

Del te partijske predvolilne politične igre je bil tudi domnevni spor in dobro zaigrani razhod z ZKJ v začetku leta 1990. Kasnejši politični dogodki so temeljito ovrgli ljudstvu navrženo kost, to je igro o »razhodu«. O tem več drugje. Skratka, tudi te prevare jim (komunistom) niso v celoti uspele.«

Vitomir Gros na spominski slovesnosti ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah 2. novembra 2025, levo Stane Okoliš in Janez Juhant. Foto: Ivo Žajdela

Ljudje so bili od preteklih komunističnih grozodejstev še vedno preplašeni

»A je imel tudi DEMOS nekaj težav tudi s svojimi najbolj zagretimi »navijači«. Sami od sebe so razmnoževali razne tiskovine in plakate s svojimi gesli brez vednosti DEMOS-a. Bili so le nekoliko ostrejši od DEMOS-ovih reklamnih sporočil, nikakor pa ne nesramni ali grozeči, vsaj v Kranju tega nismo zasledili. Take letake smo DEMOS-ovi našli odvržene pred svojimi hišami oziroma stanovanji. Kaže sicer na srd ljudi, ki je jasno upravičen, a se ga DEMOS ni posluževal.

Dobivali smo tudi pisma podpore. Tako je bilo poleg drugih pismo z dne 9. 2. 1990 nekega Mira iz Maribora, ki je očitno prebral v Večeru objavljeno izjavo DEMOS-a o grožnjah. Takih pisem smo bili veseli, a so bila skoraj praviloma vsaj na pol anonimna. Ljudje so bili od preteklih komunističnih grozodejstev še vedno preplašeni in niso upali odkrito nastopati v javnosti.«

Svojim žrtvam so podtakniti »revanšizem«, ki so ga sami širili in izvajali nad njimi

»So se pa pojavili tudi letaki (predvsem na državni ravni), ki so imeli take vsebine, da je bilo očitno, da so jih podtaknili DEMOS-ovi nasprotniki. Ob vsakem takem organiziranem primeru se je razplamtelo ostro, vnaprej pripravljeno in z letakom usklajeno reagiranje partijcev. Že ob razmnoževanju so imeli v medijih, ki so bili razen dveh ali treh vsi njihovi, vse pripravljeno za napad na DEMOS. S tem se je ukvarjal DEMOS na državni ravni.

Komunistična primitivna reakcija v večini takih primerov je bila, da so lažnivo vpili o 'revanšizmu'. Češ da DEMOS ne zna drugega, kot da se mu gre pri vsaki stvari samo za to. Seveda je bila dejanska situacija popolnoma drugačna. Komunisti se za svoja zla dejanja niso nikoli ne pokesali ne opravičili, nasprotno pred volitvami so z njimi potuhnjeno nadaljevali, svoje malopridnosti pa so podtikali drugim. Svojim žrtvam so si prizadevali podtakniti 'revanšizem', ki so ga sami še naprej širili in izvajali nad njimi, razrednimi in strankarskimi nasprotniki.«

Vitomir Gros s knjigo spominov Vrenje v Kranju od 1986. Foto: Ivo Žajdela

Igor Kršinar, Krasti naj nehajo, pa bo slovenski nacionalni interes rešen, Vitomir Gros, Reporter, 2. 2. 2015Vilma Stanovnik, Tisti, ki niso ponosni na svojo državo, niso vredni nič, Vitomir Gros, vojna za Slovenijo 1991, osamosvojitev Slovenije, Gorenjski glas, 24. 6. 2016

Vitomir Gros, Ali je oznaka »lažnivi kljukec« dobra ali slaba opredelitev?, Jože Dežman, Gorenjski glas, 26. 3. 2021

1/15