Marinka in Aleš Čerin

Opažava, da mnogi krščanski zakonci jemljejo Boga zelo resno. Vidiva, kako zavzeto vstopajo v osebni odnos z Njim, poglabljajo svojo povezanost, molijo, živijo zavzeto zakramentalno življenje in berejo Božjo besedo. Kljub izzivom današnjega časa v teh družinah ostaja prostor za darovanjsko ljubezen in trdne odnose – zakonci si zvesto stojijo ob strani in zaupajo v Božjo naklonjenost. To se jasno odraža tudi v rodovitnosti. Na seminarjih pogosto slišiva, da se zakonci ob predstavitvi pohvalijo s številom svojih otrok – tri, štiri, pet … ali še več. 

Marinka in Aleš Čerin. FOTO: Osebni arhiv 

Otrok je ikona upanja, in kako ne bi prav v teh družinah videla prihodnosti – tako za slovenski narod kot za Cerkev? Še posebej pa naju navdušujejo mladi zakonci, ki imajo v svoji veri več gorečnosti, kot sva jo midva imela v njihovih letih. Srce nama zaigra, ko opazujeva mlade, v bistvu bodoče zakonce – recimo na Dotiku Duha – klečati pred Najsvetejšim, zatopljene v molitev in slavljenje. Zdi se, kot da so 'odprli okna' svojih src in pustili Svetemu Duhu, da zaveje. In ko Sveti Duh deluje, ne more, da ne bi prinesel novega življenja – na vse načine.

Jože in Irena Pucihar

Krščanske družine smo v večji ali manjši meri zagotovo pričevalke upanja. Kako prepričljive smo, je odvisno od tega, kako zares vzamemo Jezusovo sporočilo upanja in ga udejanjamo v svojem vsakdanjiku; brez Njega je to nemogoče. Naša vloga se skozi čas spreminja, nekaj, kar je bilo pred 50 leti samoumevno, je danes treba negovati, da ne izgine iz naše kulture. Za vzgojo za vrednote, kot so poštenost, delavnost, empatija, se občasno že zdi, kot da je to nekaj, kar pritiče preteklosti. 

Jože in Irena Pucihar. FOTO: Osebni arhiv 

Zavzemanje za svetost življenja od spočetja do smrti je tudi področje, kjer moramo krščanske družine ostati neomajne v hoji »proti toku« splošne miselnosti, ki je žal preplavila tudi našo družbo. Meniva, da smo prav krščanske družine poklicane, da smo pričevalke v okoljih, kjer delamo in živimo. Zelo naju veseli, da ostaja v našem narodu še velika solidarnost do ljudi v potrebah ali ob nesrečah, kar je tudi ena od vrlin, ki jih negujemo v družinah. Sva optimista, verjameva, da ima dobro, ki ga krščanske družine bolj ali manj vidno sejemo ter poskušamo udejanjiti, velik pomen in da lahko obrodi plemenite sadove v prihodnje. 

Matej in Špela Hrast

»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.« (Mt 5,13) Krščanska družina je vedno lahko pričevalka upanja. Ali to tudi bo, pa je odvisno od krščanskih družin samih. Imamo torej pomembno nalogo, ki jo moramo izpolniti. To zahteva vsakodnevni trud in zvestobo vsem Božjim zapovedim. Res je, da je v današnji družbi to težko. Vendar nimamo izgovorov, saj nam Jezus pravi: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami« (Jn 15,18). Vsak dan posebej postanimo in ostanimo sol zemlje. Če smo v sodobni družbi pri tem osamljeni, naj nas opogumljajo Jezusove besede: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32).

Matej in Špela Hrast. FOTO: Judita Mrak 

Marjana in Pavle Snoj

Najpomembnejši blagor otrok sta ljubeča mama in očka, ki sta skupaj. Družina pa je danes podvržena silovitim napadom in pogosto jo tlačijo velike napetosti in neurejenosti, ločitve … Ali obstaja kakšna možnost za preprečitev teh ran? Ali obstaja kaj, kar lahko zakoncema pomaga ohranjati čarobnost začetkov in tako otrokom zagotoviti mirno odraščanje? Iz lastne izkušnje veva, da je krščanska družina, ki jo povezuje zakrament zakona in ji daje božansko moč, tudi danes »popek družbe«. 

Marjana in Pavel Snoj. FOTO: Tatjana Splichal 

V njej je navzoče »nekaj drugega«: sposobnost takšne ljubezni, ki vse, od najobičajnejših reči do najbolj izrednih, kaže v drugačni luči. Iz evangelija črpa to umetnost ljubezni in jo postavlja za temelj zakonskega in družinskega sožitja. To je ljubezen, ki ne misli nase, ampak postavlja v središče drugega. To je ljubezen, ki zna postajati dar. Tako se prižiga »domače ognjišče«, kjer prihaja do harmoničnega razvoja vseh družinskih članov.